Papež in novinar Scalfari: Frančišek gre spet v mafijske kraje

Davno nekoč, v resnici pa še pred dvema letoma, je v Rimu veljalo, da so poletja čas počitnic, papeži so preživljali »Avgustove počitnice«, tedne pred in po velikem šmarnu, v svoji­ poletni rezidenci, visoko nad poletno vrelim mestom, v mestecu Castelgandolfo, še prej so jo radi mahnili malo v Alpe.

Papež Bergoglio, ki je prišel od daleč in noče zapravljati časa z oddihi in počitnicami, se ta teden namesto na dopust spet podaja na italijanski jug. Pred kratkim je bil v Kalabriji, v deželi 'ndranghete, kjer je izobčil iz Cerkve vse mafijsko občestvo. Ta teden gre v Caserto, v Kampanijo, kjer je doma camorra, krvava in strah zbujajoča neapeljska mafija. Boj proti mafiji in proti pedofiliji je na prvem mestu med cerkvenimi nalogami, poudarja papež.

Papež Bergoglio je že med potjo v Kalabrijo vnesel nemir med ljudi, ki so vajeni, da mafija pač obstaja, straši, za pobožne in častne može se razglašajo mafijski botri, na italijanskem jugu tudi vladajo namesto države, politiki se marsikje prehitro zližejo s podzemljem, to prinaša veliko denarja. Cerkev je o mafiji že v času poljskega papeža Wojtyłe pred dvema desetletjema rekla nekaj odločnih besed. Janez Pavel II. je za tiste čase pogumno obračunal z zločinci, ki so pobili posebne protimafijske sodnike in tožilce in tudi duhovnika, ki si je upal mafiji odvzeti mlade ljudi, jih vzgajati in šolati. Frančišek je šel veliko korakov naprej, ko je v Kalabriji izobčil podzemlje iz cerkvenega občestva. Ljudje, ki častijo zločin, ne sodijo v Cerkev, je rekel.

Potem se je pred dnevi zgodila procesija v Kalabriji, v kraju Oppido Mamertina. Tamkajšnji duhovniki, z njimi pa tudi župan in vsi veljaki iz bližnje in daljne okolice, so si upali izzvati papeža in njegovo izobčenje mafijcev tako, da se je njihova procesija ustavila pred domovanjem mafijskega botra, ki na stara leta preživlja dosmrtno kazen v hišnem priporu. Pod njegovim oknom so verniki, bilo jih je več tisoč, peli in molili, zaželeli so mu okrevanje.

Z odhodom s prizorišča je protestiral samo poveljnik karabinjerjev, ki je prej korakal v prvi vrsti. Vsi drugi, z duhovniki vred, so svoje dejanje zares doumeli šele, ko je lokalni škof v Kalabriji prepovedal vse procesije. Če ni procesij, se verniki ne morejo ustavljati pred hišo mafijskega šefa, samo izobčenje vseh mafijcev je premalo. Papeževo izobčenje mafije ni prepričalo niti župnika, ki je Marijin kip ustavil pod mafijčevim odprtim oknom.

Na Neapeljsko, v Caserto, gre papež Bergoglio to soboto, potem pa še enkrat v ponedeljek. Prvi obisk bo posvetil godu svete Ane, srečanju z verniki in boju proti mafiji. Maševal bo na prostem, pričakujejo množico vernikov. Drugi obisk bo posvetil srečanju s starim prijateljem, pastorjem binkoštne cerkve. Strogo zasebno bo, brez izjav, tako vsaj trdijo v škofiji, ki srečanja prireja.

Tretje srečanje

Frančišek, prvi jezuit med papeži, vsak teden posebej postavlja na glavo stare navade. Sodeč po reakcijah rimske kurije, vsakokrat posebej tudi koga razjezi ali vsaj zmede. Ne jezi jih samo obračun z mafijo, ki zna vedno priložiti kakšen milijon evrov, ampak še bolj to, da se papež še naprej sestaja s starim nevernikom, 90-letnim novinarjem Eugeniom Scalfarijem. Z njim poklepeta, pove stvari, ki jih uradni vatikanski mediji neradi objavljajo, najbolj kočljive izjave pa so prisiljeni v uradih, ki skrbijo za podobo Vatikana, kar zanikati.

Najprej je starega Scalfarija lani jeseni povabil k sebi, v svojo garsonjero v hiši svete Marte za vatikanskim obzidjem, potem še enkrat v začetku tega leta. Kljub vsem demantijem in pojasnilom, ki so bili potrebni, ko je Scalfari objavljal vsebino njunih pogovorov v svojem časniku Repubblica, je papež eminentnega nevernika pred dnevi povabil še enkrat. Spet sta spregovorila o stvareh, ki rimski kuriji kot javna tema niso ravno po volji.

Ko sta se papež in priletni novinar, ustanovitelj najbolj odmevnega rimskega časnika, lani pogovarjala o kočljivih zadevah, predvsem o temeljitih spremembah, ki jih je po papeževem prepričanju potrebna Cerkev, so njun pogovor najprej objavili tudi na cerkvenih spletnih straneh, potem pa so besedilo umaknili. Pojasnili so, da pred objavo ni bilo dovolj skrbno pregledano in je zato vsebovalo netočnosti in stališča, ki jih papež gotovo ni mogel izreči, kakor so bila zapisana.

Ta teden, po tretjem prisrčnem srečanju, je bil primoran vatikanski uradni glasnik spet stopiti pred novinarje, ki pokrivajo dogajanje v Cerkvi. Zanikal je nekaj izjav, ki jih je Scalfari pripisal papežu, vse drugo pa pustil. Ni komentiral števila pedofilov v duhovniških vrstah, tudi ne napovedi, da se bodo morali duhovniki vsak dan posebej in z vsemi silami posvetiti boju proti mafiji. Vatikanski vrh pa je zmotilo, ker je papež domnevno med pedo­file postavil tudi nekatere kardinale in napoved, da bo potreboval čas, ampak nekako bo že uredil tudi vprašanje celibata.

Narobe prav

Papež je v nevezanem pogovoru s Scalfarijem povedal, da med pedo­file štejejo dva odstotka duhovnikov, vsaj 8000 naj bi jih bilo, med njimi so tudi nekateri škofi in kardinali, je bralcem prenesel Scalfari. Uradni Vatikan ni zanikal števila pedofilov, ki ga je navedel papež, tudi omenjanje škofov ga ni zmotilo. O kardinalih je monsinjor Lombardi, ki je papežev glasnik, zatrdil, da jih papež gotovo ni omenil med pedofili, ker bi to bilo v nasprotju s papeževim mnenjem.

Podobno je bilo z napovedjo domnevnega omenjanja celibata in prihodnjih duhovniških porok. Papež tega gotovo ni rekel, ker tako sploh ne misli, se je glasilo pojasnilo. Sploh pa srečanja med papežem in Scalfarijem niso uradni intervjuji, ki bi jih uradno snemali, pregledali in avtorizirali, se glasi vatikansko pojasnilo. Samo klepeti so, ki jih Scalfari po svojih besedah in po spominu zapiše in posreduje bralcem.

Opazovalci s strani ne doumejo zlahka, da Eugenio Scalfari po vsakem pogovoru s papežem kaj pomeša, narobe citira, sproža uradne demantije. Če bi po svoje razumel in narobe prenašal javnosti besede, ki jih je izrekel papež, se sogovornika najbrž ne bi srečala že trikrat, papež pa ne bi najbolj zanimivih in odmevnih vprašanj Cerkve namenil prav pogovorom s starim urednikom. Iz njunega pogovora je lani izšel odmeven podatek, da Italija vendarle ni tako zelo katoliška država, kakor se rada predstavlja. Aktivnih katolikov v državi ni več kot 8 do največ 15 odstotkov. Podatek je predstavil Scalfari, izhajal je menda iz skrbno pripravljene javnomnenjske raziskave.