Notranji evropski boj za prevlado v Libiji
Še en (neuspešen) poskus poenotenja države, ki obstaja le še na zemljevidu?
Odpri galerijo
V Tripoliju so poleti izbruhnili spopadi znotraj »zavezniških« milic in enot mednarodno priznane vlade. Foto Reuters
Italijanska vlada v Palermu gosti dvodnevno »stabilizacijsko« konferenco o Libiji. Njen namen je poenotenje sprtih političnih in vojaških frakcij, ki jim tudi zaradi navzkrižnih interesov zunanjih akterjev ne uspe potegniti države iz kaosa.
Konferenca v Palermu, ki se je začela danes, je poskus populistične italijanske vlade, da bi – tudi kot nekdanja kolonialna sila v vzhodni Libiji – v okviru Evropske unije prevzela vodilno vlogo pri upravljanju varnostne in politične krize v severnoafriški državi, vodilnem izhodišču migracij v EU.
Do zdaj je to vlogo imela Francija, sicer tudi ena izmed glavnih pobudnic vojaške operacije proti režimu polkovnika Moamerja Gadafija marca 2011. Francoski predsednik Emmanuel Macron je maja v Parizu organiziral prvo srečanje, na katerem so dejansko sodelovali vsi pomembnejši akterji dogajanja v nestabilni državi, ki kot enotna geografska in politična tvorba že vrsto let obstaja le še na zemljevidu.
Na srečanju v Parizu sta se – pod Macronovim patronatom – predsednik libijske vlade narodne enotnosti Fajez al Saradž, ki jo podpirajo Združeni narodi, in general Halifa Haftar, ki iz Bengazija upravlja vzhodno in del južne Libije, dogovorila, da bodo v državi 10. decembra prve demokratične parlamentarne volitve. Že pred pol leta je le redko kdo verjel, da je ta scenarij uresničljiv, zdaj pa je jasno, da je »francoski pristop«, ki ga je Macron utemeljeval z neuspešnostjo politike Združenih narodov, le še zaostril napetosti v Libiji, ob tem pa so avgusta in septembra v Tripoliju izbruhnili spopadi tudi znotraj sicer »zavezniških« milic in enot mednarodno priznane vlade, ki so zahtevali več kot sto življenj.
»Konferenco v Palermu lahko razumemo kot igro moči med Italijo in Francijo. Italijani bi radi, da bi bila konferenca uspešnejša od tiste v Parizu, da bi bila legitimnejša. A za zdaj zaradi odpovedi ne kaže tako,« je poudaril Tarek Megerisi iz Evropskega sveta za zunanje odnose.
Odnosi med Tripolijem in Bengazijem so se tako poslabšali, da do konca naše redakcije še ni bilo jasno, ali se bo general Haftar, zapriseženi borec proti islamističnim skupinam, ki ga ob Franciji, Egiptu in Združenih arabskih emiratih podpira tudi Rusija, sploh udeležil konference v Palermu. Vrh je za uspeh srečanja visoko motivirane italijanske države poskusil storiti vse, da bi pripeljal Haftarja za pogajalsko mizo, a njegovi najtesnejši sodelavci so še danes v popoldanskih urah sicer rahlo neprepričljivo »zagotavljali«, da vladarja Cirenajke na Sicilijo ne bo, ker ga moti povečan vpliv Katarja – ta naj bi po njegovem mnenju podpiral milice, ki so povezane z Al Kaido in lokalno franšizo samooklicane Islamske države. Torej prav s paravojaškimi skupinami, s katerimi je njegova – prav tako samooklicana – »libijska narodna vojska« v zadnjem letu in pol bojevala najhujše bitke. A dejansko ne gre za Al Kaido ali celo IS, pač pa za notranji ideološki spopad v sunitskem delu arabskega sveta, v katerem se za prevlado spopadata monarhično-diktatorski tip vladavine ter politični islam v interpretaciji Muslimanskih bratov in njihovih številnih regionalnih satelitov. Ta zgodba je v Libiji »živa« od pomladi 2011.
Uradni cilj dvodnevne »stabilizacijske« konference v Palermu je utrditev libijskih institucij – od političnih in varnostnih struktur do centralne banke in (ključnih) naftnih poslov, pri katerih je močno soudeleženo tudi italijansko podjetje Eni. Konferenca naj bi – za njen uspeh je seveda ključna prisotnost Halife Haftarja – določila tudi nov datum »zgodovinskih volitev«. Najverjetneje spomladi prihodnje leto.
Konferenco v Palermu so ZN sicer podprli. Posebni odposlanec ZN za Libijo, libanonski diplomat Gasan Salamé, je že minuli teden vse strani v državi pozval, naj leta 2019 pristopijo k »volilnemu procesu«.
Konferenca v Palermu, ki se je začela danes, je poskus populistične italijanske vlade, da bi – tudi kot nekdanja kolonialna sila v vzhodni Libiji – v okviru Evropske unije prevzela vodilno vlogo pri upravljanju varnostne in politične krize v severnoafriški državi, vodilnem izhodišču migracij v EU.
Do zdaj je to vlogo imela Francija, sicer tudi ena izmed glavnih pobudnic vojaške operacije proti režimu polkovnika Moamerja Gadafija marca 2011. Francoski predsednik Emmanuel Macron je maja v Parizu organiziral prvo srečanje, na katerem so dejansko sodelovali vsi pomembnejši akterji dogajanja v nestabilni državi, ki kot enotna geografska in politična tvorba že vrsto let obstaja le še na zemljevidu.
Na srečanju v Parizu sta se – pod Macronovim patronatom – predsednik libijske vlade narodne enotnosti Fajez al Saradž, ki jo podpirajo Združeni narodi, in general Halifa Haftar, ki iz Bengazija upravlja vzhodno in del južne Libije, dogovorila, da bodo v državi 10. decembra prve demokratične parlamentarne volitve. Že pred pol leta je le redko kdo verjel, da je ta scenarij uresničljiv, zdaj pa je jasno, da je »francoski pristop«, ki ga je Macron utemeljeval z neuspešnostjo politike Združenih narodov, le še zaostril napetosti v Libiji, ob tem pa so avgusta in septembra v Tripoliju izbruhnili spopadi tudi znotraj sicer »zavezniških« milic in enot mednarodno priznane vlade, ki so zahtevali več kot sto življenj.
»Konferenco v Palermu lahko razumemo kot igro moči med Italijo in Francijo. Italijani bi radi, da bi bila konferenca uspešnejša od tiste v Parizu, da bi bila legitimnejša. A za zdaj zaradi odpovedi ne kaže tako,« je poudaril Tarek Megerisi iz Evropskega sveta za zunanje odnose.
Tudi francosko-italijanska igra
Odnosi med Tripolijem in Bengazijem so se tako poslabšali, da do konca naše redakcije še ni bilo jasno, ali se bo general Haftar, zapriseženi borec proti islamističnim skupinam, ki ga ob Franciji, Egiptu in Združenih arabskih emiratih podpira tudi Rusija, sploh udeležil konference v Palermu. Vrh je za uspeh srečanja visoko motivirane italijanske države poskusil storiti vse, da bi pripeljal Haftarja za pogajalsko mizo, a njegovi najtesnejši sodelavci so še danes v popoldanskih urah sicer rahlo neprepričljivo »zagotavljali«, da vladarja Cirenajke na Sicilijo ne bo, ker ga moti povečan vpliv Katarja – ta naj bi po njegovem mnenju podpiral milice, ki so povezane z Al Kaido in lokalno franšizo samooklicane Islamske države. Torej prav s paravojaškimi skupinami, s katerimi je njegova – prav tako samooklicana – »libijska narodna vojska« v zadnjem letu in pol bojevala najhujše bitke. A dejansko ne gre za Al Kaido ali celo IS, pač pa za notranji ideološki spopad v sunitskem delu arabskega sveta, v katerem se za prevlado spopadata monarhično-diktatorski tip vladavine ter politični islam v interpretaciji Muslimanskih bratov in njihovih številnih regionalnih satelitov. Ta zgodba je v Libiji »živa« od pomladi 2011.
Uradni cilj dvodnevne »stabilizacijske« konference v Palermu je utrditev libijskih institucij – od političnih in varnostnih struktur do centralne banke in (ključnih) naftnih poslov, pri katerih je močno soudeleženo tudi italijansko podjetje Eni. Konferenca naj bi – za njen uspeh je seveda ključna prisotnost Halife Haftarja – določila tudi nov datum »zgodovinskih volitev«. Najverjetneje spomladi prihodnje leto.
Konferenco v Palermu so ZN sicer podprli. Posebni odposlanec ZN za Libijo, libanonski diplomat Gasan Salamé, je že minuli teden vse strani v državi pozval, naj leta 2019 pristopijo k »volilnemu procesu«.
