Ofenziva proti stagnaciji

Bruselj – Dan preden bodo poslanci glasovali o nezaupnici njegovi evropski komisiji, bo imel Jean-Claude Juncker odmeven nastop v evropskem parlamentu. Predstavil bo svoj velik investicijski načrt, vreden 300 milijard evrov, ki naj bi spodbudil krhko evropsko konjunkturo.

Da bo pripravil tak program, je Juncker napovedal pred izvolitvijo. Z njegovo predstavitvijo bo odvrnil vsaj nekaj pozornosti od afere LuxLeaks. Z zagonom naložb v prihodnjih treh letih naj bi spodbudili gospodarsko rast in ustvarjanje delovnih mest. Predvsem v članicah in regijah, ki se spopadajo z večjimi gospodarskimi težavami, si veliko obetajo od Junckerjevega programa. Ena od težav je, da se naložbeniki in tudi Evropska investicijska banka (EIB) raje odrekajo (so)financiranju bolj tveganih projektov, še posebno v kriznih državah.

Levji delež zasebnih investitorjev

V evropski komisiji še ne razkrivajo podrobnosti »Marshallovega načrta« pod taktirko Junckerja. Pred evropskimi parlamentarci v Strasbourgu ga bo predstavil jutri dopoldne, imenoval naj bi se Invest in Europe. Tudi njegovo financiranje je negotovo. Ker ne EU ne članice nimajo na razpolago 300 milijard evrov za financiranje takih načrtov, so se v ekipi Jean-Clauda Junckerja očitno morali odločiti za inovativne prijeme. Tako naj bi velikanski ciljni znesek dosegli s kombiniranjem manjših naložb iz že obstoječih javnih virov (razvojne banke, evropski skladi, EIB) z zasebnimi investitorji.

Ti naj bi prispevali levji delež denarja. Pred predstavitvijo se ugiba, da bi z ustanovitvijo posebnega sklada pri EIB, v katerem bi bilo več deset milijard kapitala, spodbudili naložbenike k investiranju v bolj tveganih kriznih držav s posebnimi jamstvi, ki bi v primeru finančnega neuspeha zmanjšala njihove izgube. Investitorji po Evropi in svetu sicer razpolagajo z orjaškimi zneski, a raje »sedijo na njem«, kot da vlagajo v tvegane projekte. Tudi EIB, ki so jo ustanovile članice EU, ima zadržano naložbeno politiko, saj noče ogrožati svoje najvišje bonitetne ocene AAA.

Upanje za več milijonov brezposlenih?

V komisiji pričakujejo močan simbolični učinek programa, saj naj bi več milijonov brezposelnih spet dobilo upanje. Med projekti, ki jih ima Juncker v mislih, so tudi velike naložbe v infrastrukturo. Denar naj ne bi bil namenjen le klasičnim prometnim in energetskim projektom, ampak tudi digitalnim omrežjem. Posebna težava je, koliko imajo države, ki potrebujejo več investicij (med njimi je Slovenija), sploh dovolj pripravljene projekte, ki bi lahko bili financirani. Juncker hoče zagotoviti, da bi bilo manj birokratskih in drugih ovir za naložbe.

V evropskem socialističnem taboru niso najbolj zadovoljni z Junckerjevi načrti, saj ta menda ni dovolj velik in v njem že tako ni dovolj svežega denarja. Njihov vodja v evropskem parlamentu Gianni Pittella zagovarja pravo »šok terapijo«, socialisti bi za naložbe namenili kar 800 milijard evrov. Toda v njihovih načrtih je še vedno predvidena uporaba denarja iz evropskega kriznega sklada. Ker je bil sklad ustanovljen za pomoč državam v največji stiski pred bankrotom, ne za konjunkturne programe, se je Nemčija postavila po robu njegovi rabi za Junckerjeve načrte.

Protipoplavna zaščita in železnice

Slovenija sicer že dolgo pripravlja projekte, ki bi lahko bili sofinancirani iz Junckerjevega svežnja. Slovenski premier Miro Cerar na pogovoru z Junckerjem pred dvema tednoma je kot primerne poudaril protipoplavno zaščito in posodobitev železniškega sistema. Z gradnjo drugega tira Koper–Divača bi, denimo, lahko povezali Luko Koper s srednjo Evropo. Projekt je po besedah Cerarja Junckerja zelo zanimal.