Padec levosredinske vlade: švedski blues

Skandinavska država se je vrsto let uspešno izogibala političnim krizam, kot so jih bili vajeni drugod po Evropi, toda neprepričljiva zmaga socialnih demokratov pod vodstvom Stefana Löfvena in dober rezultat skrajne desnice sta ustvarila razmerje sil, ki onemogoča normalno vladanje.

Čeprav je bilo vseskozi jasno, da levosredinsko vlado čaka težak mandat, si je bilo na začetku oktobra, ko je prisegla nova ministrska ekipa, vseeno težko predstavljati scenarij, po katerem bi Švedi v kratkem spet morali odditi na volišča. 31-odstotna podpora stranki, ki je zadnja dva mandata preživela v opoziciji, se je na prvi pogled zdela kot dobra popotnica za vrnitev na oblast, kjer je levica uspešno vztrajala večino povojnega obdobja. A iluzije so se kmalu razblinile.

Socialdemokrati so koalicijske partnerje iskali med strankami na politični sredini; na koncu so v vladno koalicijo vstopili samo Zeleni, ki so na volitvah prejeli nekaj manj kot sedem odstotkov vseh glasov. Brez večine v parlamentu je bilo jasno, da se bo nova vlada pri potrjevanju zakonov morala zanašati na podporo iz opozicije, torej na stranke iz desnosredinskega zavezništva; še posebno, če se bo želela uspešno izogniti konfrontacijam s Švedskimi demokrati, nasledniki neonaciostov, ki so na septemberskih volitvah postali tretja najmočnejša politična sila.

Enainšestdeset dni

Občutek nemoči, ki je preteklih nekaj tednov zaznamoval politično dogajanje, je neposredna posledica volilnega izida, iz katerega je zrasla ena najbolj nestabilnih vlad v zgodovini švedske demokracije. Njene pomankljivosti so na plano prišle kje drugje kot pri odločanju o proračunu.

Poskusi izpogajanja širokega konsenza med vlado in strankami opozicije so se po več tednih naporov izkazali za brezupne. Premier Löfven je po koncu intenzivnih pogovorov s predstavniki desnosredinskega zavezništva ugotovil, da iskanje rešitve ne bo obrodilo sadov, rekoč, da na drugi strani ni nikogar, ki bi bil pripravljen popustiti. »Nadaljevanje pogovorov nima smisla,« je pojasnil v torek, dan pred napovedanim glasovanjem o proračunu in dan pred padcem vlade, ki jo je vodil vsega skupaj 61 dni. Löfvenovo usodo so zapečatili Švedski demokrati, ki so namesto abstiniranja pri glasovanju o vladnem predlogu potrdili proračun, ki ga je v parlament poslalo zavezništvo.

Izid glasovanja je predstavljal skrb vzbujajoč prikaz moči skrajne desnice. Tretja največja stranka v parlamentu razpolaga z vetom, s katerim lahko usmerja smer švedske politike, je v četrtek opozoril prvak socialdemokratske stranke, nekoč sindikalni voditelj. »Na morem dovoliti Švedskim demokratom, da diktirajo pogoje [proračuna].« Löfven je krivdo za nastali položaj pripisal opoziciji: »Stranke desne sredine so obljubile, da skrajni desnici ne bodo omogočile vplivanja na politiko države; kar so storile je neodgovorno in predstavlja svojevrsten precedens v naši politični zgodovini.«

Predstavniki opozicijskega zavezništva so po pričakovanjih nemudoma zavrnili premierovo interpretacijo vzrokov politične krize, je poročal Financial Times. Sprva je govoril, da nam bo ponudil kompromis, so vztrajali, na koncu pa na glasovanje vložil svoj levičarski proračun. Lofvenov pristop k pogajanjem so predstavili kot »ključno napako« v procesu iskanja širokega konsenza. Enostransko opuščanje starih dogovorov s strankami desnosredinskega zavezništva in »požiganje mostov«, kot je nekdanji zunanji minister Carl Bildt opisal taktiko predsednika vlade, je bilo že od samega začetka obsojeno na neuspeh. Bildtovi kritiki se je pridružil tudi prvak krščanskih demokratov Göran Hägglund: »Gre za očiten poraz socialdemokratov, ki jim ni uspelo potrditi lastnega predloga proračuna.«

Prihaja pomlad

Premier Löfven je v sredo, kmalu po glasovanju v parlamentu, sporočil, da bodo državljani marca prihodnje leto znova odšli na volišča. Že pred tem je bil jasen, da kot vodja levosredinske vlade ne misli uveljavljati proračuna, ki je bil sprejet izključno z glasovi poslancev iz opozicije. Večina volivcev se še ni rodila, ko so na Švedskem nazadnje potekale predčasne volitve. »Gre za nekaj nezaslišanega. Zadnjič se je to zgodilo v petdesetih letih, ko je bila v veljavi še prejšnja ustava,« je položaj, v katerem se je znašla država, ponazoril Nicholas Aylott, predavatelj političnih znanosti na univerzi Söderttörn v Stockholmu.

De facto referendum

Izbruh politične krize analitikov ni presenetil; bistveno bolj nenavadna se jim je zdela odločitev predsednika vlade, da tako kmalu razpiše nove volitve. Dolgo je namreč izgledalo, da se velika večina strank takšnemu razpletu želi izogniti na vsak način, predvsem zaradi nevarnosti, da bi Švedski demokrati znova uspeli povečati svoj odstotek prejetih glasov. Vodja njihove parlamentarne skupine Mattias Karlsson je napovedane volitve nemudoma proglasil za de facto referendum o problemu priseljevanja, ki ga skrajna desnica uvršča na vrh seznama svojih prioritet.

Možnosti, da bo Švedska čez štiri mesece dobila močno in stabilno vlado, so dan po padcu aktualne izgledale izrazito majhne. Zdelo se je, da so se desetletja politične stabilnosti umaknila novi realnosti, s katero je Švedska končno postala del Evrope.