Ogledalo in testament Josepha Ratzingerja

Med knjigama je tudi velika razlika. Wojtyla in sodelavci so pogovor s poljskima avtorjema posodabljali in predelovali deset let, Joseph Ratzinger je dovolil natisniti, kar je rekel med klepetom. Wojtyla se je v svojem dolgem papeškem obdobju kot Janez Pavel II. opravičeval v imenu Cerkve za grehe, ki so jih storili posamezniki iz cerkvenih vrst, ne pa tudi institucija, Ratzinger v Luči sveta pretrese ljudi za obzidjem s svojevrstnim osebnim opravičevanjem. Ne govori v prvi osebi množine, jaz sem se zmotil, pravi, ali pa jaz nisem prav precenil.

Benedikt XVI. je javnost presenetil že z datumom objave prvih odlomkov v vatikanskem uradnem glasilu Osservatore Romano . Izbral si je dan svojega drugega konzistorija, s tem pa je razglasitev novih 24 kardinalov z eno samo potezo preglasil in zatemnil. Vse, tudi rimsko kurijo, je bolj zanimalo, kaj papež pravi o kondomih ali homoseksualnosti med duhovniki, kakor pa, kako je po novem sestavljen zbor, ki bo volil njegovega naslednika.

Papež Ratzinger in nemški katoliški novinar Peter Seewald sta se to poletje srečala na Castelgandolfu, v papeški poletni rezidenci. Dvajset ur sta se pogovarjala o vsem, vprašanj je nešteto, odgovori so kratki, kakor če bi šlo za kratek televizijski intervju. Seewald pravi, da mu papež ni zavrnil nobenega spontanega vprašanja, uradni Vatikan pa jih po papeževi volji tudi ni cenzuriral, ko so bili odgovori posneti.

Papež vsekakor razbija podobo »pancer-kardinala« ali ostrega rotvajlca, ki ga je spremljala desetletja, poudarjajo v Vatikanu. Ratzinger v pol stavka naravnost pove, da ne ve, ali ga je Wojtyla hotel za naslednika. Pojasni pa tudi, da bi sam odstopil, če mu zdravje, telesno in umsko, ne bi dovoljevalo delati z vsemi močmi. Analitiki so razumeli, da pravzaprav napoveduje svoj odstop, če ga bodo kdaj izdale moči.

Nekaj odgovorov na Seewaldova vprašanja je takih, da bodo še nekaj časa, morda tudi dolgo odmevali v katoliškem občestvu, drugi že zdaj glasno odmevajo tudi v širši javnosti. Kondomi, ki jim je papež odprl vrata, pa čeprav vatikanski uradniki teološko razlagajo, kaj naj bi pomenile njegove besede, so naleteli na odobravanje, Afrika že predolgo umira zaradi aidsa. O pedofilih med duhovniki, ki jim papež grozi s temeljitim obračunom in kaznijo, so odmevi različni, ponekod se zdijo kazni premile in obravnavanje še vedno hinavsko, drugod mislijo, da je papež prestrog, čistka pa prehuda. Ratzinger naravnost pove, da je za pedofilijo vedel, saj jo je preganjal kot kardinal, razsežnosti, ki jih je odkril v zadnjem obdobju, pa so ga pretresle.

Odgovor, da homoseksualnost ni združljiva z duhovništvom, sploh pa ni bila nikoli moralno sprejemljiva, je razburil zagovornike pravic istospolnih, bolj pikre komentatorje pa spodbodel k vprašanju, kako bodo v prihodnje rekrutirali nove duhovnike. Tudi mnenje o burkah, ki naj jih muslimanke v zahodnem svetu po papeževem mnenju kar nosijo, če to same hočejo, pomeni nasprotovanje politiki marsikatere evropske vlade. Tiste evropske politike, ki se jim ni potrebno dobrikati Cerkvi zaradi volilnih potreb, utegne zmotiti tudi Ratzingerjev pogled na sekularizacijo in na versko nesvobodo, ki ga je mogoče razumeti, pravijo, tudi tako, da se ena zveličavna resnica spopada z drugo zveličavno resnico, svoboda pa je samo splošno priznanje krščanskih korenin in sprejemanje katoliških pogledov na moralo in stvarnost.