Parlament, ki ne odslikava družbe

Skoraj leto dni po protestih na trgu Majdan, osem mesecev po strmoglavljenju predsednika Viktorja Janukoviča in šest mesecev od začetka vojaškega posredovanja zoper proruske upornike na vzhodu Ukrajine, kjer je po neuradnih podatkih umrlo že 3700 ljudi, nedavno podpisano premirje pa je zgolj upočasnilo tempo pobijanja, so ukrajinski volivci izbirali novo oblast.

Volilni dan je bil za razliko od dogodkov preteklih tednov in mesecev spokojen. Mirno je bilo tudi v Odesi, kjer je potek volitev spremljal nemški poslanec stranke Die Linke in član parlamentarne skupščine Sveta Evropa Andrej Hunko.Volitve so bile dobro organizirane, a je tudi Odesa ena od tistih regij, kjer na voliščih ni bilo pretirane gneče. »Med ljudmi ni bilo veliko navdušenja za volitve,« pojasnjuje Hunko, ki se je pred kratkim na povabilo Združene levice mudil v Ljubljani.

Kako prebivalci Odese vidijo dogajanje v Kijevu?

Odesa je tradicionalno precej neodvisna. Ne nagibajo se močno proti Kijevu ali Moskvi, saj gre za pristaniško, kozmopolitsko mesto. Dejali so mi, da tam živi več kot 130 različnih narodov, močna je tudi židovska skupnost. Kaj ljudje mislijo, je težko reči, ampak razpoloženje v Odesi do dogodkov v Kijevu in strmoglavljenja Janukoviča ni pretirano entuziastično. Ocenil bi, da je okoli 60 odstotkov prebivalcev predvsem zaskrbljenih nad dogajanjem, 40 odstotkov ljudi pa je naklonjenih spremembam v Kijevu. To se je pokazalo tudi na volitvah, kjer je bila udeležba nizka. Tri 'antimajdanovske' stranke – Opozicijski blok, komunistična stranka in Močna Ukrajina – so se v Odesi izkazale bolje kot drugod po državi.

Kako globoko je ukrajinska družba razdeljena med proruski in prozahodni tabor?

V preteklosti se nikoli niso delili na proruske in prokijevske. V Odesi so se izrekali za Ukrajince, a z globoko navezanostjo na Rusijo – vsi tudi govorijo rusko. Nikoli niso hoteli izbrati med Ukrajino in Rusijo, zdaj pa je to nekoliko drugače.

Tokratne volitve so postregle s kar nekaj presenečenji, glavno je vsekakor zmaga stranke Ljudska fronta dosedanjega premiera Arsenija Jacenjuka. Zdi se, da je Ljudska fronta veliko bolj naklonjena vojaškemu posredovanju na vzhodu kot Porošenkov blok. Kaj ta izid pomeni za politiko do vzhoda?

To je nekoliko zaskrbljujoče in vsekakor gre za presenečenje. Javnomnenjske raziskave so napovedovale 30 odstotkov Porošenku in 10 odstotkov Jacenjuku, vendar pa je slednji dobil nekaj več, Porošenko pa nekaj manj kot 22 odstotkov, kar pomeni, da je razpoloženje ljudi bolj naklonjeno vojaškemu posredovanju na vzhodu Ukrajine. Lahko bi tudi rekli, da se Udar, ki je del Porošenkovega bloka, nagiba bolj v nemško-evropsko smer, Jacenjuk in Turčinov pa v smer ZDA. Na seznamu Jacenjukove stranke je veliko vidnih akterjev obrambnih bataljonov z vzhoda Ukrajine, na četrtem mestu je tudi Andrij Parubij, eden od voditeljev protestov z Majdana, ki je bil povezan z [nacionalističnim] Desnim sektorjem. Bil je tudi soustanovitelj predhodnice Svobode, fašistične Social-nacionalne stranke Ukrajine (SNPU). To ni dober znak.

Zdi se, da je ukrajinski parlament ostal brez trdne opozicije. Edina stranka, ki velja za prorusko – Opozicijski blok, je dobila manj kot 10 odstotkov glasov.

To je problem. Rekel bi, da se med 30 ali 40 odstotkov Ukrajincev še vedno ozira proti vzhodu, a mnogi niso volili. Med njimi je 1,5 milijona volivcev s Krima, ki jih volitve za Kijev ne zanimajo – na volitve se jih je prijavilo samo 3600, kar pomeni, da jih je le 0,2 odstotka hotelo glasovati. Tu je še približno tri milijone ljudi z območij, ki jih nadzirajo t. i. separatisti, in milijon beguncev. V mislih je treba imeti tudi volivce v Odesi, v regijah Doneck, Lugansk in Mariupol, kjer je bila udeležba nizka. Če upoštevate vse to, bi lahko rekli, da je bilo veliko število ljudi odrinjenih od procesov v Kijevu. V parlamentu nimajo zagovornika - razen Opozicijskega bloka, ki pa ga bolj kot ne sestavljajo nekdanji člani Stranke Regij Viktorja Janukoviča. Govoril sem z ljudmi v Odesi, ki so povedali, da ne gredo na volitve, saj nočejo voliti Opozicijskega bloka. Nočejo podpreti starih oligarhov, ki so prav tako diskreditirani. Država je razklana, kar pa se v parlamentu ne odslikava. Ta razkol bo ostal in se morda še poglobil. Pričakujem nova trenja na vzhodu države, tudi v Odesi.

Ukrajinski predsednik napoveduje pomembne reforme, tudi gospodarske.

Porošenko se je zavzemal za tako hitre parlamentarne volitve, ker se je zavedal, da bodo reforme, ki jih mora sprejeti vlada, če se hoče prilagodi EU, zelo težke. Še dodatno bodo posegle v socialne pravice, podjetja bodo privatizirali, število brezposelnih se bo povišalo … V prihodnjih mesecih bomo v Ukrajini priča veliki socialni krizi: gospodarstvo se bo skrčilo za osem odstotkov, industrijska proizvodnja se bo zmanjšala za 22 odstotkov. Ljudje bodo trpeli. Porošenko je hotel volitve izvesti še pred pričetkom uveljavljanja teh reform, saj bi vladi lahko škodovale.

Porošenko je korenite družbene in gospodarske reforme napovedal že maja, ko je dejal, da bo Ukrajina leta 2020 zaprosila za članstvo v EU. Kako verjetna je njegova napoved?

Mislim, da to ni izvedljivo, tudi če bi si to želeli obe strani. Z ekonomskega stališča to niti ne bi bilo dobro za Ukrajino. Ko se pridružiš EU, je konkurenca velika, industrija pa mora tekmovati z veliko bolj razvito industrijo v EU. Na koncu bi to privedlo do deindustrializacije države. Drugi problem pa je, da sta najbolj industrializirana dela Ukrajine Lugansk in Doneck, kjer so velike tovarne, rudniki in težka industrija, v veliki meri prilagojena ruskemu trgu. Brez sodelovanja med Rusijo in Ukrajino bo imela industrija velike probleme, v prihodnjih petih letih pa je ne bo mogoče prilagoditi evropskim trgom.

S tega stališča pričakovanje Ukrajine, da se bo pridružila EU, ni realistično, prav tako ne pričakovanje, da bo EU pripravljena sprejeti novo članico. Krize še ni konec. Sicer ni tako globoka, kot pred dvema, tremi leti, a je gospodarstvo na robu deflacije, napovedi za gospodarsko rast pa so nizke. Tudi razpoloženje v EU ponovni širitvi ni naklonjeno.

Ima torej Ukrajina sploh kaj možnosti, da v oddaljeni prihodnosti postane članica EU?

Ukrajina je tradicionalno zelo razdeljena. Stališče levice je bilo vedno, da mora Ukrajina postati most med Rusijo in EU in ne obrambni zid pred Moskvo. To bo mogoče le, če na mednarodni ravni pride do umirjanja napetosti. A trenutno smo priča ravno nasprotnemu. Proti Rusiji so sprejete sankcije, Rusija pa je sprejela sankcije proti nekaterim članicam. To je problem tudi za evropsko gospodarstvo.

Ste edina stranka v nemškem parlamentu, ki sankcijam nasprotuje.

To ni nikoli dobra ideja. Nič ne spremeni, zato moraš sprejeti vedno nove sankcije, vse več je težav in nobene rešitve.