Od pokojninske reforme do starosti pod soncem

Predsednik Emmanuel Macron si je naprtil nalogo, da prevetri tudi francosko jesen življenja.
Objavljeno
16. maj 2018 10.00
Posodobljeno
16. maj 2018 14.24
Protestnica na demonstracijah proti dvigu davkov v Parizu FOTO: Reuters
Mimi Podkrižnik Tukarić
Mimi Podkrižnik Tukarić
Starost je darilo življenja – za primerno skrb zase ob ogromno življenjske sreče. Postarati se lepo je privilegij, kakor je posebna dragocenost živeti v družbi, ki dobro skrbi za starostnike. Je Francija takšna? Če je soditi po nemiru, ki ga zdaj sproža napovedana pokojninska reforma – sprejeli naj bi jo do poletja 2019 –, ni nujno tako.

Francoski predsednik Emmanuel Macron, že pred volitvami odločen, da bo dodobra predrugačil Francijo, je med številnimi področji, kjer je obljubil korenite spremembe, vladi »naprtil« tudi nalogo, da (finančno) prevetri francosko jesen življenja. Zato ni malo jeze, ki se že dolgo časa proti macronizmu izraža na ulicah po vsej državi: bojazni, da se bo upokojencem zmanjšala kupna moč, je veliko. En vzrok je [od 1. 1. 2018] povišanje tako imenovanega splošnega socialnega prispevka [CSG], pri čemer iz pokojnin dajejo prav tako upokojenci; po zakonu iz leta 1991 naj bi skoraj vsi v Franciji solidarnostno prispevali za skupno dobro. A kot razlagajo mediji, imajo upokojenci občutek, da so že pod nekdanjima predsednikoma Nicolasom Sarkozyjem in Françoisom Hollandom tako in tako morali ponuditi in dati »prste«, zdaj pa jim hoče Macron vzeti še »roko«.

Zato ne preseneča, da je predsednik države vse manj priljubljen: 25 odstotkov višji CSG [za kar 60 odstotkov upokojencev] iz upokojenske vreče se jim zdi pač občutno preveč. V številkah to pomeni, da devet milijonov upokojencev od januarja dodatno prispeva 4,5 milijarde evrov, ob tem pa niso, kot opozarjajo, oproščeni, denimo, energetskega davka, kakor ne morejo biti zadovoljni, da bodo davka na dom dokončno oproščeni [z izjemno dveh milijonov upokojencev, ki prejemajo več kot 2500 evrov pokojnine na mesec] v komaj treh letih. Napovedani posegi v mnoge posebne upokojitvene režime, denimo v status železničarjev, pa sploh vznemirjajo in mobilizirajo zaposlene v francoskih železnicah [SNCF] k stavki. A Macron je, glede pokojninske reforme, že predvolilno meril k enotnemu, »univerzalnemu sistemu«, kjer bo vsak v »pokojninsko blagajno vplačani evro dajal enake pravice vsem«: vreden bo enako, neodvisno od tega, kdo je vplačnik, in tako se bodo vsi doslej posebni režimi [še več kot 40 jih je, kakor je več pokojninskih blagajn] v desetih letih zlili v eno. Cilj je poenoten in transparenten točkovni pokojninski sistem oziroma: Macronova pokojninska reforma naj bi se v zgodovino zapisala kot reforma z veliko začetnico.

Po podatkih nacionalnega statističnega urada upokojenci v Franciji – starostno se je mogoče upokojiti pri 62 letih in predsednik Macron je obljubil, da v svojem mandatu, vsaj do leta 2022, ne bo zvišal meje – predstavljajo 24 odstotkov prebivalstva oziroma 16 milijonov ljudi, kolikor so jih prešteli lani. Demografski trendi kažejo, da naj bi se upokojenska druščina, ki prejema v povprečju po 1283 evrov neto na mesec, do leta 2050 povečala na 22 milijonov. Njen življenjski standard (vključene so pokojnine, prihodki iz imetja, socialni dodatki ...) je po nedavnem pisanju La Croixa glede na povprečje preostale populacije rahlo višji – za šest odstotkov.
 

Delež revščine francoskih upokojencev med najmanjšimi


Francija se za zdaj, kot ponavljajo nasprotniki sprememb, ponaša z enim najlepšim pokojninskim sistemom na svetu, saj je delež revščine med upokojenci najmanjši na svetu. A projekcije demografije kažejo, da so, kot trdi zdajšnja politika, spremembe nujne in tako se bo, kot svarijo kritiki, zgodilo, da bodo pokojnine v prihodnje naraščale manj kot plače – zato je že v 15 letih pričakovati, da bo standard povprečnega francoskega upokojenca izenačen z življenjsko ravnjo povprečnega državljana do 65 let. Kliše o privilegiranem življenju na večji nogi v tretjem življenjskem obdobju se počasi razblinja, ob tem pa še dodajmo, da je leta 2013 okrog 75 odstotkov Francozov, starejših od 65 let, imelo v lasti svoje stanovanje, medtem ko je bilo v skupini med 30 in 39 let le 47 odstotkov lastnikov nepremičnin. Leta 2015 je francoska država za izplačilo pokojnin namenila 14 odstotkov bruto domačega proizvoda ali več kot 300 milijard evrov.
 

Staranje pod toplim soncem


Fenomen preseljevanja s hladnega severa na toplejši jug je znana izbira mnogih Evropejcev in tako se zdi starost prav tako številnim Francozom najlepša pod prijetnim soncem. Po nekaterih podatkih kakšna desetina upokojencev preživlja jesen življenja nekje na toplem, najraje ob morju: dobra polovica ostaja v Evropi (od Španije in davčno ugodne Portugalske do podnebno prijetnejših koncev Francije), preostali pa se odločajo za Afriko (od Maroka do celo Alžirije, Senegala in še kje). Portugalska se zdi poseben magnet za starejše (Francoze), sploh odkar je leta 2013 poskrbela za poseben rezidenčni status in davčne ugodnosti za tujce.