Po »alternativno« energijo na Kavkaz
Nemška zunanja politika se odziva na prerivanje na svetovnih energetskih trgih.
Odpri galerijo
Nemška kanclerka Angela Merkel si je z azerbajdžanskim ministrom za energijo Parvizom Shakhbazovom ogledala Baku.
FOTO: Reuters
Berlin – Ameriški predsednik Donald Trump hoče Evropi prodajati več plina, stara celina pa ga daleč največ še vedno kupuje v Rusiji in ga s plinovodom Severni tok 2 namerava še več. Nedavno potovanje kanclerke Angele Merkel v Gruzijo, Armenijo in Azerbajdžan opozarja tudi na druge možnosti.
Zaradi podpore plinovodu Severni tok 2, ki bo v Nemčijo in Zahodno Evropo neposredno prinašal še veliko več ruskega plina, mora nemška kanclerka Angela Merkel poslušati ogorčene očitke Ukrajine in drugih vzhodnoevropskih držav, ki se bojijo še večje evropske energijske odvisnosti od Rusije predsednika Vladimirja Putina. Sporni plinovod v gradnji je »strahoten« tudi za ameriškega predsednika Donalda Trumpa, potem ko se je njegova država s pomočjo revolucionarne tehnologije hidravličnega lomljenja kamnin v komaj desetletju pomaknila na svetovni vrh proizvodnje. V želji po povečanju prodaje Trump ne pomišlja niti pred političnimi pritiski na zaveznice v severnoatlantski vojaški zvezi Nato.
Evropski delež v celotnem ameriškem izvozu plina se je v primerjavi z letom 2016 lani podvojil na deset odstotkov in evropska komisija se z Washingtonom dogovarja o še večjih nakupih, verjetno tudi v upanju, da bodo tako odbili predsednikove frontalne napade na drugih gospodarskih področjih. Pogajanja bodo zagotovo naporna, »fracking« ameriškega inženirja Georgea P. Mitchella pa je v svojem prvem desetletju tudi svetovne cene plina znižal za dve tretjini in s tem močno posegel v energetska razmerja v svetu.
Drugi val, ki ga že napovedujejo, obljublja še večji delež ameriških fosilnih goriv v svetovni ponudbi. Na Mednarodni agenciji za energijo (IEA) so spomladi ocenjevali, da bo ameriška proizvodnja v prihodnjih treh letih pokrila osemdeset odstotkov novih potreb, drugi napovedujejo šestdesetodstotno povečanje v prihodnjih dveh desetletjih. Nove terminale za uvoz utekočinjenega plina že gradijo v številnih evropskih državah, med njimi v Nemčiji.
A tudi predsednik evropske komisije Jean-Claude Juncker povečanje ameriške »strateške vloge« pri zagotavljanju evropskih energetskih potreb pogojuje s konkurenčnimi cenami, ameriški plin pa je še vedno precej dražji od ruskega in norveškega, ki tudi pokriva velik delež evropskih potreb. A lahko sedanja rast cene fosilnih goriv pomaga spremeniti ta razmerja, pa tudi grožnje predsednika Trumpa, ki vzbuja dvome celo o ameriški vojaški podpori Evropi, če bo ta nove sporazume o dobavi plina sklepala z Rusijo. Nevarnosti sedanjih plinskih in naftnih razmerij v Evropi se zaveda tudi Nemčija. S privolitvijo v gradnjo ruskega plinovoda Severni tok 2 tvega še večjo odtujitev nekaterih vzhodnoevropskih držav, pomembnih partneric v prizadevanjih za njeno lastno varnost v Evropi, nekatere energetske težave pa si lahko pripiše kar sama. Z dragim prehajanjem na obnovljive energetske vire je svojim gospodinjstvom pridelala eno najvišjih cen električne energije v Evropi, z izstopom iz jedrske energije še bolj ogrozila svojo preskrbo.
Nič čudnega, če se je kanclerka Angela Merkel med svojim obiskom v Gruziji, Armeniji in Azerbajdžanu pogovarjala tudi o energiji, a je negotovo, ali bi lahko novi južni koridor od Kaspijskega jezera prek Turčije tej državi in vsej Evropi olajšal težave celo v primeru, da ga bodo lahko hitro zgradili. Na zapletenost političnih razmer tega območja opozarja že dejstvo, da je moral doma ostati vidni krščanski demokrat, ki zaradi obiskov v spornem Gorskem Karabahu ni bil po volji azerbajdžanskega voditelja Ilhama Alijeva. Uradnemu Bakuju tudi sicer očitajo preganjanje političnih nasprotnikov.
Konfliktov je dovolj tudi drugod. Gruzija pa se po vojni iz leta 2008 še vedno boji Rusije, ta država pa eno glavnih vlog igra tudi pri avgustovskem sporazumu o Kaspijskem jezeru in bo morda želela vplivati na prihodnje dobave plina Evropi s tega območja. Dvomljiva je lahko tudi prihodnja vloga Irana in morebitnega plinskega posrednika turškega predsednika Recepa Tayyipa Erdoğana, ki se je z Nemčijo in vso Evropo že prepiral in se še prepira tudi pri drugih vprašanjih.
Kanclerkino potovanje na Južni Kavkaz pa kljub vsemu podčrtuje aktivnejšo nemško zunanjo politiko na splošno, ne le pri energetskih vprašanjih. Nemčija kanclerke Angele Merkel bo še naprej delovala v okviru evropskih in drugih zahodnih integracij, a po nastopu predsednika Trumpa tudi domneva, da se na dolgoletno zaveznico z druge strani Atlantskega oceana ni več mogoče povsem zanašati. Socialdemokratski zunanji minister Heiko Maas je pred kratkim celo poudarjal, da ne bodo dovolili ameriškega ukrepanja »prek naših glav«, a ker strokovnjaki nemški vojski diagnosticirajo kar nesposobnost opravljanja svojih nalog, morajo tudi v Berlinu paziti na meje svojih sposobnosti prepričevanja.
Zaradi podpore plinovodu Severni tok 2, ki bo v Nemčijo in Zahodno Evropo neposredno prinašal še veliko več ruskega plina, mora nemška kanclerka Angela Merkel poslušati ogorčene očitke Ukrajine in drugih vzhodnoevropskih držav, ki se bojijo še večje evropske energijske odvisnosti od Rusije predsednika Vladimirja Putina. Sporni plinovod v gradnji je »strahoten« tudi za ameriškega predsednika Donalda Trumpa, potem ko se je njegova država s pomočjo revolucionarne tehnologije hidravličnega lomljenja kamnin v komaj desetletju pomaknila na svetovni vrh proizvodnje. V želji po povečanju prodaje Trump ne pomišlja niti pred političnimi pritiski na zaveznice v severnoatlantski vojaški zvezi Nato.
Evropa kupi že desetino ameriškega plina
Evropski delež v celotnem ameriškem izvozu plina se je v primerjavi z letom 2016 lani podvojil na deset odstotkov in evropska komisija se z Washingtonom dogovarja o še večjih nakupih, verjetno tudi v upanju, da bodo tako odbili predsednikove frontalne napade na drugih gospodarskih področjih. Pogajanja bodo zagotovo naporna, »fracking« ameriškega inženirja Georgea P. Mitchella pa je v svojem prvem desetletju tudi svetovne cene plina znižal za dve tretjini in s tem močno posegel v energetska razmerja v svetu.
Drugi val, ki ga že napovedujejo, obljublja še večji delež ameriških fosilnih goriv v svetovni ponudbi. Na Mednarodni agenciji za energijo (IEA) so spomladi ocenjevali, da bo ameriška proizvodnja v prihodnjih treh letih pokrila osemdeset odstotkov novih potreb, drugi napovedujejo šestdesetodstotno povečanje v prihodnjih dveh desetletjih. Nove terminale za uvoz utekočinjenega plina že gradijo v številnih evropskih državah, med njimi v Nemčiji.
A tudi predsednik evropske komisije Jean-Claude Juncker povečanje ameriške »strateške vloge« pri zagotavljanju evropskih energetskih potreb pogojuje s konkurenčnimi cenami, ameriški plin pa je še vedno precej dražji od ruskega in norveškega, ki tudi pokriva velik delež evropskih potreb. A lahko sedanja rast cene fosilnih goriv pomaga spremeniti ta razmerja, pa tudi grožnje predsednika Trumpa, ki vzbuja dvome celo o ameriški vojaški podpori Evropi, če bo ta nove sporazume o dobavi plina sklepala z Rusijo. Nevarnosti sedanjih plinskih in naftnih razmerij v Evropi se zaveda tudi Nemčija. S privolitvijo v gradnjo ruskega plinovoda Severni tok 2 tvega še večjo odtujitev nekaterih vzhodnoevropskih držav, pomembnih partneric v prizadevanjih za njeno lastno varnost v Evropi, nekatere energetske težave pa si lahko pripiše kar sama. Z dragim prehajanjem na obnovljive energetske vire je svojim gospodinjstvom pridelala eno najvišjih cen električne energije v Evropi, z izstopom iz jedrske energije še bolj ogrozila svojo preskrbo.
Severni tok 2 bi povečal odvisnost EU od uvoza plina iz Rusije.
Donald Trump neprikrito agitira za povečanje izvoza iz ZDA.
Amerika ima presežke plina, a je ta (še) dražji od ruskega.
Donald Trump neprikrito agitira za povečanje izvoza iz ZDA.
Amerika ima presežke plina, a je ta (še) dražji od ruskega.
Nič čudnega, če se je kanclerka Angela Merkel med svojim obiskom v Gruziji, Armeniji in Azerbajdžanu pogovarjala tudi o energiji, a je negotovo, ali bi lahko novi južni koridor od Kaspijskega jezera prek Turčije tej državi in vsej Evropi olajšal težave celo v primeru, da ga bodo lahko hitro zgradili. Na zapletenost političnih razmer tega območja opozarja že dejstvo, da je moral doma ostati vidni krščanski demokrat, ki zaradi obiskov v spornem Gorskem Karabahu ni bil po volji azerbajdžanskega voditelja Ilhama Alijeva. Uradnemu Bakuju tudi sicer očitajo preganjanje političnih nasprotnikov.
Konfliktov je dovolj tudi drugod. Gruzija pa se po vojni iz leta 2008 še vedno boji Rusije, ta država pa eno glavnih vlog igra tudi pri avgustovskem sporazumu o Kaspijskem jezeru in bo morda želela vplivati na prihodnje dobave plina Evropi s tega območja. Dvomljiva je lahko tudi prihodnja vloga Irana in morebitnega plinskega posrednika turškega predsednika Recepa Tayyipa Erdoğana, ki se je z Nemčijo in vso Evropo že prepiral in se še prepira tudi pri drugih vprašanjih.
Kanclerkino potovanje na Južni Kavkaz pa kljub vsemu podčrtuje aktivnejšo nemško zunanjo politiko na splošno, ne le pri energetskih vprašanjih. Nemčija kanclerke Angele Merkel bo še naprej delovala v okviru evropskih in drugih zahodnih integracij, a po nastopu predsednika Trumpa tudi domneva, da se na dolgoletno zaveznico z druge strani Atlantskega oceana ni več mogoče povsem zanašati. Socialdemokratski zunanji minister Heiko Maas je pred kratkim celo poudarjal, da ne bodo dovolili ameriškega ukrepanja »prek naših glav«, a ker strokovnjaki nemški vojski diagnosticirajo kar nesposobnost opravljanja svojih nalog, morajo tudi v Berlinu paziti na meje svojih sposobnosti prepričevanja.
