Od koga in česa je odvisno, ali se bo ponovila vojna ali se bo ohranil mir
V ponedeljek so otroci spet pohiteli v šole. To je bil veliko pomembnejši dogodek od številnih dogajanj, ki so polnili naslovnice svetovnih medijev, kajti tam, v učilnicah in šolskih klopeh, se energija oblikuje v materijo prihodnosti.
Odpri galerijo
Najzanimivejši dogodek tega tedna je bilo srečanje zgodovine in prihodnosti na varšavskem trgu Piłsudski. FOTO: Wojtek Radwanski/AFP
»Energijo je nemogoče ustvariti. Energija se pretaka. Mora imeti smer, določeno vrsto notranje, čustvene in duhovne usmeritve. In nekje se mora pokazati njen učinek.« Rojstni dnevi velikih zvezd so zame popolnoma nesmiselni. Razen ko gre za Keanuja Reevesa. Ko je v ponedeljek dopolnil 55 let, sem nekje našla ta njegov opis energije in se pri tem spomnila Nikole Tesle, ki je ameriškemu novinarju pred natančno 120 leti v enem od intervjujev dejal: »Materija je ustvarjena iz prvobitne in večne energije, ki jo poznamo kot Svetlobo … Materija je izraz neskončnih vidikov Svetlobe, zato je energija starejša od nje.«
Najzanimivejši dogodek tega tedna je bilo srečanje zgodovine in prihodnosti na varšavskem trgu Piłsudski. To je bilo tudi trčenje dveh energij: tiste črne, ki je 1. septembra 1939 zakuhala drugo svetovno vojno, in tiste pozitivne, ki je v desetletjih po koncu strahotnega pobijanja in osvajanja ustvarila novo Ameriko, združeno Evropo in globalno željo po miru.
Zdelo se je, da prevladuje ta svetla energija, ko je nemški predsednik Frank-Walter Steinmeier zaprosil »odpuščanje za zgodovinsko krivdo Nemčije in našo trajno odgovornost« za storjene zločine. Gotovo pa je imel prav Peter Beaumont, britanski kolumnist in avtor knjige Tajno življenje vojne, ki se je vprašal, kako je mogoče, da tako veliki državniki, kot sta bila Winston Churchill in Franklin D. Roosevelt, niso mogli preprečiti pogroma Židov in vseh drugih, ki niso izpolnjevali nacističnih kriterijev izvrstnosti? Še več, vprašal se je tudi, kako je mogoče, da mednarodna skupnost celo po tej izkušnji ni bila sposobna odločno in učinkovito odgovoriti na Pol Potova »polja smrti«, poboje v Ruandi in Srebrenici, tragedijo v Siriji ali pregone v Xinjiangu.
Zdi se, da uničujoča energija nestrpnosti in plemenita energija empatije še zdaj ne moreta druga brez druge. Zakaj je potrebno, da ne rečem, zakaj je dovoljeno oporekati obsojanju fašizma, se spogledovati z nacizmom ter uzakoniti rasizem in diskriminacijo? Sama sem na lastne oči opazovala, kako se je na Balkanu pred skoraj tremi desetletji negativna energija spreminjala v uničevalno materijo. Najprej se je govorilo v besednjaku sovraštva, nato pa so besede postajale krogle in granate. Zdaj se to isto dogaja v številnih drugih krajih sveta. Krivce za lastne neuspehe se išče v drugih. In ko se težišče odgovornosti premesti iz sebe, postane nenadoma spet mogoče prav vse. In vojna. In mir.
V ponedeljek so otroci spet pohiteli v šole. To je bil veliko pomembnejši dogodek od številnih dogajanj, ki so polnili naslovnice svetovnih medijev, kajti tam, v učilnicah in šolskih klopeh, se energija oblikuje v materijo prihodnosti. Se bo ponovila vojna ali se bo ohranil mir, je namreč odvisno od tega, česa se bodo naučili učenci. Pomembno je, kako jim bodo predavali biologijo, koliko razsežnosti zgodovine jim bodo odprli njihovi profesorji in ali bo kdo v njih prebudil zanimanje za »filozofijo kot mater znanosti«, kot so jo imenovali stari Grki.
Še bolj bistveno je, ali jih bo šola skupaj s starši naučila, kako naj se do konca izrazijo in kako naj med seboj komunicirajo, kako naj drug drugega poslušajo in kako naj vsi skupaj »začnejo verjeti v neverjetno«, kot se glasi slogan filma Matrica, v katerem ima eno glavnih vlog Keanu Reeves.
Ta film, ki je bil posnet leta 1999 in v katerem je dogajanje postavljeno v leto 2199, bi moral biti – ali vsaj njegov prvi del – leta 2019 obvezno čtivo v vseh šolah. Učenci se morajo spopasti z vprašanjem, »kdo od nas bo The One«, tisti Eden, ki ne bo podlegel pravilom umetne inteligence, morajo se spopasti z dilemo, kdo bo pripadal »Odporu« proti zasužnjevanju ljudi, ki ga izvajajo preveč inteligentni roboti, in z zahtevnim vprašajem, ki visi naj našim obdobjem: kako bo nasploh videti obdobje Matrice? In bilo bi koristno, če bi se česa naučili tudi o samem Reevesu, ki je zamenjal celo vrsto šol, se bojeval z disleksijo in se na koncu odločil, da bo šel svojo pot, še preden si bo pridobil diplomo. Ne zato, da bi se prenehal učiti, ampak da bi se naučil, kako izraziti najgloblji del samega sebe.
Na dan, ko so otroci spet sedli v šolske klopi, v desetletju, ki je na samem pragu umetne inteligence, bi se morali vprašati, kaj je cilj izobraževanja. Je ta cilj enak kot pred 50 ali 100 leti? In ali lahko vsaj odgovora na to vprašanje ne iščemo na googlu?
Medtem ko se je letalo falcon s srbskim zunanjim ministrom Ivico Dačićem približevalo Ljubljani, je vanj udarila strela. Nič hudega se ni zgodilo, letalo je varno pristalo na Brniku, Dačić pa je veselo nadaljeval pot proti Bledu, kjer se je udeležil letošnjega strateškega foruma.
Ta isti falcon, in to prav tako z Dačićem na krovu, se je konec maja pokvaril nad Grčijo, tako da je moral zasilno pristati v Atenah. Srbski zunanji minister je takrat izjavil, da se mu zdi, da »ima deset življenj«.
Na Bledu je z drugimi udeleženci srečanja razpravljal o tem, ali bo v enem od teh njegovih desetih življenj Srbija končno le vstopila v Evropsko unijo. Gledano iz Beograda, je za to bolj malo možnosti. Z zornega kota Bleda pa se je zdelo, da večina držav z obrobja Zahodnega Balkana meni, da bi imelo nadaljnje širjenje EU velik varnostni, strateški in gospodarski pomen. Saj ne, da ni nikakršnega upanja, ampak …
Da bi sploh lahko uresničili integracijo Zahodnega Balkana, bi morale države tega območja izpolniti nekaj temeljnih pogojev, predvsem pa druga drugi pomagati na evropski poti. Videti pa je, kot da se razmere na tem območju včasih spet pomikajo v preteklost. Blejski strateški forum je potekal le nekaj dni po tem, ko so v Beogradu na ploščadi pred nogometnim stadionom Crvene zvezde postavili »vukovarski tank« z navijaško zastavo rdeče-belih, kar je izzvalo odziv Dinamovih navijačev, ki so pred svojim stadionom v Zagrebu postavili stari traktor – simbol operacije Nevihta.
»Tragičnost naše situacije je v tem, da sta tako levi kot desni projekt končala v nacionalizmu,« je v intervjuju za srbski tednik Vreme izjavil profesor Dejan Jović s fakultete političnih ved v Zagrebu. »Videti je, da je nacionalizem dejansko naša usoda.«
Med tankom, traktorjem in strelo ni lahko izbrati poti, ki ne bo posuta s trnjem. Pomembno je, da vemo, kam vodi, in s kakšno energijo se jo bo zalivalo. Upajmo, da s Teslovo. S tisto, ki jo je veliki genij, ponosen na svoje srbsko poreklo in hrvaško domovino, imenoval Svetloba. Sicer, opozarja Jović, utegnemo doživeti nov krog sovražnosti. »Moramo se ukvarjati s tem, da se to ne bo zgodilo,« je dejal profesor, ki je prepričan, da bi bilo za EU najbolje, da čim prej sprejme v svojo sredo vse države Zahodnega Balkana in tako prepreči nadaljnje korakanje v preteklost.
Atlantsko sezono orkanov je tokrat začel Dorian. Konec tedna se je z največjo močjo znesel nad Bahami in za seboj pustil opustošenje. Kakšna je ta nebeška energija v vetru, ki piha 300 kilometrov na uro! Za orkanom je ostalo več deset mrtvih, največ na otokih Abaco in Grand Bahama. Še vedno preštevajo, koliko ljudi je ostalo brez strehe nad glavo. Nekateri celo popolnoma brez vsega.
Ker se je Dorian ameriški celini približeval več dni in ker je bilo jasno, da bo po Bahamih nadaljeval pot proti obali ZDA, se je predsednik Donald Trump odločil, da ne bo odpotoval na Poljsko na proslavo, s katero so zaznamovali začetek druge svetovne vojne (namesto njega je bil tam podpredsednik Mike Pence), temveč bo ostal doma in se ukvarjal s prihajajočo katastrofo.
A medtem ko so se »lovci na orkane« z letali spuščali v »oko« močnega vetra, da bi čim bolj natančno izmerili njegovo moč in meteorološkim centrom omogočili, da čim natančneje napovedo, kateri del obale bo naslednja žrtev orkana in s kakšno močjo bo rušil vse, kar se bo znašlo na njegovi poti, je Trump igral golf. Dvakrat.
Tako se je kar samo po sebi postavilo vprašanje, ali je ameriški predsednik dvoličen – saj je med dvema igrama golfa poslal več kot sto tvitov v zvezi z Dorianom – ali pa je preprosto prepričan, da pravila, ki veljajo za vse druge, zanj ne veljajo.
Dolžnost predsednika – vsaj do Trumpa – je bila storiti vse, kar je mogoče, da bi ljudstvo, ki ga zastopa, vedelo, da predsednik razume, s čim se bojujejo ljudje. Sedanji predsednik pa je dal vedeti, da državniška dolžnost zanj ni poistovetena z moralnim vodstvom. Tako povsod počasi izginjajo »kralji modreci«, karizmatični voditelji in tudi moralne svetlosti, ki bi, kot je to storil nekdanji japonski cesar Akihito, v zaklonišču klečale na tatamiju skupaj z ljudmi, ki jih je prizadel cunami. Ne vem, ali je to dobro ali slabo. Dejstvo je, da smo prepuščeni samim sebi.
Medtem ko se je Velika Britanija ta teden spreminjala v banana kraljestvo, sem v starih mapah našla vest o tem, kako je pred malo več kot tremi leti Keanu Reeves obiskal britanski parlament. Reeves ima poleg kanadskega tudi britansko državljanstvo, vendar, kaj je počel v parlamentu prav v času, ko se je začela zaostrovati kaotična razprava o brexitu?
Čeprav se je izkazalo, da ga je tja povabil eden od zakonodajalcev, in to zaradi razprave o filmski industriji, se je v britanskih medijih takoj postavilo vprašanje: »Ali je brexit matrica?« Guardianov kolumnist Stuart Heritage pa je celo vzkliknil: »Pridi, Keanu, in nas vodi! Ta dežela potrebuje enotnost in na koncu koncev je Neo (glavni junak v filmu Matrica, ki ga igra Reeves) anagram Enega (The One). Potrebujemo te, Keanu, da nas naučiš, kako naj bomo kar se da dobri drug do drugega!«
Keanu ni prišel. Je pa tu Boris Johnson, ki je v četrtek izjavil, da bi »raje umrl v jarku, kot pa še enkrat privolil v preložitev brexita«. Zahteva volitve v prvi polovici oktobra, prepričan, da bi v parlamentu dobil večino in tako nemoteno izpeljal odhod iz EU. A ta načrt se mu ne odvija gladko, saj je proti njemu celo del Konservativne stranke. Pa tudi premierov brat je odstopil z ministrske funkcije v vladi in se odločil, kot je dejal, »podpreti nacionalne interese«, ne pa ostati ob bratu in premieru.
Pred kratkim so dokončno potrdili, da bodo posneli tudi Matrico 4, spet s Reevesom, čeprav je Neo v Matrici 3 umrl. Če bo vse potekalo po načrtih, lahko film pričakujemo okoli leta 2022. Kako bo takrat videti svet? To bomo izvedeli, če bomo izbrali »rdečo tabletko«. Tisto, ki jo je Neo vzel v prvi Matrici. Tisto, ki omogoča, da vemo in da ostanemo svobodni, čeprav je to težko in zelo, zelo boleče.
Energija vojne in miru
Najzanimivejši dogodek tega tedna je bilo srečanje zgodovine in prihodnosti na varšavskem trgu Piłsudski. To je bilo tudi trčenje dveh energij: tiste črne, ki je 1. septembra 1939 zakuhala drugo svetovno vojno, in tiste pozitivne, ki je v desetletjih po koncu strahotnega pobijanja in osvajanja ustvarila novo Ameriko, združeno Evropo in globalno željo po miru.
Zdelo se je, da prevladuje ta svetla energija, ko je nemški predsednik Frank-Walter Steinmeier zaprosil »odpuščanje za zgodovinsko krivdo Nemčije in našo trajno odgovornost« za storjene zločine. Gotovo pa je imel prav Peter Beaumont, britanski kolumnist in avtor knjige Tajno življenje vojne, ki se je vprašal, kako je mogoče, da tako veliki državniki, kot sta bila Winston Churchill in Franklin D. Roosevelt, niso mogli preprečiti pogroma Židov in vseh drugih, ki niso izpolnjevali nacističnih kriterijev izvrstnosti? Še več, vprašal se je tudi, kako je mogoče, da mednarodna skupnost celo po tej izkušnji ni bila sposobna odločno in učinkovito odgovoriti na Pol Potova »polja smrti«, poboje v Ruandi in Srebrenici, tragedijo v Siriji ali pregone v Xinjiangu.
Zdi se, da uničujoča energija nestrpnosti in plemenita energija empatije še zdaj ne moreta druga brez druge. Zakaj je potrebno, da ne rečem, zakaj je dovoljeno oporekati obsojanju fašizma, se spogledovati z nacizmom ter uzakoniti rasizem in diskriminacijo? Sama sem na lastne oči opazovala, kako se je na Balkanu pred skoraj tremi desetletji negativna energija spreminjala v uničevalno materijo. Najprej se je govorilo v besednjaku sovraštva, nato pa so besede postajale krogle in granate. Zdaj se to isto dogaja v številnih drugih krajih sveta. Krivce za lastne neuspehe se išče v drugih. In ko se težišče odgovornosti premesti iz sebe, postane nenadoma spet mogoče prav vse. In vojna. In mir.
Šola
Na dan, ko so otroci spet sedli v šolske klopi, v desetletju, ki je na samem pragu umetne inteligence, bi se morali vprašati, kaj je cilj izobraževanja. FOTO: Uroš Hočevar/Delo
V ponedeljek so otroci spet pohiteli v šole. To je bil veliko pomembnejši dogodek od številnih dogajanj, ki so polnili naslovnice svetovnih medijev, kajti tam, v učilnicah in šolskih klopeh, se energija oblikuje v materijo prihodnosti. Se bo ponovila vojna ali se bo ohranil mir, je namreč odvisno od tega, česa se bodo naučili učenci. Pomembno je, kako jim bodo predavali biologijo, koliko razsežnosti zgodovine jim bodo odprli njihovi profesorji in ali bo kdo v njih prebudil zanimanje za »filozofijo kot mater znanosti«, kot so jo imenovali stari Grki.
Še bolj bistveno je, ali jih bo šola skupaj s starši naučila, kako naj se do konca izrazijo in kako naj med seboj komunicirajo, kako naj drug drugega poslušajo in kako naj vsi skupaj »začnejo verjeti v neverjetno«, kot se glasi slogan filma Matrica, v katerem ima eno glavnih vlog Keanu Reeves.
Ta film, ki je bil posnet leta 1999 in v katerem je dogajanje postavljeno v leto 2199, bi moral biti – ali vsaj njegov prvi del – leta 2019 obvezno čtivo v vseh šolah. Učenci se morajo spopasti z vprašanjem, »kdo od nas bo The One«, tisti Eden, ki ne bo podlegel pravilom umetne inteligence, morajo se spopasti z dilemo, kdo bo pripadal »Odporu« proti zasužnjevanju ljudi, ki ga izvajajo preveč inteligentni roboti, in z zahtevnim vprašajem, ki visi naj našim obdobjem: kako bo nasploh videti obdobje Matrice? In bilo bi koristno, če bi se česa naučili tudi o samem Reevesu, ki je zamenjal celo vrsto šol, se bojeval z disleksijo in se na koncu odločil, da bo šel svojo pot, še preden si bo pridobil diplomo. Ne zato, da bi se prenehal učiti, ampak da bi se naučil, kako izraziti najgloblji del samega sebe.
Na dan, ko so otroci spet sedli v šolske klopi, v desetletju, ki je na samem pragu umetne inteligence, bi se morali vprašati, kaj je cilj izobraževanja. Je ta cilj enak kot pred 50 ali 100 leti? In ali lahko vsaj odgovora na to vprašanje ne iščemo na googlu?
Tank, traktor in strela
Medtem ko se je letalo falcon s srbskim zunanjim ministrom Ivico Dačićem približevalo Ljubljani, je vanj udarila strela. Nič hudega se ni zgodilo, letalo je varno pristalo na Brniku, Dačić pa je veselo nadaljeval pot proti Bledu, kjer se je udeležil letošnjega strateškega foruma.
Ta isti falcon, in to prav tako z Dačićem na krovu, se je konec maja pokvaril nad Grčijo, tako da je moral zasilno pristati v Atenah. Srbski zunanji minister je takrat izjavil, da se mu zdi, da »ima deset življenj«.
Kersti Kaljulaid, predsednica Estonije, Ali Aslan, voditelj in novinar, in Borut Pahor, predsednik Republike Slovenije, med Strateškim forumom Bled BSF, na Bledu. FOTO: Uroš Hočevar/Delo
Na Bledu je z drugimi udeleženci srečanja razpravljal o tem, ali bo v enem od teh njegovih desetih življenj Srbija končno le vstopila v Evropsko unijo. Gledano iz Beograda, je za to bolj malo možnosti. Z zornega kota Bleda pa se je zdelo, da večina držav z obrobja Zahodnega Balkana meni, da bi imelo nadaljnje širjenje EU velik varnostni, strateški in gospodarski pomen. Saj ne, da ni nikakršnega upanja, ampak …
Da bi sploh lahko uresničili integracijo Zahodnega Balkana, bi morale države tega območja izpolniti nekaj temeljnih pogojev, predvsem pa druga drugi pomagati na evropski poti. Videti pa je, kot da se razmere na tem območju včasih spet pomikajo v preteklost. Blejski strateški forum je potekal le nekaj dni po tem, ko so v Beogradu na ploščadi pred nogometnim stadionom Crvene zvezde postavili »vukovarski tank« z navijaško zastavo rdeče-belih, kar je izzvalo odziv Dinamovih navijačev, ki so pred svojim stadionom v Zagrebu postavili stari traktor – simbol operacije Nevihta.
»Tragičnost naše situacije je v tem, da sta tako levi kot desni projekt končala v nacionalizmu,« je v intervjuju za srbski tednik Vreme izjavil profesor Dejan Jović s fakultete političnih ved v Zagrebu. »Videti je, da je nacionalizem dejansko naša usoda.«
Med tankom, traktorjem in strelo ni lahko izbrati poti, ki ne bo posuta s trnjem. Pomembno je, da vemo, kam vodi, in s kakšno energijo se jo bo zalivalo. Upajmo, da s Teslovo. S tisto, ki jo je veliki genij, ponosen na svoje srbsko poreklo in hrvaško domovino, imenoval Svetloba. Sicer, opozarja Jović, utegnemo doživeti nov krog sovražnosti. »Moramo se ukvarjati s tem, da se to ne bo zgodilo,« je dejal profesor, ki je prepričan, da bi bilo za EU najbolje, da čim prej sprejme v svojo sredo vse države Zahodnega Balkana in tako prepreči nadaljnje korakanje v preteklost.
Dorian
Za orkanom je ostalo več deset mrtvih, največ na otokih Abaco in Grand Bahama. Še vedno preštevajo, koliko ljudi je ostalo brez strehe nad glavo. Nekateri celo popolnoma brez vsega. FOTO: Dante Carrer/Reuters
Atlantsko sezono orkanov je tokrat začel Dorian. Konec tedna se je z največjo močjo znesel nad Bahami in za seboj pustil opustošenje. Kakšna je ta nebeška energija v vetru, ki piha 300 kilometrov na uro! Za orkanom je ostalo več deset mrtvih, največ na otokih Abaco in Grand Bahama. Še vedno preštevajo, koliko ljudi je ostalo brez strehe nad glavo. Nekateri celo popolnoma brez vsega.
Ker se je Dorian ameriški celini približeval več dni in ker je bilo jasno, da bo po Bahamih nadaljeval pot proti obali ZDA, se je predsednik Donald Trump odločil, da ne bo odpotoval na Poljsko na proslavo, s katero so zaznamovali začetek druge svetovne vojne (namesto njega je bil tam podpredsednik Mike Pence), temveč bo ostal doma in se ukvarjal s prihajajočo katastrofo.
A medtem ko so se »lovci na orkane« z letali spuščali v »oko« močnega vetra, da bi čim bolj natančno izmerili njegovo moč in meteorološkim centrom omogočili, da čim natančneje napovedo, kateri del obale bo naslednja žrtev orkana in s kakšno močjo bo rušil vse, kar se bo znašlo na njegovi poti, je Trump igral golf. Dvakrat.
Tako se je kar samo po sebi postavilo vprašanje, ali je ameriški predsednik dvoličen – saj je med dvema igrama golfa poslal več kot sto tvitov v zvezi z Dorianom – ali pa je preprosto prepričan, da pravila, ki veljajo za vse druge, zanj ne veljajo.
Dolžnost predsednika – vsaj do Trumpa – je bila storiti vse, kar je mogoče, da bi ljudstvo, ki ga zastopa, vedelo, da predsednik razume, s čim se bojujejo ljudje. Sedanji predsednik pa je dal vedeti, da državniška dolžnost zanj ni poistovetena z moralnim vodstvom. Tako povsod počasi izginjajo »kralji modreci«, karizmatični voditelji in tudi moralne svetlosti, ki bi, kot je to storil nekdanji japonski cesar Akihito, v zaklonišču klečale na tatamiju skupaj z ljudmi, ki jih je prizadel cunami. Ne vem, ali je to dobro ali slabo. Dejstvo je, da smo prepuščeni samim sebi.
Brexit je matrica
Britanski premier zahteva volitve v prvi polovici oktobra, prepričan, da bi v parlamentu dobil večino in tako nemoteno izpeljal odhod iz EU. FOTO: Danny Lawson/AFP
Medtem ko se je Velika Britanija ta teden spreminjala v banana kraljestvo, sem v starih mapah našla vest o tem, kako je pred malo več kot tremi leti Keanu Reeves obiskal britanski parlament. Reeves ima poleg kanadskega tudi britansko državljanstvo, vendar, kaj je počel v parlamentu prav v času, ko se je začela zaostrovati kaotična razprava o brexitu?
Čeprav se je izkazalo, da ga je tja povabil eden od zakonodajalcev, in to zaradi razprave o filmski industriji, se je v britanskih medijih takoj postavilo vprašanje: »Ali je brexit matrica?« Guardianov kolumnist Stuart Heritage pa je celo vzkliknil: »Pridi, Keanu, in nas vodi! Ta dežela potrebuje enotnost in na koncu koncev je Neo (glavni junak v filmu Matrica, ki ga igra Reeves) anagram Enega (The One). Potrebujemo te, Keanu, da nas naučiš, kako naj bomo kar se da dobri drug do drugega!«
Keanu ni prišel. Je pa tu Boris Johnson, ki je v četrtek izjavil, da bi »raje umrl v jarku, kot pa še enkrat privolil v preložitev brexita«. Zahteva volitve v prvi polovici oktobra, prepričan, da bi v parlamentu dobil večino in tako nemoteno izpeljal odhod iz EU. A ta načrt se mu ne odvija gladko, saj je proti njemu celo del Konservativne stranke. Pa tudi premierov brat je odstopil z ministrske funkcije v vladi in se odločil, kot je dejal, »podpreti nacionalne interese«, ne pa ostati ob bratu in premieru.
Ekipa megauspešnice Matrica FOTO: Promocijsko gradivo
Pred kratkim so dokončno potrdili, da bodo posneli tudi Matrico 4, spet s Reevesom, čeprav je Neo v Matrici 3 umrl. Če bo vse potekalo po načrtih, lahko film pričakujemo okoli leta 2022. Kako bo takrat videti svet? To bomo izvedeli, če bomo izbrali »rdečo tabletko«. Tisto, ki jo je Neo vzel v prvi Matrici. Tisto, ki omogoča, da vemo in da ostanemo svobodni, čeprav je to težko in zelo, zelo boleče.
