Obrador je mehiški odgovor Trumpu
Levičarski populist se bo soočil z ameriškim desničarskim populistom.
Odpri galerijo
Mehičani verjamejo Obradorjevim napovedim o boju proti korupciji. FOTO: Reuters
New York – Vzpon kandidata, ki je znal preusmeriti jezo volivcev na ustaljene politike v lastno volilno zmagoslavje, je znana zgodba Severne Amerike. V nedeljo jo je ponovil Andrés Manuel López Obrador, zmagovalec mehiških predsedniških volitev in levičarski antipod Donaldu Trumpu.
Rezultati so potrdili napovedi in kažejo, da Mehičani verjamejo Obradorjevim napovedim o boju proti korupciji in obljubam o koncu nasilja ter pomoči revnim, saj mu je hitro štetje volilne komisije pripisalo prepričljivo zmago z vsaj 53 odstotki glasov. Amlo, kot mu pravijo Mehičani, bo prvi levičarski predsednik, odkar je država pred 30 leti začela prehod iz enopartijskega sistema v demokracijo. Sivolasi 64-letnik ima podobne nacionalistične poglede kot voditelj na severni strani meje, podobno kot Trump naj bi bil nagnjen k hipnim odločitvam. Hkrati je v kampanji ves čas uporabljal ameriškega predsednika kot piñato, tradicionalno papirnato lutko, napolnjeno s sladkarijami, po kateri otroci udrihajo s palico, dokler ne poči. Obrador je tedne udrihal po Trumpu in njegovem žaljivem odnosu do južne sosede, kar napoveduje zaostrovanje odnosov med državama.
Nekdanji župan prestolnice Ciudad de México je popeljal do prepričljive zmage tudi svojo stranko Morena (Nacionalno gibanje obnove), ki na prejšnjih volitvah še ni obstajala. Tako ni porazil le dveh največjih tekmecev, Joséja Antonia Meada (16 odstotkov glasov) in Ricarda Anaye (22 odstotkov), pač pa tudi njuni stranki, Institucionalno revolucionarno stranko (PRI), ki je v Mehiki vladala sedem desetletij, in Nacionalno stranko akcije (PAN), ki se je s PRI od leta 2000 menjala pri vodenju države. V zmagovitem nagovoru je, kot je v navadi, pozval Mehičane, naj premagajo politična nasprotja, ter zagotovil, da bo predstavljal »ljudi vseh prepričanj in spolnih usmeritev ... spoštovali bomo vsakogar, toda prednost bomo dajali najbolj ponižnim in pozabljenim«. Njegovi podporniki so v nedeljo slavili na osrednjem trgu prestolnice Zócalo, v nekakšnem ogrevanju za včerajšnjo tekmo nogometne reprezentance El Tri, ki se je na svetovnem prvenstvu pomerila z Brazilci.
Obradorjeva zmaga je odločno presekala tradicionalne politike, ki jih Amlo imenuje mafija moči. Pri čemer je novi mehiški predsednik sam star maček, ki je začel vzpon kot član PRI, to pa so bile že njegove tretje predsedniške volitve. Toda s skromnim življenjskim slogom in odporom do razkošja se je zdel dovolj drugačen od večine politikov, da si je lahko nadel avreolo izzivalca zunaj sistema. Hkrati predstavlja odmik od dosedanje tehnokratske politike odpiranja gospodarstva in proameriške usmerjenosti k nacionalizmu, tudi gospodarskemu. Trump in njegov zid na meji med državama sicer ni bila tema, ki bi ločevala kandidate, saj vsi nasprotujejo ameriškemu predsedniku, novi predsednik Mehike je bil le najostrejši od vseh. A podobno kot pri Trumpu tudi pri Amlu ni jasno, kakšen predsednik bo prevzel vajeti, včasih zveni kot pragmatičen proračunski varčnež, drugič kot mesijanski demagog.
V zadnjih letih je nekoliko omilil radikalna stališča, toda večina gospodarstvenikov ga kljub temu ni podprla. Mnoge skrbi še ena podobnost s Trumpom, njegovo prepričanje, da ga zavzemanje za »pozabljene« postavlja nad nadležne uveljavljene politične norme in pravne podrobnosti, ne kaže ne pripravljenosti ne potrpljenja za gradnjo neodvisnih institucij v boju proti korupciji, zanaša se na navdih, trdo roko in osebni vzgled. Toda Trumpa omejuje dvestoletna tradicija demokratične države, precej bolj krhka mehiška demokracija bi lahko zavila na katastrofalno venezuelsko pot po zgledu Huga Cháveza. Še posebej, ker državo že tako pretresa nasilje spopada s karteli, v katero ni vpletena le s korupcijo prepredena policija, ampak tudi vojska. Obrador tako kot Trump vidi svet zunaj meja kot grožnjo in ne kot priložnost za rast, in čeprav je nekoliko umiril kritike na račun severnoameriškega prostotrgovinskega sporazuma Nafta, nanj še vedno gleda s precejšnjim dvomom.
Obrador se bo tako kot vsi politiki soočil z realnostjo vladanja, pri čemer mora najti težek odgovor, kako bo križal svoje obljube, kot so zamrznjene cene goriva in elektrike ter pomoč kmetijstvu, z uravnoteženim proračunom in nedvigovanjem davkov. Veliko bo odvisno od zagotovo težavnih odnosov z Washingtonom (Trump mu je že čestital in dejal, da se veseli sodelovanja). Ameriški predsednik je v nedeljo napovedal, da ni zadovoljen s pogajanji o Nafti, in napovedal, da do jesenskih kongresnih volitev v ZDA ne bo podpisal novega sporazuma z Mehiko in Kanado. Hkrati je odkrito zagrozil z 20-odstotnimi carinami na uvoz avtomobilov, kar bi bil velik udarec za gospodarstva Japonske, Nemčije in Mehike. Odkrit spopad z ZDA bo Obradorju morda še povečal podporo, saj več kot 80 odstotkov Mehičanov ne mara Trumpa, toda na dolgi rok lahko omaja mehiško gospodarstvo, s tem pa tudi Amlovo vladavino.
Rezultati so potrdili napovedi in kažejo, da Mehičani verjamejo Obradorjevim napovedim o boju proti korupciji in obljubam o koncu nasilja ter pomoči revnim, saj mu je hitro štetje volilne komisije pripisalo prepričljivo zmago z vsaj 53 odstotki glasov. Amlo, kot mu pravijo Mehičani, bo prvi levičarski predsednik, odkar je država pred 30 leti začela prehod iz enopartijskega sistema v demokracijo. Sivolasi 64-letnik ima podobne nacionalistične poglede kot voditelj na severni strani meje, podobno kot Trump naj bi bil nagnjen k hipnim odločitvam. Hkrati je v kampanji ves čas uporabljal ameriškega predsednika kot piñato, tradicionalno papirnato lutko, napolnjeno s sladkarijami, po kateri otroci udrihajo s palico, dokler ne poči. Obrador je tedne udrihal po Trumpu in njegovem žaljivem odnosu do južne sosede, kar napoveduje zaostrovanje odnosov med državama.
Nekdanji župan prestolnice Ciudad de México je popeljal do prepričljive zmage tudi svojo stranko Morena (Nacionalno gibanje obnove), ki na prejšnjih volitvah še ni obstajala. Tako ni porazil le dveh največjih tekmecev, Joséja Antonia Meada (16 odstotkov glasov) in Ricarda Anaye (22 odstotkov), pač pa tudi njuni stranki, Institucionalno revolucionarno stranko (PRI), ki je v Mehiki vladala sedem desetletij, in Nacionalno stranko akcije (PAN), ki se je s PRI od leta 2000 menjala pri vodenju države. V zmagovitem nagovoru je, kot je v navadi, pozval Mehičane, naj premagajo politična nasprotja, ter zagotovil, da bo predstavljal »ljudi vseh prepričanj in spolnih usmeritev ... spoštovali bomo vsakogar, toda prednost bomo dajali najbolj ponižnim in pozabljenim«. Njegovi podporniki so v nedeljo slavili na osrednjem trgu prestolnice Zócalo, v nekakšnem ogrevanju za včerajšnjo tekmo nogometne reprezentance El Tri, ki se je na svetovnem prvenstvu pomerila z Brazilci.
Avreola izzivalca
Obradorjeva zmaga je odločno presekala tradicionalne politike, ki jih Amlo imenuje mafija moči. Pri čemer je novi mehiški predsednik sam star maček, ki je začel vzpon kot član PRI, to pa so bile že njegove tretje predsedniške volitve. Toda s skromnim življenjskim slogom in odporom do razkošja se je zdel dovolj drugačen od večine politikov, da si je lahko nadel avreolo izzivalca zunaj sistema. Hkrati predstavlja odmik od dosedanje tehnokratske politike odpiranja gospodarstva in proameriške usmerjenosti k nacionalizmu, tudi gospodarskemu. Trump in njegov zid na meji med državama sicer ni bila tema, ki bi ločevala kandidate, saj vsi nasprotujejo ameriškemu predsedniku, novi predsednik Mehike je bil le najostrejši od vseh. A podobno kot pri Trumpu tudi pri Amlu ni jasno, kakšen predsednik bo prevzel vajeti, včasih zveni kot pragmatičen proračunski varčnež, drugič kot mesijanski demagog.
V zadnjih letih je nekoliko omilil radikalna stališča, toda večina gospodarstvenikov ga kljub temu ni podprla. Mnoge skrbi še ena podobnost s Trumpom, njegovo prepričanje, da ga zavzemanje za »pozabljene« postavlja nad nadležne uveljavljene politične norme in pravne podrobnosti, ne kaže ne pripravljenosti ne potrpljenja za gradnjo neodvisnih institucij v boju proti korupciji, zanaša se na navdih, trdo roko in osebni vzgled. Toda Trumpa omejuje dvestoletna tradicija demokratične države, precej bolj krhka mehiška demokracija bi lahko zavila na katastrofalno venezuelsko pot po zgledu Huga Cháveza. Še posebej, ker državo že tako pretresa nasilje spopada s karteli, v katero ni vpletena le s korupcijo prepredena policija, ampak tudi vojska. Obrador tako kot Trump vidi svet zunaj meja kot grožnjo in ne kot priložnost za rast, in čeprav je nekoliko umiril kritike na račun severnoameriškega prostotrgovinskega sporazuma Nafta, nanj še vedno gleda s precejšnjim dvomom.
Sodelovanje s severom
Obrador se bo tako kot vsi politiki soočil z realnostjo vladanja, pri čemer mora najti težek odgovor, kako bo križal svoje obljube, kot so zamrznjene cene goriva in elektrike ter pomoč kmetijstvu, z uravnoteženim proračunom in nedvigovanjem davkov. Veliko bo odvisno od zagotovo težavnih odnosov z Washingtonom (Trump mu je že čestital in dejal, da se veseli sodelovanja). Ameriški predsednik je v nedeljo napovedal, da ni zadovoljen s pogajanji o Nafti, in napovedal, da do jesenskih kongresnih volitev v ZDA ne bo podpisal novega sporazuma z Mehiko in Kanado. Hkrati je odkrito zagrozil z 20-odstotnimi carinami na uvoz avtomobilov, kar bi bil velik udarec za gospodarstva Japonske, Nemčije in Mehike. Odkrit spopad z ZDA bo Obradorju morda še povečal podporo, saj več kot 80 odstotkov Mehičanov ne mara Trumpa, toda na dolgi rok lahko omaja mehiško gospodarstvo, s tem pa tudi Amlovo vladavino.
