Perzijsko-arabska zmeda

New York – Ameriška strategija na Bližnjem vzhodu je znova­ vir navdiha za satiro. Medtem ko pri osvajanju iraškega Tikrita sodelujejo s šiitskimi milicami, ki s pomočjo­ Irana napadajo sunitske skrajneže,­ v Jemnu pomagajo pri sunitskem bombardiranju šiitskih upornikov, ki naj bi jih podpiral Iran. »Po desetletjih vojn smo končno našli način za posredno vojskovanje s samimi sabo,« je oznanil satirik Jon Stewart.

ZDA, ki so izdatno pomagale zakuhati sedanji kaos, so se znašle v zapletenem omrežju med sabo tekmujočih zavezništev. Njihova zunanja politika v regiji, ki jo je bilo že do zdaj včasih težko razbrati, je s četrtkovim napadom saudske koalicije na Jemen zašla v resno zmešnjavo. »Smo v presnetem prostem padu,« je bil neprizanesljiv James Jeffrey, pod predsednikom Barackom­ Obamo veleposlanik v Iraku ter svetovalec Georgea Busha mlajšega za nacionalno varnost.

Bela hiša je globoko vpletena v iraški boj proti Islamski državi, a naj bi jo po besedah Michaela Crowleyja v časniku Politico vse­eno presenetilo, ko se je iraška vojska pri napadu na Tiktrit združila s šiitskimi milicami, v katerih so delovali iranski vojaški poveljniki. ZDA so šele v sredo z letali napadle položaje skrajnežev ­Islamske države v mestu, ko naj bi jim Bagdad zagotovil, da boje vodi iraška vojska in da so se Iranu najbližje milice umaknile.

Toda ameriško bombardiranje je sprožilo protestni odhod treh velikih milic, na tisoče šiitskih borcev prav tako grozi, da se ne bodo več borili. ZDA upravičujejo udeležbo z besedami, da poskušajo »preprečiti novo taktično zmago sunitskih teroristov, ki so tedne odbijali iraško ofenzivo na mesto«. Toda nekateri ameriški poveljniki se bojijo, da brez pomoči šiitskih milic ne bo mogoče osvojiti niti Tikrita, kaj šele vse bolj utrjeni Mosul na severovzhodu države.

Težavni zavezniki

V Jemnu je Bela hiša tihi član koalicije, v katero je bojevita Saudska Arabija vpletla 10 držav, poleg zalivskih še Jordanijo, Egipt, Maroko in celo Sudan. Vse druži enak cilj, z vojaškim posredovanjem v državi ustaviti vpliv Irana, ki menda podpira šiitske Hutije in njihov poskus prevzema države. Čeprav skušajo v Riadu zadržati ameriško sodelovanje v senci, nujno potrebujejo obveščevalno in logistično podporo ZDA.

Zapletenim razmeram je treba prišteti Sirijo, kjer skušajo ZDA izuriti zmerne upornike in jih usmeriti proti sunitskim skrajnežem ter šiitskemu režimu predsednika Bašarja al Asada. Medtem v ozadju že mesece potekajo občutljiva pogajanja z Iranom o usodi njegovega jedrskega programa, ki jih skuša Izrael omajati tudi s pomočjo ameriške desnice. Po nekaterih razlagah je tudi arabski napad na Jemen opozorilo Washingtonu, da ni čas za prijateljevanje s Teheranom.

»Takšnega scenarija si ne da izmisliti,« je za časnik The Daily Best s trpko ironijo dejal neimenovani ameriški diplomat. Obama, ki je začel predsedovanje z optimističnim nagovorom muslimanskega sveta v Kairu, se zdaj sooča z bližnjevzhodnim krpanjem bojišč in nenavadnih zavezništev. »Če je arabska pomlad pred štirimi leti zbudila upanje na demokratične spremembe in postavila moralno jasne izbire, se zdaj soočamo s težko izbiro med nasprotniki in neprivlačnimi zavezniki,« so ugotovili v New York Timesu.

Velika preusmeritev

Različne taktike Obamove administracije na Bližnjem vzhodu so po besedah Tamare Cofman Wittes iz ustanove Brookings precejšnja uganka. »Ni jasno, ali je vzrok pomanjkanje jasne vladne politike ali gre preprosto za odraz zapletenih bojev za prevlado med regionalnimi silami,« je poudarila nekdanja visoka uradnica na ameriškem zunanjem ministrstvu in dodala, da bržčas držita obe možnosti.

To le spodbuja kritike, da Bela hiša nima dolgoročne strategije za Bližnji vzhod, sprotno izbiranje prikladnih zaveznikov pa le poglablja tamkajšnji kaos. Na drugi strani je Max Boot iz sveta za mednarodne odnose (CFR) prepričan, da naj bi Obama poskušal doseči eno največjih preusmeritev ameriške zunanje politike. »ZDA umika iz vloge vodilne vojaške sile na Bližnjem vzhodu ... Iran poskuša preobraziti iz sovražnika v prijatelja, zavezništvo z Izraelom pa je na najnižji ravni od šestdesetih let,« je zatrdil Boot.

Nekateri zunanjepolitični strokovnjaki menijo, da sedanje razmere preprosto ne dopuščajo preveč obširne politike ZDA na Bližnjem vzhodu in da je najboljše, kar lahko stori Bela hiša, krojenje odzivov na posamezne krize. »Bolj bi me skrbelo, če bi imeli preveč togo politiko,« je prepričana nekdanja veleposlanica ZDA v Jemnu Barbara Bodine, ki na univerzi Georgetown vodi inštitut za študije diplomacije. »Neurejeno je in protislovno. Ampak takšna je zunanja politika.«