Pismo iz Jemna: trenutki, ko smo zapuščali državo, so bili najbolj nevarni

Od sredine maja je življenje v Sani na minimumu, hkrati pa mnogo dražje.

Objavljeno
27. junij 2011 14.45
Posodobljeno
27. junij 2011 17.02
Tina Zorman
Tina Zorman
V petek, tretjega junija, mi ni bilo všeč, da je moj mož Waleed najine in sestrine otroke kot ponavadi odpeljal s seboj, ko se je odpravil k petkovi opoldanski molitvi v bližnjo mošejo. Dve noči prej namreč nisem zatisnila očesa, saj sem zvečer slišala pogoste eksplozije v drugem predelu Sane, imenovanem Hasaba. Tam so že od 23. maja divjali spopad med vladnimi vojaki in vojaki, ki jih je najela družina Al Ahmar. Poleg tega je do nekaj izmenjav rafalov prišlo tudi v našem naselju in kljub temu, da je po nekaj urah vse utihnilo, je bilo dovolj adrenalina, da nisem mogla zaspati. Pač nisem ravno navajena poslušati eksplozij granat v mestu ...

To je bila noč, ko me je v Jemnu prvič postalo strah. Naslednji dan sem se odločila, da v državi do predvidenega odhoda v Slovenijo nima smisla vztrajati in Waleed je že rezervirane letalske karte prestavil za nekaj dni. Če bi vedela, kaj se bo dogajalo na dan našega odhoda, ko smo se na letališče peljali med rafali vseh mogočih streliv, kajti Jemenci so »praznovali« novico, da se predsedniku zdravstveno stanje izboljšuje, bi si najbrž izbrala drug datum. Prav trenutki, ko smo zapuščali Jemen, so bili za nas najbolj nevarni.

Moji strahovi so se izkazali za upravičene, kajti petkovo opoldne tretjega junija, se je začelo zares tudi v našem koncu. Takoj po končani opoldanski molitvi sem zaslišala oddaljeno eksplozijo, vendar takrat še nisem vedela, da je bila ta eksplozija v mošeji same predsedniške palače in je ubila sedem ljudi, med njimi več najvišjih državnih uslužbencev, predsednika pa je ranila. Le nekaj minut po vrnitvi moža in otrok se je začelo silovito obstreljevanje višje na naši cesti.

Državna vojska je s svojih postojank obstreljevala in raketirala stanovanjske hiše treh bratov družine Al Ahmar, za katere so »predvidevali«, da so izvedli napad na predsednika, ker so o tem že nekajkrat javno govorili in ker so bili odgovorni za številne incidente v zadnjih mesecih.

Družina Al Ahmar je »udarce vračala« s pomočjo najetih mož iz okolice Amrana, ki pripadajo plemenski konfederaciji Hashed. Družini našega strica, ki stanuje na strateški točki, med vojaškimi pozicijami in naseljem Ahmarjev, so nekaj minut po napadu na predsedniško palačo vojaki ukazali, da naj takoj odidejo iz hiše, ker bo vroče. Sprva niso šli, pozneje pa skorajda niso več mogli in so se zatekli k nam, približno 1,5 kilometra nižje na Cesti 50, v južnem delu Sane. Umaknjeni v notranje prostore smo poslušali eksplozije in gledali tresoča se okna. Obstreljevanje je utihnilo približno ob sončnem zahodu. Bila je mirna noč, kljub temu pa je spalo zelo malo odraslih ljudi, kajti bili smo na trnih. Sama sem pripravila »vredne stvari«, če bi se bilo treba na hitro umakniti.

Mediji so sicer razmere prikazovali mnogo bolj pompozno, kot so v resnici bile; velikokrat tudi napačno.

Vse to je pomenilo, da se je življenje v Sani popolnoma ustavilo. Že tako smo bili zadnja dva meseca zaradi načrtne blokade Sane ter zaradi uničevanja naftovodov in plinskih central v popolnem pomanjkanju goriva, elektrike, kuhinjskega plina. Zaradi vsega tega pomanjkanja je bila zelo otežena ali celo po nekaj dni nemogoča tudi oskrba z vodo. Po napadu na predsedniško palačo so zaprli veliko cest, številne trgovine, mnogo ljudi pa se je odselilo k svojim sorodnikom izven mesta, saj je bilo stanje z oskrbo drugod po Jemnu boljše kot v Sani.

Turistov od sredine marca praktično ni bilo več - z nekaj svetlimi izjemami, na primer iz Slovenije. Stvari so se ustavile tudi v šolstvu. Državne univerze praktično niso imele drugega semestra, šole in vrtci so delovali z občasnimi krajšimi prekinitvami (odvisno od šole), vsi pa so za dva do tri tedne skrajšali šolsko leto. Srednješolci so se že več kot mesec dni učili za zaključne izpite, nekako primerljive z našo maturo, po dogodkih tretjega junija pa so jim rekli, da izpitov najverjetneje sploh ne bo in bodo šele drugo leto ob tem času, kar pomeni, da jih bo večina izgubila eno leto. Vse to je katastrofa za jemensko šolstvo, ki že tako ali tako ni bleščeče.

Več kot polovica Jemencev je mladih in to je izjemen potencial, če bi le država imela primerno vodstvo.

Od sredine maja je življenje v Sani torej na minimumu, hkrati pa mnogo dražje kot ponavadi. Na cestah ni običajnega vrveža, avtov je malo, veliko stvari je zaprtih, državne institucije praktično ne delujejo. Zaradi pomanjkanja je vse drago, ko pa se kaka stvar pojavi se vsi angažirajo za nakup, za to čakajo pol dneva in plačajo po dva- do osemkrat višji ceni. Ampak vsako takšno priložnost je dobro izkoristiti, kajti ne veš, kdaj se bo spet pojavila. Nič ni predvidljivo. V zadnjem mesecu in pol sem iz južne Sane le redko prišla v center, v staro Sano, kjer se vsaj navidez življenje ni dosti spremenilo. Običajno me je taksi do stare Sane stal približno 1,5 evra, v juniju pa se je za isto razdaljo cena dvignila na šest do osem evrov.

Večina običajnih Evropejcev si tako življenje le težko predstavlja in komentira »kako sploh lahko tako živite?« Vendar je treba vedeti, da so Jemenci bolj »trpežni« in je njihovo običajno življenje tudi v mirnih časih mnogo bolj preprosto od našega in manj odvisno od vsake tehnologije. Seveda vsako tehnološko novost, ki pride, takoj privzamejo, vendar brez nje tudi ni konec sveta. Preživeti so sposobni z zelo malo sredstvi, saj so v velikih mestih tako praktično živeli še 20 let nazaj, medtem ko na podeželju se vedno živijo na tradicionalen način. Zelo malo ljudi ima redno službo, največ jih služi s priložnostnimi deli in z drobnimi uslugami, ki jih poplačaš z »baksisem« in zaradi takega načina so ljudje bolj prilagodljivi na razne politične spremembe, ki imajo tudi ekonomske posledice. Kljub temu pomanjkanje res osnovnih dobrin, kot sta voda in bencin, vodi v številne, ne samo ekonomske, temveč tudi humanitarne in zdravstvene probleme. Resnično se katastrofa v Jemnu že dogaja.