Oče izpolnil Anino željo in objavil dnevnik

Ana Frank, ki je v taborišču Bergen-Belsen umrla tik pred osvoboditvijo, ni pozabljena

Objavljeno
08. junij 2019 16.00
Posodobljeno
08. junij 2019 16.00
Sodoben spominski center Bergen-Belsen tudi z arhitekturo govori o grozljivostih koncentracijskih taborišč. Foto Simona Fajfar
Ena od znamenitih knjig 20. stoletja je Dnevnik Ane Frank, ki prikazuje intimno doživljanje druge svetovne vojne skozi oči judovske najstnice, ki se je s svojo družino dve leti in 29 dni skrivala na podstrešju upravne stavbe v Amsterdamu. Njena skrita želja je bila, da bi postala novinarka in potem pisateljica, ki bo po vojni objavila knjigo.

image
Družina Frank. Foto Simona Fajfar


Njeno veliko željo, ki jo je zapisala v svoj dnevnik, je izpolnil njen oče Otto Frank, ki je bil edini preživeli izmed osmih ljudi, ki so se skupaj skrivali v hiši v Amsterdamu. »Izgubil sem vse, razen svojega življenja,« je po vojni pisal svojim sorodnikom v Švici. Bil je edini, ki je preživel grozote koncentracijskega taborišča, saj vsi ostali, ki so jih nacisti zajeli v hiši v Amsterdamu, umrli v koncentracijskih taboriščih Auschwitz ali Bergen-Belsen: Ana, ki se je v resnici pisala Annelies Marie »Anne« Frank, njena starejša sestra Margot, mama Edith, družina Van Pels - Auguste in Hermann ter njun sin Peter - ter Fritz Pfeffer.
 

Življenje z vrsto pravil


Kako so skrivaj živeli na omejenem prostoru, kjer so imeli ogromno časa, opisuje Ana, Judinja, ki se je z družino leta 1933 iz Frankfurta preselila na Nizozemsko, kjer je oče dobil delo. Njeni sorodniki, ki so ostali v Nemčiji, so v vedno večji meri čutili antisemitizem, ki se je potem širil povsod, kamor so prišli nacisti. Judje so zaradi številnih zakonov in določil, ki so omejevali njihove pravice, postali drugorazredni državljani. Na obleko so si morali našiti rumeno zvezdo, živila so lahko kupovali le v določenih trgovina in ob določenem času, doma so morali biti ob osmih zvečer, niso smeli obiskovati javnih mest, kot so kino ali gledališče.

image
Otto Frank, oče Ane Frank, je življenje posvetil ohranjanju spomina na Ano in njen dnevnik. Umrl je leta 1981. Foto Simona Fajfar


Da Anino družino ne bi odpeljali v taborišča, so se 9. julija 1942 skrili s pomočjo očetovih sodelavcev, ki so jim pomagali poiskati skrivališče, nov dom, ki ga je Ana poimenovala Skrivno skrivališče. Mesec dni kasneje se jim je pridružila družina van Daan, ki podobno kot družina Frank ni imela kam in so nujno potrebovali skrivno zatočišče. Sredi novembra se jim je pridružil nov stanovalec, starejši gospod, zobozdravnik Fritz Pfeffer, ki ga je Ana v dnevniku poimenovala Dussel.

V skupini ljudi, ki so živeli skupaj na majhnem prostoru in s številnimi pravili, da so lahko preživeli, je prihajalo do napetosti, ki jih Ana opisuje v svojem dnevniku, kjer seveda ne manjka tudi njenih razmišljanj. Na spanje so odhajali ob deseti uri, vstajali so ob pol osmih, razen ob praznikih in nedeljah, ko se je spalo do pol enajstih. Pomembna je bila tišina oziroma tiho govorjenje, ker bi jih lahko zaradi glasnega hrupa slišali in odkrili. Radio so lahko poslušali šele po šesti uri zvečer, izbirali pa so vse razen nemških postaj. Omejeno je bilo tudi umivanje, ki je bilo določeno na nedeljo zjutraj. Življenje je bilo težko in s strogo določenimi pravili. A vendar je bilo boljše kot zunaj skrivališča, kjer je bila realnost za Jude in vse, ki niso ustrezali zahtevam Tretjega rajha, kruta: prihajali so vojaki s tovornjaki in odvažali ljudi – moške, ženske, otroke – v koncentracijska taborišča, iz katerih se ni nihče vrnil.

image
Sodoben spominski center Bergen-Belsen tudi z arhitekturo govori o grozljivostih koncentracijskih taborišč. Foto Simona Fajfar

 

Nista dočakali osvoboditve


Ta usoda je doletela tudi stanovalce Skrivnega skrivališča. Zadnji Anin dnevniški zapis ima datum 1. avgust 1944, tri dni kasneje, 4. avgusta, pa so jih nacisti odkrili in odpeljali v Auschwitz, Margot in Ano pa potem še naprej v Bergen-Belsen. Dolgo je veljalo, da sta dekleti umrli marca 1945 zaradi tifusa, potem pa se je izkazalo, da sta za to boleznijo zboleli v začetku februarja 1945. Ker je večina ljudi od pojava prvih simptomov tifusa umrla v roku 12 dni, sedaj velja, da sta umrli februarja, čeprav točen datum ni znan. Umrli sta le nekaj dni pred osvoboditvijo 15. aprila 1945.

image
Eno od 13 množičnih grobišč. Za večino pokojnih niso znana imena. Foto Simona Fajfar


V Bergen-Belsnu, spominskem parku, ki je nastal na območju nekdanjega koncentracijskega taborišča, ni videti, kako veliko in kako grozljivo je bilo v resnici to taborišče, kamor sta prispeli Ana in tri leta starejša Margot. Toda v taborišču, ki je nastalo leta 1943, ko so ga prevzeli SS-ovci, je do konca vojne umrlo najmanj 52.000 moških, žensk in otrok, večina v mesecih tik pred koncem vojne. Ko je britanska vojska osvobodila Bergen-Belsen, so našli na tisoče nepokopanih trupel in množico sestradanih in izmučenih ljudi. Dva tedna po osvoboditvi je nek angleški oficir zapisal: »Štirinajst dni je, odkar smo osvobodili taborišče, pa ti ubogi ljudje še vedno množično umirajo.«

Danes ni več videti, kjer so stale barake, v katerih so živeli ujetniki, ki so jih pripeljali v živinskih vagonih. Ohranili so se le temelji nekdanjega koncentracijskega taborišča, nepogozdena pa je tudi trasa glavne taboriščne ulice, kjer so se ujetniki srečali z grozljivo realnostjo. Človek lahko le sluti, kako veliko je bilo celotno območje taborišča, saj velik del prerašča gozd in območje spominja na park.

image
Spominski center v Bergen-Belsnu. Foto Simona Fajfar

Grob obeh sester


Če odštejemo sodoben, asketsko betonski informacijski center, ki obiskovalca seznani z zgodovino – tudi z nazornimi fotografijami do smrti izmučenih, sestradanih in tudi mrtvih taboriščnikov – in pozabimo na informativne table, ki so raztresene po terenu in na kratko razlagajo, kje je bilo kaj, je na osrednjem območju le velik spomenik z obeliskom. Okoli njega je urejenih 13 množičnih grobišč, kjer pa je večina pokojnih neznanih, saj je samo 10.000 pokojnih znanih po imenih.

Naokoli, brez nekega reda, je tudi 15 posameznih grobov, ki so jih v spomin na svojce, ki so umrli v Bergen-Belsnu, postavili večinoma Židje. Izstopa grob Ane in Margot Frank, ki je deležen redne pozornosti ne le s kamni, ki jih Židje prinašajo na grobove, ampak tudi z rožami in svečami. Anin dnevnik, ki ga je pisala od 12. junija 1942 do 1. avgusta 1944 in je izšel v več kot 70 milijonih izvodov, ni pozabljen. Pa ne le zaradi vsebine, ampak tega, kar se je potem, ko je bil dnevnik napisan, zgodilo s tem trinajstletnim dekletom…

image
Grob Margot in Ane Frank. Foto Simona Fajfar