Padla iluzija o neodvisni kurdski državi na severu Iraka

Pred letom se je le mesec dni stara zgodba o neodvisni kurdski državi na severu Iraka sesedla pod težo lastnih prevelikih in, predvsem, napačnih pričakovanj. Iraška vojska je s šiitskimi milicami Hašd al Šabi v nekaj dneh praktično neovirano zasedla skoraj 40 odstotkov ozemlja morebitne kurdske države in 50 odstotkov naftnih vrtin.

Velika vojaška operacija, ki jo je iz Bagdada vodil tedanji predsednik vlade Haider al Abadi, ob tihem soglasju širše mednarodne skupnosti pa sta jo podprla tudi Iran in Turčija, je kurdskim osamosvojitvenim ambicijam zadala smrtni udarec. Čeprav – ali prav zato – je ustanovitev samostojne kurdske države na severu Iraka sredi septembra lani na referendumu podprlo več kot 90 odstotkov tistih, ki so glasovali, je bil ravno referendum, za katerega si je tedanji predsednik kurdskih regionalnih oblasti (KRG) Masud Barzani v času velikih bitk s samooklicano Islamsko državo izbral nadvse neprimeren »tajming«, za iraški Kurdistan vir slabih novic.

92,7
odstotka volivcev je na lanskem referendumu podprlo ustanovitev neodvisne kurdske države

Katastrofalen »tajming« referenduma

Ko je Barzani maja 2017 razpisal plebiscit o neodvisnosti, je bila bitka iraških sil in šiitskih milic z Islamsko državo v Mosulu na vrhuncu – pozornost mednarodne skupnosti je bila usmerjena na dogajanje v drugem največjem iraškem mestu. Tako Združene države kot Rusija so kurdsko ljudsko glasovanje v Iraku videle kot preveliko motnjo za svoje regionalne in globalne načrte. Kurdski neodvisni državi na severu Iraka je ostro nasprotovala tudi Turčija, ki v sosednji vojni že dobri dve leti vodi vojno proti milici sirskih Kurdov (YPG) – tej je na severu Sirije uspelo vzpostaviti delujoče avtonomno območje Rožava (»zahodni Kurdistan«), kar so turške oblasti razumele kot eksistencialno grožnjo. Toda odnos Turčije in iraškega Kurdistana je bil kljub temu bistveno drugačen, celo oportunistično partnerski. Turčija je bila od leta 2003, ko je na severu Iraka začela delovati de facto avtonomna kurdska država, glavni pokrovitelj političnega in ekonomskega projekta klana Barzani in Kurdske demokratične stranke (KDP), ki se s konkurenčno Patriotsko zvezo Kurdistana (PUK), ta domuje v Sulejmaniji, že več desetletij bori za prevlado nad naftno in vodno bogatim ter geostrateško sila pomembnim območjem.

Leto dni po padcu velike iluzije o neodvisni kurdski državi, ki je bil za iraške Kurde toliko bolj boleč, ker so po razglasitvi referendumskih rezultatov sveto prepričani o njihovi nedotakljivosti že slavili udejanjenje svojih zgodovinskih sanj, so prebivalci kurdskih provinc na severu Iraka bolj razdeljeni kot kdaj prej po letu 1998. Tedaj sta Masud Barzani (KDP) in Džalal Talabani (PUK), ki je pozneje postal predsednik Iraka, v Washingtonu podpisala v mednarodni skupnosti že davno pozabljen mirovni dogovor, s katerim sta končala več let trajajočo »državljansko vojno«. Za krvavim notranjim obračunom med Kurdi, ki se je zgodil v kaotičnem obdobju po koncu iraško-iranske vojne in režimskega pogroma nad Kurdi, med katerim je bilo ubitih okoli 180.000 ljudi, med drugim 5000 v napadu s kemičnim orožjem v Halabdži ob iranski meji, so bile tako notranje, etnično-politično-ekonomske napetosti, kot manipulacije Sadama Huseina, ki je spretno krmaril med pohlepom in izdajstvom kurdskih voditeljev.

Čeprav sta si klana Barzani in Talabani – demokratične volitve v iraškem Kurdistanu, tudi zadnje, ki so potekale pred mesecem dni, so bile vedno le farsa za tribalistično-despotski način vladanja – segla v roke in je iraški Kurdistan po ameriški okupaciji in posledični državljanski vojni, ki je razbila preostali del Iraka, postal oaza (sorazmernega) miru in kratkoročnega, na silovitih rezervah nafte temelječega ekonomskega razcveta, so bili odnosi med Erbilom (Barzani) in Sulejmanijo (Talabani) še naprej napeti. Potem ko je iraška vojska s šiitskimi milicami lani sredi oktobra zasedla Kirkuk, kurdsko sveto mesto in (naftno) os ekonomije morebitne kurdske države, so se odnosi med KDP in PUK zopet resno zaostrili.

Stara Huseinova taktika »deli in vladaj«

Pokazalo se je namreč, da se je le dan pred vladno ofenzivo v Sulejmaniji vrh Patriotske zveze Kurdistana sestal z zloglasnim poveljnikom Iranske revolucionarne garde Kasimom Sulejmanijem, enim izmed najvplivnejših ljudi na Bližnjem vzhodu ter tedaj še »upraviteljem« uradne iraške politike. Ko so le nekaj ur pozneje v Kirkuk zapeljali vladni tanki, so se pešmerge, kurdski vojaki, iz mesta – tak je bil dogovor – umaknili brez boja. Podobno se je zgodilo marsikje drugje na tako imenovanih »nedoločenih območjih«. Ker so v Kirkuku bili pešmerge iz vrst PUK, so se v Erbilu razširile govorice o veleizdajstvu – Bagdad je s starim Huseinovim trikom »deli in vladaj« razbil sicer kratkotrajno enotnost, ki je med iraškimi Kurdi (in politiki) vladala v času pred in med referendumom o neodvisnosti.

Leto dni pozneje je Kirkuk – in z njim velik del nafte ter nacionalnega ponosa – nepovratno izgubljen. Ekonomija, vzporedno z naftnimi posli, nad katerimi poskušajo prevzeti nadzor zvezne oblasti, stoji. Uslužbenci kurdske regionalne vlade in javnih institucij le redko dobijo plače. Tuje investicije, ki so med letoma 2006 in 2010 drvele na sever Iraka, so se ustavile že v času padca cen nafte, zdaj pa jih praktično ni več. Iraški Kurdistan je padel tako ozemeljsko kot ekonomsko, zdaj mu preti še notranji obračun. Upati je, da le politični.