Papež Frančišek se je med mašo poklonil Benediktu XVI.
Ob 9.30 se je na Trgu svetega Petra začel pogreb, ki ga je vodil papež Frančišek. Na vatikanski trg svetega Petra se je ob tej priložnosti zgrnilo na tisoče vernikov in cerkveni dostojanstveniki, pogreba so se udeležili tudi številni državniki. Papež Frančišek se je danes med mašo ob pogrebu zaslužnega papeža Benedikta XVI. poklonil svojemu predhodniku in se mu zahvalil za njegovo znanje in predanost. »Benedikt, zvesti ženinov prijatelj, naj bo tvoje veselje popolno, ko boš dokončno in za vedno poslušal njegov glas,« pa je dejal ob koncu homilije na polnem trgu svetega Petra v Vatikanu.
Pogreb Benedikta XVI. je bil na željo pokojnika slovesen, a preprost, a kljub temu brez primere. Prvič v zgodovini ga je namreč vodil naslednik umrlega papeža, sedanji papež Frančišek. Ob njem je mašo vodil kardinal Giovanni Battista Re, ob oltarju pa so bili tudi nadškof Georg Gänswein, dolgoletni osebni tajnik papeža Benedikta XVI. ter redovnice, ki so do konca skrbele zanj. Papež Frančišek je zaradi težav s koleni na vatikanski trg prispel na invalidskem vozičku.
Po podatkih Vatikana, ki jih povzema avstrijska tiskovna agencija APA, se je na trgu svetega Petra zbralo 3700 duhovnikov, 300 škofov, 130 kardinalov, med njimi tudi kardinal Franc Rode, in okoli tisoč novinarjev z vsega sveta, podatke navaja STA. Po maši na trgu svetega Petra v Vatikanu, kjer se je podatkih Svetega sedeža zbralo okoli 50.000 ljudi, so krsto prenesli v vatikansko baziliko, kjer so pokojnega papeža pokopali.
Podrobnosti o udeležencih niso objavili, vendar so iz Vatikana sporočili, da samo dve državi – Italija in Benediktova domovina Nemčija – pošiljata uradno delegacijo. Po pisanju italijanske agencije Ansa je bilo navzočih tudi več vodilnih osebnosti medverskega dialoga, ki ga je spodbujal Benedikt, in seveda številni državniki. Iz Slovenije so se pogreba po napovedih udeležili predsednica republike Nataša Pirc Musar, slovenski veleposlanik pri Svetem sedežu Jakob Štunf, ljubljanski nadškof metropolit Stanislav Zore, duhovniki in verniki pa v zasebni organizaciji.
Na Trgu svetega Petra je že bil že včeraj postavljen oltar za mašo, pripravljeni so bili tudi stoli za vernike in več velikih platen, na katerih lahko ljudje spremljajo pogrebne slovesnosti. Benedikt XVI. je umrl na zadnji dan starega leta v 96. letu starosti v vatikanskem samostanu Matere Cerkve. Tam je živel od leta 2013, ko je vodenje Cerkve prepustil svojemu nasledniku. Njegove posmrtne ostanke so v ponedeljek prepeljali v baziliko svetega Petra. Zaslužni papež je pokopan v tamkajšnji kripti, v nekdanji grobnici Janeza Pavla II., čigar posmrtne ostanke so ob njegovi beatifikaciji leta 2011 prenesli v zgornji del bazilike. Tja so ga položili takoj po četrtkovi pogrebni slovesnosti. Tiskovni predstavnik Vatikana je pred dnevi še pojasnil, da bodo Benediktu v grobnico priložili kovance in medalje iz časa njegovega pontifikata ter palije, ki jih je nosil kot del papeške oprave. Ob sebi ima kovinski valj z zapisom o dogajanju v času njegovega papeževanja. Pozivi, da bi ga razglasili za svetnika in tudi cerkvenega učitelja zaradi njegovih teoloških naukov, se vrstijo od njegove smrti.
Obred krščanskega pogreba
Nemec Joseph Ratzinger je bil za papeža izvoljen 19. aprila 2005, na položaju je nasledil Janeza Pavla II. Osmi Nemec na čelu Rimskokatoliške cerkve in drugi v skoraj 500 letih, ki ni bil Italijan, si je izbral ime Benedikt v čast svetemu Benediktu, začetniku zahodnega meništva iz 5. stoletja. Zaradi šibkega zdravja je odstopil 28. februarja 2013 in postal prvi človek, ki se sme imenovati papa emeritus, zaslužni papež. Živel je v osami v vatikanskem samostanu. Že več mesecev je bilo telesno šibak, njegovo zdravje se je močno poslabšalo v zadnjih dneh starega leta, ko se je oglasil tudi papež Frančišek in vernike pozval, naj molijo zanj. Sveti oče se je včeraj svojemu predhodniku poklonil kot velikemu mojstru kateheze, ki je drugim pomagal pri srečanju z Bogom. Današnji pogreb ne bo državniški, saj Benedikt ni bil aktualni papež in kot tak vodja države Vatikan.
Največji dogodek v sodobni krščanski zgodovini
Zadnji papežev pogreb, pogreb papeža Janeza Pavla II., je bil eno največjih krščanskih srečanj v zgodovini. Osmega aprila 2005 se je v Rim oziroma Vatikan zgrnilo kar štiri milijone ljudi, okoli 300.000 samo na Trg sv. Petra. Večji del mesta je obstal, zaprli so šole, urade ter večino trgovin in lokalov. Pogreba, ki ga je vodil tedaj še dekan kardinalskega zbora, nemški kardinal Joseph Ratzinger, se je udeležilo okoli 200 uradnih delegacij iz 80 držav z vsega sveta. Med predsedniki vlad in držav, monarhi ter drugimi pomembnimi političnimi in verskimi predstavniki so bili tudi predsednik Republike Slovenije Janez Drnovšek, predsednik vlade Janez Janša, zunanji minister Dimitrij Rupel ter vsi trije škofi, Franc Kramberger, Alojz Uran in Metod Pirih. Prenos pogrebnih slovesnosti so predvajali tudi na velikem zaslonu na Pogačarjevem trgu pred ljubljansko stolnico.
Kot pojasnjuje Tadej Strehovec, generalni tajnik in tiskovni predstavnik Slovenske škofovske konference, »je obred krščanskega pogreba predpisan za vso Katoliško cerkev, zato se bogoslužje v tem delu ne bo spremenilo. Zunanja simbolika bo spremenjena le v tem, da bo pogrebno bogoslužje vodil papež v navzočnosti kardinalov, škofov, visokih gostov in vernikov.« V novejši cerkveni zgodovini še ni bilo takšnega primera, poudarja sogovornik, vendar to ne pomeni, da vladajoči papež ni nikoli vodil pogreba svojega predhodnika. Takšen primer se je zgodil leta 1802, ko je papež Pij VII. (papež od 1800 do 1823) vodil pogreb papeža Pija VI. (papež od 1775 do 1799), ki je umrl kot francoski vojni ujetnik leta 1799 v francoskem mestu Valence. Papež Pij VII. je čez tri leta zahteval vrnitev trupla svojega predhodnika iz Francije v Rim ter 17. februarja 1802 na Trgu sv. Petra vodil pogrebno slovesnost. Dan pozneje so posmrtne ostanke papeža Pija VI. pokopali v baziliki sv. Petra v Rimu. Papež Pij VI. je bil povezan s Cerkvijo v Sloveniji, saj je z odlokom In universa gregis 8. marca 1788 prenesel naziv nadškofije iz Gorice na škofijski sedež v Ljubljani.
Pot, resnica in življenje
V teh dneh so po vsem svetu brali Benediktovo duhovno oporoko, ki jo je napisal že leta 2006 in je pravzaprav dokument, ki ni namenjen posmrtnemu urejanju zapuščine, ampak razmisleku o duhovni dediščini nekoga, ki je sooblikoval zgodovino človeštva. Papeži, škofje, duhovniki in redovniki pa tudi verniki so povabljeni, da poleg redne oporoke napišejo tudi duhovno oporoko, ki običajno vsebuje kratek pogled na lastno življenje in delo, prošnjo vsem za odpuščanje in zagotovilo posameznikovega odpuščanja, prošnjo za molitev in poslovilno besedo. Joseph Ratzinger je rad navajal citat iz prvega pisma apostola Petra: »Vselej bodite vsakomur pripravljeni odgovoriti, če vas vpraša za razlog upanja, ki je v vas.« Kaj nam to pove o njem?
Strehovec razloži, da je razlog upanja za vsakega vernega katoličana vera v Jezusa Kristusa, ki je trpel in umrl na križu ter tretji dan vstal od mrtvih. Na to je Benedikt opomnil tudi v svoji duhovni oporoki, ko je posebej poudaril, da je pogosto videti, kakor da bi znanost mogla predložiti neovrgljiva spoznanja, ki bi bila v nasprotju s katoliško vero. »Že šestdeset let spremljam pot teologije, zlasti tudi svetopisemskih znanosti, in sem s spreminjajočimi se rodovi videl, kako so se sesule teze, ki so se zdele neomajne, a so se izkazale kot gole hipoteze ... Videl sem in vidim, kako je iz zmede hipotez vedno znova prihajala in prihaja na dan razumnost vere. Jezus Kristus je resnično pot, resnica in življenje – Cerkev pa je v vseh svojih pomanjkljivostih resnično Njegovo Telo.«
To upanje in globoko vero je živel zaslužni papež, še dodaja Strehovec.
Iz duhovne oporoke Benedikta XVI.
Ko se v tej pozni uri svojega življenja oziram nazaj na desetletja, ki sem jih prehodil, vidim najprej, koliko razlogov imam za zahvalo. Zahvaljujem se predvsem Bogu samemu, darovalcu vseh dobrih darov, ki mi je podaril življenje in me vodil skozi mnogovrstne zmede; vedno znova me je dvigoval, če sem začel drseti, vedno znova mi je podarjal luč svojega obličja.
Zahvaljujem se svojim staršem, ki so mi v težkem času podarili življenje in z velikimi odpovedmi ter s svojo ljubeznijo pripravili čudovit dom, ki kot svetla luč prežarja vse dneve do danes.
Iz srca se zahvaljujem za mnoge prijatelje, može in žene, ki mi jih je Bog vedno naklanjal v oporo; za sodelavce na vseh postajah moje poti; za učitelje in učence, ki mi jih je dal.
Vse, ki sem jim kakor koli storil krivico, iz srca prosim za odpuščanje.
Vir: Vatican News – slovenska redakcija
(iz nemškega izvirnika prevedel prof. Anton Štrukelj)
