»Od doma sem odšel, ko sem imel petnajst let. Bil sem še otrok«

Begunci in migranti v BiH: Nekateri begunci so v Slovenijo poskušali priti tudi desetkrat
Objavljeno
12. julij 2018 06.00
Posodobljeno
12. julij 2018 11.07
Begunci in migranti na obrobju Velike Kladuše čakajo na naslednji poskus prehoda nekaj kilometrov oddaljene meje med BiH in Hrvaško. FOTO: Jure Eržen/Delo
Velika Kladuša – V improviziranem begunskem taborišču na obrobju Velike Kladuše živi okoli tristo beguncev in migrantov. Živijo v šotorih, ki jim jih je skupaj s (so)prostovoljci postavil neutrudni vrhniški humanitarec Adis Imamović - Pixi, in čakajo na naslednji poskus prehoda le nekaj kilometrov oddaljene meje med Bosno in Hercegovino ter Hrvaško.

Dišalo je po kuhi. Skupina pakistanskih moških si je daleč od doma, ki so ga nazadnje videli pred dvema letoma, pripravljala tipične pakistanske jedi. Begunski otroci so sredi prostornega taborišča, okoli katerega – v nasprotju s sodobnimi begunskimi taborišči, ki so v zadnjih letih na pobudo Evropske unije zrasla na egejskih otokih – ni napeljana bodeča žica, skupaj z domačimi igrali nogomet. Iraški deklici sta se prevažali s skirojem in razposajeno igrali z dežnikom.

Zelo družabni potepuški psi so se zadovoljno valjali po pesku. Ženske so pomivale posodo. Skupina moških se je brila. Iračanka se je, sedeč v travi, po videosignalu pogovarjala s sorodniki. Afganistanci, večinoma najstniki, so lovili brezžični signal. Za begunsko taborišče je bilo razpoloženje nenavadno sproščeno.

image
Skupina Pakistancev si je daleč od doma pripravljala domače jedi. FOTO: Jure Eržen/Delo


Oaza človečnosti


Čutiti je bilo, da se ljudje tu, na skrajnem zahodu Bosne in Hercegovine, če drugega ne, počutijo vsaj varne. In, kolikor je mogoče, dobrodošlo. Policija jim ne dela težav. Lokalna skupnost, med vojno tako razdvojena, je begunce in migrante sprejela z odprtimi rokami. Tudi po zaslugi skupine prostovoljcev z Adisom Imamovićem - Pixijem na čelu, ki svoje neprecenljive kuharsko-logistično-reševalne prostovoljske izkušnje v »ljuti Krajini« deli že skoraj pol leta.

A Pixi, ki od ranega jutra do poznega večera ureja vse, kar je mogoče, in tudi marsikaj, kar bi bilo tudi v normalnih razmerah nemogoče urediti, se boji, da bo zaradi zaostrene evropske protibegunske in protimigrantske politike, katere odsev je tudi serijsko zavračanje prosilcev za azil na slovenski južni meji, Velika Kladuša postala nov Idomeni. Zadnja grška vasica pred makedonsko mejo, kjer je po zaprtju balkanske begunske poti marca 2016 ostalo v grozljivih razmerah ujetih več deset tisoč ljudi.

image
Mobilni telefon – edina povezava s svojci. FOTO: Jure Eržen/Delo


»Takrat se je marsikaj končalo, velika človeška tragedija pa se je šele začela. Izgubil sem upanje in zaupanje v Evropo. V institucije in tudi v nevladne organizacije. Vedel sem, kaj prihaja. Tu smo na frontni črti. Ljudje, ki so jih zavrnili na slovenski meji, se iz Hrvaške vračajo ranjeni, bolni, poškodovani. Hrvaška policija je iz dneva v dan brutalnejša,« nam je povedal Adis, ki je v Veliki Kladuši skupaj s partnerico Petro begunski in migrantski človek za vse. Kuhar. Tehnik. Mehanik. Zdravnik. Reševalec. Svetovalec. Inženir. Gradbinec. Prevoznik. Psiholog. Prijatelj. Zaveznik. Predvsem pa – (so)človek.

Pixi se zaveda, da se počasi, a zanesljivo zapira tudi tako imenovana druga begunska balkanska pot, ki skozi Turčijo, Grčijo, Albanijo, Črno goro, Bosno in Hercegovino ter Hrvaško vodi do južne slovenske meje, kjer se je promet na začetku junija skoraj povsem ustavil. Slovenija se je odločila za kršenje mednarodne pravice do zaščite in začela prosilce za azil vračati Hrvaški, ta pa Bosni in Hercegovini.



Tu, v Veliki Kladuši, se na vsakem koraku srečujemo z ljudmi, ki so bili na slovenski meji zavrnjeni najmanj enkrat. Številni poskušajo že več mesecev. Velika večina je bila zavrnjena – in obrnjena – že kmalu po prehodu bližnje hrvaške meje, ki jo iz dneva v dan nadzorujejo nasilnejši policisti.

image
Pakistanski migranti kuhajo večerjo v improviziranem kampu na obrobju mesta. FOTO: Jure Eržen/Delo


Velika Kladuša – novi Idomeni?


Osemnajstletni Zaid Kan iz afganistanske province Kunar se je iz Velike Kladuše proti Sloveniji po lastnih besedah odpravil že – šestnajstkrat. Slovensko mejo mu je po plavanju čez Kolpo uspelo prestopiti le enkrat. Pred mesecem dni. Slovenski policisti so ga, nam je zatrdil, takoj vrnili na Hrvaško. O njegovi prošnjo za oddajo vloge prošnje za mednarodno zaščito niso hoteli ničesar slišati. »Vem, da je meja zdaj zaprta. Ne vem, zakaj. A še naprej bom poskušal. Druge možnosti nimam. Od doma sem odšel, ko sem imel petnajst let. Bil sem še otrok. Zdaj mi raste brada. Shujšal sem in postal drugačen človek. Veliko grdih reči sem videl in doživel,« je med sprehodom po okolici taborišča, pred katerim je skupina mladih Pakistancev igrala kriket, dejal Zaid.

Večkrat so ga pretepli in oropali. Živel je v Grčiji in Srbiji. Ves ta čas se je prebijal – in tako je še danes – iz dneva v dan. Ko je izvedel, da je Nemčija začela vračati afganistanske begunce v njegovo domovino, kjer vojna s kratkimi premori traja že 40 let, se je odločil, da krene proti Italiji. A zdaj je že dva meseca ujet v Bosni in Hercegovini. Kot velika večina tu ujetih ljudi si ne more privoščiti pomoči tihotapcev. »Poskušam odmisliti okoliščine. Vedno znova se mi uspe prepričati, da imam za pot proti Evropi toliko in toliko možnosti. Jutri bom spet krenil,« se je poslovil neomajni mladenič.