Nove dimenzije »večne vojne«
Po letu 2001 pod Hindukušem nikoli ni bilo slabše.
Odpri galerijo
Sedemnajst let po začetku vojne in po izgubi več kot deset tisoč življenj je Afganistan v popolnem razsulu. FOTO: Jure Eržen/Delo
Pred sedemnajstimi leti so – maščevalna akcija, ker se je pod Hindukušem zadrževal Osama bin Laden, domnevni arhitekt napadov na newyorška dvojčka – ZDA s koalicijskimi partnericami napadle Afganistan. Tako se je začela najdaljša ameriška vojna v zgodovini in nadaljevala velika tragedija afganistanskega ljudstva, ki že štiri desetletja živi v stalnem stanju vojne – od sovjetske okupacije.
Američanom je skupaj s severnim zavezništvom jeseni 2001 uspelo sorazmerno hitro zrušiti talibski režim, toda talibi niti po naključju niso bili vojaško poraženi. Medtem ko se je Washington osredotočil na – notorično neuspešen – lov na poveljnike Al Kaide, so se talibi, nikoli enotna paravojska, sestavljena iz različnih milic, vrnili na svoje domove ali razpršili po zelo težko prehodni državi. Združene države so govorile o zmagi in novem Afganistanu. Večjo geostrateško neumnost je slabi dve leti pozneje in poldrugi mesec po začetku ameriško-koalicijske invazije na Irak na letalonosilki USS Abraham Lincoln izjavil le še takratni ameriški predsednik George W. Bush. Dejal je, da so »misija« in »večje vojaške operacije zaključene«.
Prav vojna v Iraku je zelo pripomogla k propadu ameriške »misije« v Afganistanu in kalvarijo civilnega prebivalstva, ki že več generacij ne pozna nič drugega kot vojno, podaljšala v neskončnost. ZDA so vso pozornost preusmerile na Bližnji vzhod, kar je talibom omogočilo postopno vojaško, politično in tudi ideološko vrnitev.
Sedemnajst let pozneje in po izgubi več kot deset tisoč življenj je Afganistan v popolnem razsulu. Talibi, samooklicana Islamska država ter različne plemenske in tudi zasebne milice obvladujejo kar 25 izmed 34 afganistanskih provinc. Uradni ameriški podatki sicer trdijo, da je pod nadzorom vladnih sil 56 odstotkov afganistanskega ozemlja, a branje med vrsticami daje jasno vedeti, da gre le za »prisotnost«, ne za nadzor.
Letos je bilo najbolj krvavo po padcu talibskega režima. V prvih osmih mesecih je bilo ubitih najmanj 1800 civilistov in okoli 6000 pripadnikov afganistanskih varnostnih sil – vojakov in policistov. Samo v zadnjem tednu je bilo v spopadih ubitih skoraj 400 afganistanskih vojakov. »Število žrtev med afganistanskimi varnostnimi silami je višje kot kadarkoli prej,« je jasen upokojeni afganistanski general in vojaški analitik Atikula Amarkel. Kljub skoraj devetdesetim milijardam dolarjev, ki so jih za urjenje in oboroževanje afganistanske vojske in policije zapravili Američani, je okoli 310.000 (uradno 350.000, toda okoli 15 odstotkov vojakov in policistov je povprečno vedno »odsotnih«) pripadnikov afganistanskih varnostnih sil v boju s talibi in IS velikokrat v podrejenem položaju. Čeprav talibov ni več kot 40.000 in so neprimerljivo slabše oboroženi, so na bojišču precej uspešnejši. Tudi prisotnost 14.000 ameriških vojakov in okoli 27.000 pripadnikov zasebnih varnostnih organizacij (od tega okoli 10.000 Američanov), kjer je bilo pred devetimi leti prisotnih kar 140.000 tujih vojakov, niti po naključju ne vpliva pozitivno na varnost v državi.
Še posebno to velja za zadnjih nekaj mesecih, ko so talibi, ki na bojišču ne sodelujejo z Islamsko državo – nasprotno – z ofenzivo zasedli še štiri dodatne province. In to kljub mirovnim pogajanjem, ki so se zelo ambiciozno začela pred tremi meseci in so jih podprle tudi Združene države. Še več – predstavniki talibov in ZDA so se julija v Katarju tudi prvič uradno sestali.
Washington sicer resno razmišlja o popolni in skrajno nevarni privatizaciji (ne le) afganistanske misije.
Le zadnji mesec so v Afganistanu zaznamovali številni samomorilski napadi v Kabulu, pokol v provinci Gazni, v katerem je afganistanska vojska doživela najhujše izgube v zadnjih letih, boji na severu države ter v provinci Nangarhar, kjer je bilo v sredo na predvolilnem shodu – prihodnji mesec bodo Afganistanci in Afganistanke v vojnih in povsem neregularnih razmerah volili na parlamentarnih volitvah – in v napadu na šole ubitih najmanj 68 in ranjenih 165 ljudi. Razmere se iz tedna v teden zaostrujejo. Afganistan pri tem spet postaja globalna geostrateška šahovnica, saj se v državi hitro tudi (ponovno) povečuje vpliv Rusije, Kitajske, Indije in – kot vedno – Pakistana.
Američanom je skupaj s severnim zavezništvom jeseni 2001 uspelo sorazmerno hitro zrušiti talibski režim, toda talibi niti po naključju niso bili vojaško poraženi. Medtem ko se je Washington osredotočil na – notorično neuspešen – lov na poveljnike Al Kaide, so se talibi, nikoli enotna paravojska, sestavljena iz različnih milic, vrnili na svoje domove ali razpršili po zelo težko prehodni državi. Združene države so govorile o zmagi in novem Afganistanu. Večjo geostrateško neumnost je slabi dve leti pozneje in poldrugi mesec po začetku ameriško-koalicijske invazije na Irak na letalonosilki USS Abraham Lincoln izjavil le še takratni ameriški predsednik George W. Bush. Dejal je, da so »misija« in »večje vojaške operacije zaključene«.
Prav vojna v Iraku je zelo pripomogla k propadu ameriške »misije« v Afganistanu in kalvarijo civilnega prebivalstva, ki že več generacij ne pozna nič drugega kot vojno, podaljšala v neskončnost. ZDA so vso pozornost preusmerile na Bližnji vzhod, kar je talibom omogočilo postopno vojaško, politično in tudi ideološko vrnitev.
Velika vrnitev talibov
Sedemnajst let pozneje in po izgubi več kot deset tisoč življenj je Afganistan v popolnem razsulu. Talibi, samooklicana Islamska država ter različne plemenske in tudi zasebne milice obvladujejo kar 25 izmed 34 afganistanskih provinc. Uradni ameriški podatki sicer trdijo, da je pod nadzorom vladnih sil 56 odstotkov afganistanskega ozemlja, a branje med vrsticami daje jasno vedeti, da gre le za »prisotnost«, ne za nadzor.
Letos je bilo najbolj krvavo po padcu talibskega režima. V prvih osmih mesecih je bilo ubitih najmanj 1800 civilistov in okoli 6000 pripadnikov afganistanskih varnostnih sil – vojakov in policistov. Samo v zadnjem tednu je bilo v spopadih ubitih skoraj 400 afganistanskih vojakov. »Število žrtev med afganistanskimi varnostnimi silami je višje kot kadarkoli prej,« je jasen upokojeni afganistanski general in vojaški analitik Atikula Amarkel. Kljub skoraj devetdesetim milijardam dolarjev, ki so jih za urjenje in oboroževanje afganistanske vojske in policije zapravili Američani, je okoli 310.000 (uradno 350.000, toda okoli 15 odstotkov vojakov in policistov je povprečno vedno »odsotnih«) pripadnikov afganistanskih varnostnih sil v boju s talibi in IS velikokrat v podrejenem položaju. Čeprav talibov ni več kot 40.000 in so neprimerljivo slabše oboroženi, so na bojišču precej uspešnejši. Tudi prisotnost 14.000 ameriških vojakov in okoli 27.000 pripadnikov zasebnih varnostnih organizacij (od tega okoli 10.000 Američanov), kjer je bilo pred devetimi leti prisotnih kar 140.000 tujih vojakov, niti po naključju ne vpliva pozitivno na varnost v državi.
Še posebno to velja za zadnjih nekaj mesecih, ko so talibi, ki na bojišču ne sodelujejo z Islamsko državo – nasprotno – z ofenzivo zasedli še štiri dodatne province. In to kljub mirovnim pogajanjem, ki so se zelo ambiciozno začela pred tremi meseci in so jih podprle tudi Združene države. Še več – predstavniki talibov in ZDA so se julija v Katarju tudi prvič uradno sestali.
Washington sicer resno razmišlja o popolni in skrajno nevarni privatizaciji (ne le) afganistanske misije.
Najbolj krvavi meseci po letu 2001
Le zadnji mesec so v Afganistanu zaznamovali številni samomorilski napadi v Kabulu, pokol v provinci Gazni, v katerem je afganistanska vojska doživela najhujše izgube v zadnjih letih, boji na severu države ter v provinci Nangarhar, kjer je bilo v sredo na predvolilnem shodu – prihodnji mesec bodo Afganistanci in Afganistanke v vojnih in povsem neregularnih razmerah volili na parlamentarnih volitvah – in v napadu na šole ubitih najmanj 68 in ranjenih 165 ljudi. Razmere se iz tedna v teden zaostrujejo. Afganistan pri tem spet postaja globalna geostrateška šahovnica, saj se v državi hitro tudi (ponovno) povečuje vpliv Rusije, Kitajske, Indije in – kot vedno – Pakistana.
