Galerija
Obami zmanjkuje rešitev za Irak
Novice o vse bolj krvavem sektaškem obračunavanju ožijo manevrski prostor ZDA za umiritev razmer.
New York – Ob preraščanju vdora skrajne skupine ISIL v odkrito versko vojno med suniti in šiiti Washingtonu zmanjkuje možnosti za ukrepanje. V sili vrag muhe žre, Bela hiša pa sodeluje z Iranom. Pri tem se je zunanjemu ministru Johnu Kerryju zareklo, da bi to lahko bilo tudi vojaško.
Dogajanje v Iraku je Združene države nenadoma na videz potisnilo na isto stran z Iranom, saj je Washington uradno podpiral vlado iraškega premiera Nurija al Malikija, ta pa je tesno povezan s Teheranom. V ponedeljek so diplomatski predstavniki držav ob robu pogajanj o jedrskem programu Irana, ki potekajo na Dunaju, skušali najti skupne točke pri reševanju iraške krize.
Nekaj težav je povzročila izjava ameriškega državnega sekretarja Kerryja, ko je v ponedeljek na vprašanje, ali bi lahko ZDA v Iraku sodelovale z Iranom tudi vojaško, neprevidno dejal, da »ne izključuje ničesar konstruktivnega«. Zato se je brž oglasila tiskovna predstavnica zunanjega ministrstva Jen Psaki in šefa dopolnila, da so ZDA odprte za politične pogovore, ne pa za vojaško sodelovanje. Slednje je zanikal tudi Pentagon.
Še 275 marincev v Bagdad
Washingtonu medtem zmanjkuje rešitev. Predsednik Barack Obama je ob izbruhu krize zavrnil možnost vojaškega posredovanja. So pa za dodatno varovanje velikega ameriškega veleposlaništva v Bagdad poslali dodatnih 275 marincev. Pentagon razmišlja tudi o napotitvi posebnih enot, predvsem za urjenje iraških enot, toda po besedah upokojenega polkovnika Petra Mansoorja, ki je v Iraku svetoval nekdanjemu poveljniku ameriških enot generalu Davidu Petraeusu, »bi bila ob sedanjem razvoju dogodkov to napaka«.
Kljub vplutju ameriškega vojaškega ladjevja v Perzijski zaliv je vse manj verjetno tudi obširno letalsko posredovanje, saj bi to po Mansoorjevem mnenju povzročilo jezo in ogorčenje zalivskih držav. Iz Iraka namreč prihajajo nepreverjena poročila o obračunavanju iraških varnostnih enot s sunitskim prebivalstvom, kar bi pomenilo, da je preostanek iraške vojske postal šiitska bojna organizacija.
To je dodatna zadrega za ZDA, saj so za opremljanje in urjenje iraških varnostnih sil porabili 17 milijard dolarjev, toda te so ob prvem udaru upornikov dobesedno razpadle in nasprotnikom prepustile ogromne količine orožja in opreme. Strategija Bele hiše je sicer pritisk na šiite, da privolijo v reorganizacijo vlade in sodelovanje s sunitskimi in kurdskimi politiki. Toda vse bolj krvavi prizori kažejo, da takšna pot z al Malikijem ne bo mogoča. Obama se bo danes o razmerah v Iraku posvetoval tudi z vrhom kongresa.
Pri tem se bo soočil z ostrimi kritiki, saj ga desnica obtožuje, da je s popolnim umikom iz Iraka zapravil dobljeno vojno. V nedeljo je republikanski senator Lindsey Graham dejal, da »sta Irak in Sirija posejana s semeni 11. septembra«. Krivdo za to naj bi nosil »trmast, svojeglav, zblojen, od realnosti ločen predsednik«, ker je ukazal vojaški umik iz Iraka.
Prispodoba o semenih prihaja iz govora predsednika Georgea Busha mlajšega, ko je po razblinjenju obtožb, da ima Sadam Husein orožje za množično uničevanje, kot razlog za posredovanje navedel »sajenje semen demokracije«. »Vojno smo dobili, a smo nato vse zakockali,« tako kot Graham trdi še en senator desnice John McCain. Podobne obtožbe na račun Bele hiše vrsti večina politikov, ki je pred dobrim desetletjem vneto zagovarjala ameriški napad na Irak, glavo je dvignil tudi nekdanji namestnik obrambnega ministra Paul Wolfowitz, ki velja za »očeta iraške vojne«.
Vsi so ob tem namenoma spregledali, da je dogovor o umiku ZDA konec leta 2008 podpisal predsednik George Bush mlajši. Po tem sporazumu je moral Washington vse vojaške pripadnike, ne samo bojnih enot, umakniti do konca leta 2011, tako da je Obama samo uresničil dogovorjeno. Zato pa so ZDA z drugo iraško vojno sprostile napetost med suniti in šiiti, ki se je kopičila stoletja in jo je Sadam Husein dušil z nasiljem.
Po besedah Olivierja Roya, profesorja politologije na Inštitutu Evropske univerze v Firencah in strokovnjaka za politični islam, je ameriška invazija uničila glavni sunitski branik proti Iranu, posledici sta bili »oblikovanje de facto samostojnega Kurdistana ter prehod sunitskega prebivalstva na severu Iraka iz sekularnega baasizma [arabska socialistična stranka Sadama Huseina] v verski džihadizem«.
Dogajanje v Iraku je Združene države nenadoma na videz potisnilo na isto stran z Iranom, saj je Washington uradno podpiral vlado iraškega premiera Nurija al Malikija, ta pa je tesno povezan s Teheranom. V ponedeljek so diplomatski predstavniki držav ob robu pogajanj o jedrskem programu Irana, ki potekajo na Dunaju, skušali najti skupne točke pri reševanju iraške krize.
Nekaj težav je povzročila izjava ameriškega državnega sekretarja Kerryja, ko je v ponedeljek na vprašanje, ali bi lahko ZDA v Iraku sodelovale z Iranom tudi vojaško, neprevidno dejal, da »ne izključuje ničesar konstruktivnega«. Zato se je brž oglasila tiskovna predstavnica zunanjega ministrstva Jen Psaki in šefa dopolnila, da so ZDA odprte za politične pogovore, ne pa za vojaško sodelovanje. Slednje je zanikal tudi Pentagon.
Še 275 marincev v Bagdad
Washingtonu medtem zmanjkuje rešitev. Predsednik Barack Obama je ob izbruhu krize zavrnil možnost vojaškega posredovanja. So pa za dodatno varovanje velikega ameriškega veleposlaništva v Bagdad poslali dodatnih 275 marincev. Pentagon razmišlja tudi o napotitvi posebnih enot, predvsem za urjenje iraških enot, toda po besedah upokojenega polkovnika Petra Mansoorja, ki je v Iraku svetoval nekdanjemu poveljniku ameriških enot generalu Davidu Petraeusu, »bi bila ob sedanjem razvoju dogodkov to napaka«.
Kljub vplutju ameriškega vojaškega ladjevja v Perzijski zaliv je vse manj verjetno tudi obširno letalsko posredovanje, saj bi to po Mansoorjevem mnenju povzročilo jezo in ogorčenje zalivskih držav. Iz Iraka namreč prihajajo nepreverjena poročila o obračunavanju iraških varnostnih enot s sunitskim prebivalstvom, kar bi pomenilo, da je preostanek iraške vojske postal šiitska bojna organizacija.
To je dodatna zadrega za ZDA, saj so za opremljanje in urjenje iraških varnostnih sil porabili 17 milijard dolarjev, toda te so ob prvem udaru upornikov dobesedno razpadle in nasprotnikom prepustile ogromne količine orožja in opreme. Strategija Bele hiše je sicer pritisk na šiite, da privolijo v reorganizacijo vlade in sodelovanje s sunitskimi in kurdskimi politiki. Toda vse bolj krvavi prizori kažejo, da takšna pot z al Malikijem ne bo mogoča. Obama se bo danes o razmerah v Iraku posvetoval tudi z vrhom kongresa.
Pri tem se bo soočil z ostrimi kritiki, saj ga desnica obtožuje, da je s popolnim umikom iz Iraka zapravil dobljeno vojno. V nedeljo je republikanski senator Lindsey Graham dejal, da »sta Irak in Sirija posejana s semeni 11. septembra«. Krivdo za to naj bi nosil »trmast, svojeglav, zblojen, od realnosti ločen predsednik«, ker je ukazal vojaški umik iz Iraka.
Prispodoba o semenih prihaja iz govora predsednika Georgea Busha mlajšega, ko je po razblinjenju obtožb, da ima Sadam Husein orožje za množično uničevanje, kot razlog za posredovanje navedel »sajenje semen demokracije«. »Vojno smo dobili, a smo nato vse zakockali,« tako kot Graham trdi še en senator desnice John McCain. Podobne obtožbe na račun Bele hiše vrsti večina politikov, ki je pred dobrim desetletjem vneto zagovarjala ameriški napad na Irak, glavo je dvignil tudi nekdanji namestnik obrambnega ministra Paul Wolfowitz, ki velja za »očeta iraške vojne«.
Vsi so ob tem namenoma spregledali, da je dogovor o umiku ZDA konec leta 2008 podpisal predsednik George Bush mlajši. Po tem sporazumu je moral Washington vse vojaške pripadnike, ne samo bojnih enot, umakniti do konca leta 2011, tako da je Obama samo uresničil dogovorjeno. Zato pa so ZDA z drugo iraško vojno sprostile napetost med suniti in šiiti, ki se je kopičila stoletja in jo je Sadam Husein dušil z nasiljem.
Po besedah Olivierja Roya, profesorja politologije na Inštitutu Evropske univerze v Firencah in strokovnjaka za politični islam, je ameriška invazija uničila glavni sunitski branik proti Iranu, posledici sta bili »oblikovanje de facto samostojnega Kurdistana ter prehod sunitskega prebivalstva na severu Iraka iz sekularnega baasizma [arabska socialistična stranka Sadama Huseina] v verski džihadizem«.
Predstavitvene vsebine
Ne spreglejte
VEČ NOVIC
Predstavitvene vsebine
Komentarji