Obdobje lažnega miru

Smrt kraljice matere Sirikit bi skoraj preprečila podpis mirovnega sporazuma med Tajsko in Kambodžo. Tajski premier Anutin Čarnvirakul je namreč najprej odpovedal prihod v malezijsko glavno mesto, nato pa je kljub vsemu s posebnim letalom za nekaj ur pripotoval v Kuala Lumpur in podpisal sporazum, ki je bil takoj uvrščen v zbirko mirovnih dosežkov ameriškega predsednika Donalda Trumpa.

Ti dve povedi pričata o absurdu mirovništva v Aziji, a ju je hkrati treba pojasniti. Najprej, zakaj v Kuala Lumpurju? Zato, ker v tem mestu poteka 47. zasedanje voditeljev držav in vlad članic Aseana (zveza držav jugovzhodne Azije), malezijski premier Anvar Ibrahim pa si je na vso moč prizadeval, da bi ob tej priložnosti pripeljal za pogajalsko mizo tudi voditelja dveh članic te organizacije, med katerima se je julija zaradi nerešenega mejnega vprašanja zgodil oboroženi spopad, v katerem je bilo ubitih več deset ljudi.

In nato, kakšno zvezo ima to s Trumpom? Ameriški predsednik je tako Tajski kot Kambodži zagrozil z visokimi carinami, če ne bosta sklenili premirja. V soboto je pripotoval v Kuala Lumpur, da bi se udeležil podpisa sporazuma, ki ga bo gotovo razglasil za še en svoj uspeh. Zato je moral Anutin odpotovati iz Bangkoka, čeprav skrbi za velik del obredov, ki bodo potekali med celoletnim obdobjem žalovanja za preminulo kraljico materjo, ki se je začelo 25. oktobra. Anutin se je takoj po podpisu sporazuma včeraj zjutraj vrnil v Bangkok.

Zgodovina spora je polna preobratov

Ozemeljski spor med Tajsko in Kambodžo je star nekaj stoletij. Gre predvsem za območja Batambang, Svaj Sisophon in Siem Reap, ki so bila tradicionalno pod oblastjo kamboškega kraljestva, a so zaradi razsula na kmerskem dvoru leta 1795 prišla pod oblast Siama, kot se je imenovalo kraljestvo, ki je danes znano kot Tajska. Zgodovina tega spora je polna preobratov, dodatno se je vse zapletlo tudi zato, ker je bila Kambodža v 19. stoletju pod francosko kolonialno oblastjo, ki je ta območja umestila znotraj meja Francoske Indokine.

Med drugo svetovno vojno se je nadzor nad temi območji izmenjaval, odvisno od tega, ali je imela Francija pod pritiskom nemške invazije sploh dovolj moči za to, da se je ukvarjala s svojimi kolonijami v Aziji.

Kitajska Trumpu vrača z njegovim orožjem

Potem ko je Kambodža leta 1953 dobila neodvisnost, Tajska ni priznavala meja in je trdila, da so krivično začrtane. Odločno je vztrajala, da se ji mora vrniti območje okoli templja Preah Vihear iz 11. stoletja, o katerem je mednarodno razsodišče dvakrat objavilo ugotovitev, da pripada kamboškemu ozemlju.

Od leta 2013 se med sosednjima državama pogosto dogajajo oboroženi spopadi. Tajska doživlja Kambodžo kot državo, ki ogroža njeno varnost tudi zaradi mednarodnega organiziranega kriminala, ki se širi prek sporne meje. Nezakonite imigracije so povezane s taborišči, v katerih obravnavajo imigrante kot sužnje na prisilnem delu, boj kamboške oblasti proti tajnim organizacijam pa ni videti kdove kako uspešen.

Predsednik ZDA Donald Trump in malezijski premier Anwar Ibrahim FOTO: Vincent Thian/AFP

Po anketi, ki so jo izpeljali avgusta, je 86 odstotkov prebivalcev Tajske zaskrbljenih zaradi stanja na meji s Kambodžo in naraščanja napetosti na spornih območjih, kar veča stopnjo splošne tesnobe v državi, ki tudi znotraj svojih meja nima močnega občutka varnosti.

Od leta 1932 so na Tajskem našteli 22 poskusov in 13 uspešnih vojaških udarov. Nekateri strokovnjaki opozarjajo, da je država, ki velja za eno od največjih demokracij v jugovzhodni Aziji, vojaški udar prevzela kot institucijo za ohranitev politične ureditve. Občasne vojne na meji še krepijo že tako prevelik vpliv vojske na tajsko politično življenje.

Ko sta Anutin in kamboški premier Hun Manet podpisovala mirovni sporazum, je Trump zadovoljno ploskal in seveda razmišljal o tem, da bo to okrepilo njegovo nominacijo za Nobelovo nagrado za mir, ki jo je Nobelovemu odboru poleti predložil Manet.

Xi Jinping pod pritiskom notranjih težav

Ameriški predsednik je na veliko hvalil sporazum in ga poimenoval »zgodovinski«, oba premiera pa razglasil za »zgodovinski osebnosti«. Anvar in Trump sta navdušeno govorila o zgodovinski priložnosti za krepitev odnosov med ZDA in Malezijo. Sicer pa je bil tudi celoten Asean v tem trenutku videti kot relevantna organizacija, na katero se lahko opre del razburkane globalne ­ureditve.

Kaj bo v četrtek, ni pametno ugibati

Kitajska je glasno pripomnila, da je njena odsotnost ob podpisovanju mirovnega sporazuma dokaz, da je vse to bolj podobno farsi kot resnemu diplomatskemu uspehu. Peking je neprimerljivo bolj kot Washington sodeloval pri procesu umiritve sporov med omenjenima državama.

V enem od člankov za kitajski časopis China Daily je avtor ironično pripomnil, da ameriški obrambni minister Pete Hegseth ni znal imenovati niti ene države članice Aseana, ko je pred kongresom dokazoval svojo strokovnost za opravljanje te funkcije.

Največji problem je, da so v podpisanem sporazumu navedeni razminiranje območja, na katerem je potekala vojna, umik težkega topništva, krepitev koordinacije v boju proti mednarodnemu kriminalu in vzpostavitev varnosti za obmejno prebivalstvo, a še zdaleč ni rešeno jedro problema – meje in pripadnost spornega ozemlja.

Načrtovano na Kitajskem

Toda Trump kljub vsemu nadaljuje azijsko turnejo v dobrem razpoloženju, ki bo nujno ob vseh njegovih srečanjih – z japonsko premierko Sanae Takaiči in južnokorejskim predsednikom Li Dže Mjongom. Največ dobre volje bo gotovo potreboval za srečanje s kitajskim predsednikom Xi Jinpingom, ki je napovedano za četrtek in je pravzaprav priprava za še en krog trgovinskih pogajanj, ki pravkar potekajo v Kuala Lumpurju.

Za zdaj dovolj uspešno, pravijo pogajalci, tako da se dva najmočnejša voditelja na svetu lahko sestaneta. O tem, kaj se bo zgodilo v četrtek, ni pametno ugibati. V odnosih med Trumpom in Xi Jinpingom so štirje dnevi dolgo časovno obdobje, med katerim se lahko vse obrne na glavo, na noge, in to večkrat zapored.