Pariz bi varčeval, če bo Berlin investiral

Francoska socialistična ministra za gospodarstvo in finance Emmanuel Macron in Michel Sapin sta z izjavo, kako si Pariz predstavlja varčevanje, že pred prihodom v Berlin poskrbela za še več napetosti v že tako slabih odnosih med Nemčijo in Francijo.

»50 milijard evrov prihrankov pri nas in 50 milijard vaših investicij – to bi bilo dobro ravnotežje,« sta ministra provokativno povedala za FAZ. Med samim srečanjem z nemškim gospodarskim ministrom Sigmarjem Gabrielom (SPD) in finančnim ministrom Wolfgangom Schäublejem (CDU) ta nenavadna francoska formula »50:50«, vsaj po poročanju agencij, ni igrala omembe vredne vloge.

Obe strani sta jo za javnost elegantno obšli z izjavami, da se obrenski sosedi nikakor ne nameravati druga drugi vmešavati v fiskalno politiko, ker za kaj takega nimata nobenih pristojnosti. Tako kot Pariz ne more Berlinu ukazovati, kam in koliko naj investira, tudi Berlin ne more Parizu diktirati, kako naj vodi svojo varčevalno politiko, da bo vse hujši proračunski primanjkljaj končno spravil pod dogovorjeno maastrichtsko mejo treh odstotkov.

»To je navsezadnje v pristojnosti evropske komisije,« je dejal nemški finančni minister Wolfgang Schäuble. A je kljub spravljivim izjavam obviselo v zraku, da odnosi med obema za dialog in napredek vseh evropskih procesov vedno ključnima sosedama še nikoli niso bili slabši, kot so zdaj, in da se Evropa še dolgo ne bo izkopala iz krize, če se niti Francija in Nemčija ne bosta uspeli dogovoriti o skupnem in za vse Evropejce veljavnem receptu.

Varčevanje ali investicije

V Evropski uniji tudi zaradi še vedno šibke konjunkture, ki se ta čas kaže celo v Nemčiji, že nekaj časa potekajo ostri prepiri o tem, kakšno bi moralo biti ravnovesje med varčevanjem in investicijami, če hočemo znova zagnati gospodarstvo, zmanjšati proračunske primanjkljaje in se končno izvleči iz krize.

Francija, ki pod socialističnim predsednikom Hollandom tistih pravih strukturnih reform v resnici sploh še ni začela in velja za ta trenutek največjega evropskega »bolnika«, je prepričana, da je to mogoče doseči predvsem z državnimi investicijami. Ker Pariz ob vseh težavah zanje objektivno nima denarja, bi bilo po besedah francoskega gospodarskega ministra »v našem skupnem, kolektivnem interesu, če bi Nemčija več investirala«. Za nemško gospodarstvo in zvezni proračun 50 milijard evrov ne bi pomenilo nobene težave, je dejal Macron, ki je v francoski vladi šele nekaj mesecev, Francija pa bi v tem primeru lahko zagotovila, da bo v zameno privarčevala najmanj 50 milijard evrov.

Dve muhi na mah, torej, če predlog ne bi bil, milo rečeno, nekoliko nenavaden, in če zadeve ne bi bile veliko bolj zapletene, kot je videti na prvi pogled.

Nemci, ki na evropski ravni še vedno vztrajajo pri strogem varčevanju, pri obveznih strukturnih reformah in pri proračunski disciplini, ker da je to edina prava pot, ki je iz najhujše krize že potegnila več evropskih držav, si take dvolične obravnave svoje obrenske sosede preprosto ne morejo dovoliti.

Po eni strani bi bila problematična zato, ker tudi nemška konjunktura očitno ni tako čvrsta, kot se je zdelo ves čas krize (v Berlinu so za letos načrtovano gospodarsko rast že morali znižati z 1,8 odstotka na 1,2), po drugi strani pa bi se tako gledanje skozi prste zelo hitro lahko maščevalo. Večje investicije v zameno za varčevanje bi namreč zanesljivo takoj zahtevale tudi druge velike evropske »bolnice«, med katerimi je ob še vedno majavi Španiji s svojimi problemi in počasnim »reformnim tempom« ta trenutek zelo blizu Franciji predvsem Montijeva Italija.

Če bi EU tak poseben režim uveljavila za velike države, ki so se sposobne upreti politiki Bruslja, pa bi to zanesljivo – in tudi povsem upravičeno – razjezilo vse tiste manjše članice, ki so z upoštevanjem nemškega varčevalnega diktata do zdaj že krepko sesule svoje socialne sisteme in si z nižanjem standarda prebivalstva v marsičem same zakomplicirale izhod iz krize.

Komisija bo še počakala

Ker je vsem, tudi novemu predsedniku evropske komisije Jean-Claudeu Junckerju jasno, da Evrope ni mogoče premakniti nikamor brez vsaj minimalnega soglasja Nemčije in Francije, in ker se tudi zaradi šibkosti francoskega predsednika Hollanda vsi bojijo morebitne francoske krize, v kateri bi na površje takoj splavala skrajna desničarka Marine Le Pen, je v Uniji čutiti precejšnjo previdnost.

Nemško-francoski ministrski kvartet se je zato med srečanjem v Berlinu dogovoril, da bosta državi najkasneje do 1. decembra, ko bo zasedal francosko-nemški svet za gospodarsko sodelovanje, skušali poiskati konkretne predloge, kako skupaj uloviti tisto pravo razmerje med investicijami in varčevanjem, in kako doseči, da bo Francija vendarle še pred letom 2017 lahko izpolnila maastrichtske kriterije.

Na ta dogovor naj bi menda počakala tudi evropska komisija, kajti v Bruslju je slišati, da bo predvsem od nemško-francoskega »paketa«, v katerega naj bi ključni članici Unije vendarle poskušali zaviti kompromis med možnimi francoskimi strukturnimi reformami, privarčevanim denarjem in morebitnimi večjimi nemškimi investicijami, odvisno, ali bo komisija sploh ukrepala proti Franciji.

Povsem mogoče je namreč (kar bi seveda lahko dalo misliti tudi tistim manjšim članicam, ki v strahu pred Brusljem obljubljajo nemogoče), da bosta ključni članici na koncu vendarle našli pot, po kateri bo Pariz, če bo obljubil dovolj prepričljive reforme, spet dobil še nekaj dodatnega časa za znižanje svojega proračunskega primanjkljaja.