Obleganje zadnje velike uporniške postojanke

Ofenziva na Idlib: Rusko-turški dogovor je bil le začasen, obeta se begunski eksodus.

Objavljeno
15. maj 2019 20.07
Posodobljeno
15. maj 2019 20.07
Prebivalci Idliba se poskušajo izogniti novi ofenzivi sirskih vladnih sil, a njihove možnosti za beg so omejene. FOTO: AFP
Sirske vladne sile so pred dvema tednoma po nekaj mesecih zatišja, povezanega z rusko-turškim dogovorom o vzpostavitvi demilitariziranega območja, ponovno začele bombardirati Idlib, še zadnje večje zatočišče različnih uporniških skupin.

Na širšem območju Idliba je pred začetkom sirske vojne, ki je krepko zakoračila v deveto leto, živelo 1,5 milijona ljudi. Danes jih na območju, ki je večinoma pod nadzorom islamistične fronte Džabat al Nusra (oziroma Hajat Tahrir al Šam), živi več kot tri milijone. Številni so – tudi večkratni – begunci iz predelov Sirije (Alep, Homs, Dara, Vzhodna Guta …), ki so bili več let pod nadzorom upornikov, a so morali med ali po ofenzivi vladnih sil zapustiti domove. Več deset tisoč so jih iz opustošenih mest z zdaj že znamenitimi zelenimi avtobusi odpeljali v Idlib na severozahodu države, blizu meje s Turčijo.

Potem ko sta se Rusija, glavna zaveznica sirskega režima, in Turčija, ki na severu Sirije že več let uveljavlja strateške interese tudi z vojaško prisotnostjo, lani jeseni v Sočiju dogovorili o vzpostavitvi tako imenovanega demilitariziranega območja in skupne vojaške patrulje, so se razmere v Idlibu umirile. Kljub zelo slabim humanitarnim razmeram, vsesplošnemu pomanjkanju in vladavini islamističnih milic je bil dogovor med zunanjima akterjema sirske svetovne vojne za travmatizirane in izčrpane prebivalce Idliba dobrodošla – čeprav le začasna – rešitev.




 

Tragedija večkratnih beguncev


Vnaprej je bilo jasno, da dogovor ne bo zdržal več kot nekaj mesecev. Oblasti v Damasku so skupaj z Rusijo in Iranom namreč trdno odločene, da bodo spravile pod nadzor – izvzemši kurdska območja – še poslednji večji kos ozemlja, ki je pod nadzorom neenotne povezave uporniških milic. Te so napovedale bitko »do poslednjega moža«, a njihove vojaške zmogljivosti so omejene. Nova ofenziva je bila zato le vprašanje časa. Kot kaže, se je ta že začela. Eden izmed glavnih »kratkoročnih« razlogov za vladno ofenzivo v tem trenutku je želja po prevzemu nadzora – oziroma ponovnem odprtju – ključnih avtocest (M4 in M5), ki povezujeta državo, od njiju pa je močno odvisno sirsko gospodarstvo, ki je po skoraj devetih letih vojne v katastrofalnem stanju.

V prvih dveh tednih napadov na jugozahodne dele province Idlib in območje sosednje Hame je bilo ubitih okoli 150 ljudi. Po podatkih Združenih narodov je moralo zapustiti »svoje« domove okoli 180.000 ljudi. Če se bo ofenziva sirskih vladnih sil razširila, bo primorano v beg več sto tisoč ljudi. A ti dejansko nimajo kam bežati – bližnja turška meja ni le zaprta, ob njej so turške oblasti postavile betonski zid.

Ravno strah pred novim begunskim eksodusom je ključen za to, da Turčija, ki še vedno gosti okoli 3,6 milijona sirskih beguncev, ostro nasprotuje vladnemu obleganju Idliba, ki je sicer pod nadzorom s Turčijo od zgodnjih faz sirske vojne tesno povezanih paravojaških enot. »Humanitarni problemi so vsak dan večji. Vse kaže na katastrofo,« je v nedeljo dejal turški obrambni minister Hulusi Akar.

Podobno kot predsednik Recep Tayyip Erdoğan, ki se je v ponedeljek pogovarjal z ruskim predsednikom Vladimirjem Putinom, je tudi Akar pozval Rusijo, naj ustavi napad sirskih vladnih sil južno od Idliba. »Sirske sile se morajo takoj vrniti na meje, ki so bile določene s sporazumom v Astani,« je dodal Akar. A to se za zdaj še ni zgodilo. Nasprotno. Vse bolj se zdi, da je nova velika človeška tragedija, ki bi se ji bilo mogoče z delujočimi mednarodnimi institucijami zlahka izogniti, neizogibna.