Nove kaplje čez rob po portugalsko

Korupcija je bolezen, za katero bolehajo številne demokracije v Evropi. V Lizboni je močno odjeknilo v petek ponoči, ko so »po filmsko« stopili na prste nekdanjemu premieru, socialistu Joséju Sócratesu. Prijeli so ga na letališču, vsem medijem na očeh, ko se je vračal iz Pariza. Sumijo ga davčne utaje, korupcije, ponarejanja dokumentov in pranja denarja.

Sedeminpetdesetletni Sócrates je moral pred sodnike že takoj v soboto, ko so ga spraševali o domnevno sumljivih denarnih transakcijah in bančnih operacijah, in prav tako včeraj, ko je imel za sabo že tretjo noč v zaporu. Hkrati z njim so v petek aretirali še tri osebe. Nekdanji premier (2005–2011) je ena najbolj karizmatičnih in tudi hiperaktivnih figur portugalske Socialistične stranke, ki jo nekateri občudujejo in drugi prezirajo. Eni zdaj govorijo o nepotrebnem cirkusu, medtem ko nasprotniki verjamejo, da zadeva ni iz trte izvita. Sócrates da je že kot predsednik vlade rad hodil po robu, vijugal je med zakonitim in nezakonitim, kljub več aferam očitno uspešno, kajti do sedaj mu ni nihče sodno prekrižal poti. Številnih njegova aretacija tudi zato ne preseneča, ker, kakor zdaj preiskujejo portugalski sodniki in piše tudi francoski Libération, živi nekdanji predsednik vlade, odkar je pomladi 2011 odstopil z oblasti in se je oddalji od domače politike, tudi v Parizu – na domnevno preveliki nogi. Že tri milijone vredno lastno stanovanje da težko pritiče nekdanjemu politiku s klasičnimi prihodki, kakor tudi vse spremljajoče pariško razkošje, ki ga baje ne skriva. Zdaj se brani, češ da je denar materina dediščina, do česar pa so preiskovalci precej previdni. Bolj je menda videti da, pod materinim imenom Maria Adelaide Monteiro kakor tudi pod imenom prijatelja iz otroštva Carlosa Santosa Silve prikriva nekatere velike nepremičninske posle, ki jih domnevno vodi prek podjetij s sedežem v Gibraltarju. Ob tem ni nepomembno, da je še avgusta letos zatrjeval, da nima v tujini nobenih računov in da tam niti ne posluje. Zato pa je na pariški Science Po, kakor je brati, pred dneva letoma menda vpisal filozofijo.

Portugalski magnet

Aretacija nekdanjega premiera odmeva ne dolgo zatem, ko se je moral zaradi korupcijske afere od položaja notranjega ministra posloviti Miguel Macedo. Odstopil je 16. novembra oziroma potem, ko so v okviru obsežne operacije Labirint aretirali enajst javnih uslužbencev na vodilnih in drugih mestih, osumljenih nepravilnosti in korupcije pri izdajanju tako imenovanih zlatih vizumov. Program zlati vizum, ki ga propagira sedanja konservativna portugalska vlada, so zagnali pred dvema letoma, namenjen pa je vsem, ki prihajajo iz držav zunaj schengena in so v prvih petih letih pripravljeni investirati (na nepremičninskem trgu) po pol milijona evrov ali več. Ob investitorju si lahko vizum, ki ga je mogoče podaljšati na vsaki dve leti: ob dokazilu, da je v dveh letih preživel na Portugalskem vsaj dva tedna, pridobi tudi njegova družina oziroma mladoletni otroci. Velika prednost portugalske ponudbe je predvsem v tem, da po petih letih vodi v pridobitev stalnega prebivališča, po šestih letih pa v državljanstvo; in v tem času prosilcem sploh ni treba bivati na Portugalskem. Po poročanju nekaterih medijev je bilo v dveh letih od osnovanja programa izdanih že okrog 1650 vizumov, povečini kitajskim državljanom, po tej poti pa so v državo pritegnili že več kot milijardo evrov.

Slabo sporočilo

Škandali, ki te dni odmevajo na Portugalskem, so nov nož v hrbet demokraciji, nova kaplja čez rob in še eno skrb zbujajoče popreproščeno sporočilo navadnim ljudem, da politikom ne kaže zaupati. S Sócratesom pod drobnogledom pravosodja so spet nadvse zaskrbljeni tudi socialisti, ki si v opoziciji pod vodstvom Antónia Coste počasi vendarle nekoliko popravljajo podobo v javnosti. Ankete javnega mnenja kažejo, da bi prihodnje leto lahko dobili splošne volitve proti sedanjemu krščansko-demokratskemu premieru Passosu Coelhu. Čas izjemno krhke ekonomije in ostrih rezov v javnem sektorju ne more biti dobra popotnica sedanjemu predsedniku vlade v morebitni drugi mandat, spomin na to, da je prav nekdanja socialistična vlada sprejela v Lizboni trojko, pa morebiti že malo bledi ... Zdaj se zdi madežev povsod preveč.