Od azijske bolnice do države v razvoju
Kitajskih 70 let: Cilj partijskega vodstva je, da država do leta 2050 postane najmočnejša velesila.
Odpri galerijo
Instalacija v obliki srca in s prepoznavno ikonografijo ob počastitvi kitajske sedemdesetletnice na ulici Šanghaja, enega od najpomembnejših kitajskih gospodarskih središč. FOTO: Reuters
Prvega oktobra 1949 je voditelj Mao Zedong z Vrat nebeškega miru (vhod v cesarsko palačo, poimenovano Prepovedano mesto) razglasil rojstvo nove – Ljudske republike Kitajske. Takrat je bilo v tej državi okoli 400 milijonov prebivalcev, samo 10 odstotkov jih je živelo v mestih, 20 odstotkov jih je bilo pismenih in le malce več kot 10 odstotkov nad pragom revščine.
Kaj je omogočilo ustanovitev Ljudske republike Kitajske?
Zmaga v državljanski vojni proti Kvomintangu (Nacionalistična stranka), ki je trajala še štiri leta po koncu druge svetovne vojne, je omogočila Mao Zedongu, da je pregnal Čankajška, ki je pobegnil na Tajvan in vzpostavil komunistično oblast s sedežem v Pekingu.
V kakšnem stanju je bila Kitajska po državljanski vojni?
Kitajsko so od konca 19. stoletja in do takrat, ko so prišli na oblast komunisti, imenovali »azijska bolnica«, ker je bila politično nestabilna in zato dojemljiva za pritiske zahodnih sil, pa tudi zato, ker so jo razjedali revščina, korupcija in splošna zaostalost. Čankajšek je bil del protifašistične koalicije, a ga je vojna z Japonci izčrpala do točke, po kateri si ni več opomogel, tako da se je Mao zahvalil sosedom in priznal, da njegova Rdeča armada ne bi mogla poraziti Kvomintanga, če ga ne bi do temeljev razmajala japonska okupacija. Med vojno proti Japonski je bilo ubitih okoli 20 milijonov Kitajcev in dežela je bila opustošena v vseh pogledih. To je bila dobra podlaga za širjenje komunističnih idej.
Kakšna je bila vloga Sovjetske zveze pri ustanavljanju LR Kitajske?
Lahko rečemo – odločilna. Čeprav Mao in Stalin nista nikoli zaupala drug drugemu, je Sovjetska zveza prva priznala LR Kitajsko (že 2. oktobra 1949). V prvih letih je dal Stalin novi komunistični zaveznici številna posojila in ji poslal na pomoč več kot 6000 inženirjev ter strokovnih svetovalcev, ki so tukaj izpeljali 156 velikih industrijskih projektov. Odnosi med Pekingom in Moskvo so se skalili leta 1953, ko je prišel na oblast Nikita Hruščov, ker ga je imel Mao za »revizionista«. Rivalstvo med komunističnima sosedama je odprlo prostor posebni kitajski poti k uresničevanju razvojnih ciljev.
Skozi katere faze je šla Kitajska v prvih 30 letih?
Mao je bil najprej prepričan, da lahko z »velikim skokom naprej« reši državo iz revščine in jo v kratkem času industrializira. Posledica je bila velika lakota v začetku šestdesetih let, zaradi katere je umrlo od 18 do 30 milijonov ljudi. Sledila je velika kulturna revolucija kot skrajno levo gibanje uničevanja ostankov fevdalizma pa tudi številnih institucij, kot so univerzitetni nazivi ali vojaški čini. Na milijone mladih so poslali na podeželje, da bi se učili od »najbolj revolucionarnega razreda«, ljudske komune, ki so bile ustanovljene leta 1958, pa so bile ogrodje gospodarske ureditve.
Hkrati je potekal »razredni boj«. V pregonih in ideoloških obračunih je bilo ubitih od 500.000 do 2 milijona »desničarjev«, »privržencev kapitalistične poti« ali »reakcionarnih elementov«. Obdobje skrajno levega zasuka se je končalo z Maovo smrtjo leta 1976, dve leti pozneje je Deng Xiaoping izoblikoval program »reform in odpiranja proti zunanjemu svetu«.
Kaj je od osemdesetih let do danes omogočilo hitro gospodarsko rast?
Kombinacija obilice cenene delovno sile in tujih naložb, ki jih je Kitajska privlačila na podlagi Dengove politike. Treba je dodati trdno enostrankarsko oblast, ki je tujim vlagateljem jamčila dobiček, pa tudi prepletanje tržnega gospodarstva z državnim nadzorom, kar je omogočilo vzpostavitev svojevrstnega zasebnega sektorja, ki je pravzaprav spodbujal pospešeno rast. Avtokratska Kitajska je bila ena od najbolj priljubljenih končnih postaj zahodnega kapitala, zlasti zato, ker je osrednja vlada posvečala posebno pozornost gradnji infrastrukture, ki je omogočala večjo upravičenost naložb.
Koliko ljudi je bilo v sedemdesetih letih odrešenih revščine?
Kitajski funkcionarji so prepričani, da je bilo od ustanovitve LR Kitajske do zdaj rešenih iz revščine blizu 800 milijonov ljudi, ob čemer poudarjajo obdobje od leta 2013 do 2018, ko se je dvignilo nad prag revščine 82 milijonov Kitajcev, kar pomeni 30 ljudi na minuto. Danes prevladuje prepričanje, da je pod tem pragom le še 1,7 odstotka kitajskega prebivalstva, cilj sedanje oblasti pa je, da bi do leta 2022 popolnoma izkoreninili revščino.
Ali Kitajska še vedno velja za »državo v razvoju«?
Da. Čeprav je po bruto nacionalnem proizvodu (ki presega 13.000 milijard dolarjev) druga največja gospodarska sila na svetu, je po bruto domačem proizvodu na prebivalca še vedno na ravni okoli 8000 dolarjev, tako da se ima še vedno za »državo v razvoju«.
Bo Kitajska kdaj demokratična?
Tega ne načrtuje. Večstrankarski parlamentarizem je celo zavrnila kot neprimerno ureditev v njenih zgodovinskih, družbenih in civilizacijskih okvirih. Kitajski je več do vzpostavitve »naprednega gospodarstva, kulture in države« pod trdo roko.
Kaj je omogočilo ustanovitev Ljudske republike Kitajske?
Zmaga v državljanski vojni proti Kvomintangu (Nacionalistična stranka), ki je trajala še štiri leta po koncu druge svetovne vojne, je omogočila Mao Zedongu, da je pregnal Čankajška, ki je pobegnil na Tajvan in vzpostavil komunistično oblast s sedežem v Pekingu.
V kakšnem stanju je bila Kitajska po državljanski vojni?
Kitajsko so od konca 19. stoletja in do takrat, ko so prišli na oblast komunisti, imenovali »azijska bolnica«, ker je bila politično nestabilna in zato dojemljiva za pritiske zahodnih sil, pa tudi zato, ker so jo razjedali revščina, korupcija in splošna zaostalost. Čankajšek je bil del protifašistične koalicije, a ga je vojna z Japonci izčrpala do točke, po kateri si ni več opomogel, tako da se je Mao zahvalil sosedom in priznal, da njegova Rdeča armada ne bi mogla poraziti Kvomintanga, če ga ne bi do temeljev razmajala japonska okupacija. Med vojno proti Japonski je bilo ubitih okoli 20 milijonov Kitajcev in dežela je bila opustošena v vseh pogledih. To je bila dobra podlaga za širjenje komunističnih idej.
Kakšna je bila vloga Sovjetske zveze pri ustanavljanju LR Kitajske?
Lahko rečemo – odločilna. Čeprav Mao in Stalin nista nikoli zaupala drug drugemu, je Sovjetska zveza prva priznala LR Kitajsko (že 2. oktobra 1949). V prvih letih je dal Stalin novi komunistični zaveznici številna posojila in ji poslal na pomoč več kot 6000 inženirjev ter strokovnih svetovalcev, ki so tukaj izpeljali 156 velikih industrijskih projektov. Odnosi med Pekingom in Moskvo so se skalili leta 1953, ko je prišel na oblast Nikita Hruščov, ker ga je imel Mao za »revizionista«. Rivalstvo med komunističnima sosedama je odprlo prostor posebni kitajski poti k uresničevanju razvojnih ciljev.
Skozi katere faze je šla Kitajska v prvih 30 letih?
Mao je bil najprej prepričan, da lahko z »velikim skokom naprej« reši državo iz revščine in jo v kratkem času industrializira. Posledica je bila velika lakota v začetku šestdesetih let, zaradi katere je umrlo od 18 do 30 milijonov ljudi. Sledila je velika kulturna revolucija kot skrajno levo gibanje uničevanja ostankov fevdalizma pa tudi številnih institucij, kot so univerzitetni nazivi ali vojaški čini. Na milijone mladih so poslali na podeželje, da bi se učili od »najbolj revolucionarnega razreda«, ljudske komune, ki so bile ustanovljene leta 1958, pa so bile ogrodje gospodarske ureditve.
Hkrati je potekal »razredni boj«. V pregonih in ideoloških obračunih je bilo ubitih od 500.000 do 2 milijona »desničarjev«, »privržencev kapitalistične poti« ali »reakcionarnih elementov«. Obdobje skrajno levega zasuka se je končalo z Maovo smrtjo leta 1976, dve leti pozneje je Deng Xiaoping izoblikoval program »reform in odpiranja proti zunanjemu svetu«.
Kaj je od osemdesetih let do danes omogočilo hitro gospodarsko rast?
Kombinacija obilice cenene delovno sile in tujih naložb, ki jih je Kitajska privlačila na podlagi Dengove politike. Treba je dodati trdno enostrankarsko oblast, ki je tujim vlagateljem jamčila dobiček, pa tudi prepletanje tržnega gospodarstva z državnim nadzorom, kar je omogočilo vzpostavitev svojevrstnega zasebnega sektorja, ki je pravzaprav spodbujal pospešeno rast. Avtokratska Kitajska je bila ena od najbolj priljubljenih končnih postaj zahodnega kapitala, zlasti zato, ker je osrednja vlada posvečala posebno pozornost gradnji infrastrukture, ki je omogočala večjo upravičenost naložb.
V pregonih in ideoloških obračunih je bilo na Kitajskem ubitih od 500.000 do 2 milijona »desničarjev«, »privržencev kapitalistične poti« ali »reakcionarnih elementov«. FOTO: Athit Perawongmetha/Reuters
Koliko ljudi je bilo v sedemdesetih letih odrešenih revščine?
Kitajski funkcionarji so prepričani, da je bilo od ustanovitve LR Kitajske do zdaj rešenih iz revščine blizu 800 milijonov ljudi, ob čemer poudarjajo obdobje od leta 2013 do 2018, ko se je dvignilo nad prag revščine 82 milijonov Kitajcev, kar pomeni 30 ljudi na minuto. Danes prevladuje prepričanje, da je pod tem pragom le še 1,7 odstotka kitajskega prebivalstva, cilj sedanje oblasti pa je, da bi do leta 2022 popolnoma izkoreninili revščino.
Ali Kitajska še vedno velja za »državo v razvoju«?
Da. Čeprav je po bruto nacionalnem proizvodu (ki presega 13.000 milijard dolarjev) druga največja gospodarska sila na svetu, je po bruto domačem proizvodu na prebivalca še vedno na ravni okoli 8000 dolarjev, tako da se ima še vedno za »državo v razvoju«.
Bo Kitajska kdaj demokratična?
Tega ne načrtuje. Večstrankarski parlamentarizem je celo zavrnila kot neprimerno ureditev v njenih zgodovinskih, družbenih in civilizacijskih okvirih. Kitajski je več do vzpostavitve »naprednega gospodarstva, kulture in države« pod trdo roko.
