Padec Berlinskega zidu: zgodovina se ustvarja vsak dan posebej

Berlin – Nemčija te dni zaznamuje 25 let od padca berlinskega zidu. Včeraj se je na proslavi v bundestagu z nastopom nekdanjega oporečnika pokazalo, kako je bližnja preteklost še sporna. Wolf Biermann je ostro napadel stranko Levica, ki velja za naslednico vzhodnonemške komunistične partije.

Letošnje leto je leto nasprotij: ob 100. obletnici prve svetovne vojne in 75. druge v Evropi spet rožljajo z orožjem, ob 25. obletnici padca berlinskega zidu, ki ga bodo v nedeljo proslavili v Nemčiji, pa naslednica vzhodnonemške komunistične partije prevzema vodstvo v eni od nemških dežel. Kljub pomislekom predsednika države Joachima Gaucka, ki se je kot vzhodnonemški pastor upiral komunističnemu režimu, v Turingiji socialdemokrati in zeleni z Bodom Ramelowom podpirajo prvega ministrskega predsednika iz stranke Levica.

Peti, ne govoriti

Mnogi nemški komentatorji menijo, da je 25 let po padcu berlinskega zidu to svojevrstna normalizacija, saj ob navdušenju ob propadu komunizma in končanju razdelitve nemškega naroda mnogi niso pričakovali, da bo približevanje Vzhodnih in Zahodnih Nemcev po desetletjih diktature tako težavno. Nekdanji vzhodnonemški kantavtor Wolf Biermann, ki leta 1976 po koncertu v Kölnu ni smel več domov, včeraj v bundestagu ni hotel samo peti, ampak je ostro napadel naslednico socialistične stranke enotnosti (SED). Levica je po njegovem prepričanju klavrn ostanek tistega, kar so na srečo premagali, je poudaril zdaj 77-letni nekdanji oporečnik.

Gostitelj, predsednik bundestaga Norbert Lammert, je pevca opozoril, da bo lahko v bundestagu govoril šele, ko bo vanj izvoljen, zdaj lahko samo poje, Biermann pa je odgovoril, da ni bil tiho niti v Nemški demokratični republiki in bo še toliko manj zdaj. »To boste morali prenesti, privoščim vam,« se je obrnil k poslancem Levice. Lammert je že prej poudaril, da se brez gibanja za politične pravice in mirnih demonstracij ne bi spominjali dogodkov iz 9. novembra 1989. »Padec zidu ni bil čudež, ampak posledica mirne revolucije, ki ni bila brez primere le v nemški zgodovini.«

Da o tem v nemški javnosti še vedno razpravljajo celo četrt stoletja kasneje, je pokazala tudi objava neavtoriziranega življenjepisa kanclerja nemške združitve Helmuta­ Kohla. »Nad leipziškimi trgi se ni nenadoma pojavil sveti duh in spremenil zgodovine,« je nekdanji krščanskodemokratski prvak novinarju Heribertu Schwanu ocenil takratno dogajanje. »Gorbačov je pregledal knjige in spoznal, da režima ne more več vzdrževati. Ker je hotel ohraniti komunizem, ga je moral reformirati, in domislil se je perestrojke.«

Ljudje, ki so v zavračanju diktature tvegali vse, tudi življenja, si po prepričanju mnogih vseeno zaslužijo posebno priznanje. Tudi tisti, ki so se 9. novembra med prvimi odpravili proti mejnim prehodom med komunističnim in kapitalističnim delom Berlina, ko so po televiziji slišali izjavo člana politbiroja SED Günterja Schabowskega, da so ti odprti tudi za prebivalce Nemške demokratične republike.

V strahu, da jim bodo pobegnili vsi prebivalci, so komunisti v noči na 13. avgust 1961 zagradili svoj del prestolnice in okrepili vse druge meje z Zahodno Nemčijo. Nemški narod so brez milosti razdelili na dva dela, med poskusom pobega čez »protifašistični varovalni okop«, kot so ga uradno imenovali, je bilo ubitih več kot 100 ljudi. Ko so ga okrog leta 1980 dokončno zgradili, je bil sestavljen iz 45.000 3,6 metra visokih in 1,2 metra širokih železobetonskih blokov.

Zahodni zavezniki Američani, Britanci in Francozi, ki so s svojimi vojskami nadzorovali zahodne predele mesta, so bili po pisanju tedanjih dokumentov še zadovoljni, da se vzhodnonemški državni in partijski voditelj Walter Ulbricht ter njegov sovjetski zaveznik Nikita Hruščov nista spravila na Zahodni Berlin, in nihče se ni postavil po robu, ko je zloglasna služba državne varnosti Stasi začela preganjati vse drugače misleče. A komaj so Vzhodni Nemci do konca zgradili zid, že so se začeli majati njegovi politični temelji. Na Poljskem so istega leta ustanovili sindikat Solidarnost, vse bolj liberalna je postajala Madžarska, marca 1985 pa je generalni sekretar sovjetske komunistične partije postal komaj 54-letni Mihail Gorbačov.

Po poročanju zgodovinarjev sta Gorbačov in njegov zunanji minister Eduard Ševardnadze že spomladi leta 1987 nagovarjala tedanjega vzhodnonemškega voditelja Ericha Honeckerja, naj podre zid, a vzhodnonemški komunisti o tem niso hoteli nič slišati. V Vzhodnem Berlinu pa so vedeli, da v Moskvi nimajo podpore za morebiten krvavi obračun s svojim ljudstvom, in dopoldne 9. novembra 1989 je tudi centralni komite SED začel razpravljati o odprtju meja. Večina ni pričakovala, da bo član politbiroja Günter Schabowski pred tujimi novinarji in kamerami to razglasil še isti večer, Vzhodni Nemci pa so izkoristili priložnost. Ko so prvi Zahodni Nemci splezali še na Brandenburška vrata, so stotisoči z obeh strani zidu slavili neverjetno zmago svobode.

Dolga saga približevanja Vzhodnih in Zahodnih Nemcev kljub denarju, ki ga je imela na voljo Zahodna Nemčija, kaže, da pregrade v glavah vztrajajo še dolgo po podrtju zidu. Nekateri celo verjamejo – med njimi tudi voditelj Levice Gregor Gysi –, da so v postopku združevanja naredili veliko narobe, in tudi zato nekdanji komunistični vzhod še ni »cvetoča poljana«, ki jo je obljubljal Kohl. Danes vseeno ni veliko nekdanjih Vzhodnih Nemcev, ki bi si želeli vrnitve svoje države. Zgodovina se ustvarja naprej, vsak dan posebej.