Podobne zamisli, a različna voditelja

New York – Oba je naplavil val upora proti uveljavljenim političnim silam, njuni vladi sta prežeti z mržnjo do tujcev, oba sta nenavadno naklonjena kremeljskemu režimu. Toda nacionalistična populista Italije in ZDA, Giuseppe Conte in Donald Trump, sta hkrati povsem različni osebnosti.

Italijanski premier Giuseppe Conte je prijazen profesor prava, ki se strogo drži napisanih govorov in trudi zbujati čim manj pozornosti, kaj šele da bi bil naklonjen hvalisanju. Nepredvidljivi ameriški predsednik Donald Trump ima ravno obratna nagnjenja, hkrati oblikuje zunanjo politiko na podlagi osebnih občutkov, zato so vzporedne zamisli ameriške in italijanske vlade lahko maj pomembne od njegovih občutkov do obiskovalca.

Bela hiša je pred obiskom sporočila, da italijanski vojaki v Iraku in Afganistanu z ramo ob rami stojijo z ameriškimi, toda Rim je hkrati eden izmed največjih kršiteljev dogovora zveze Nato, da mora poraba za vojaške namene doseči vsaj 2 odstotka BDP države članice. To je zadnje mesece fokus Trumpovega razmišljanja o Evropi, kadar ne preračunava, ali imajo ZDA s posamezno članico trgovinski primanjkljaj ali presežek.

Ameriški predsednik je prejšnji teden nekoliko presenetljivo privolil v trgovinsko premirje z Evropsko unijo, italijanski premier pa je prišel z do EU strupene popotnice svojih dveh lutkarjev, desničarskega namestnika in notranjega ministra Mattea Salvinija iz Severne lige ter namestnika in ministra za gospodarstvo Luigija Di Maia iz populističnega Gibanja 5 zvezd. Prvi je za britanski časnik Sunday Times dejal, da bo Italija podprla Združeno kraljestvo v ločitvenih pogajanjih z Brusljem, drugi je napovedal, da bo Italija močno povečala porabo in zadolževanje, kljub proračunskim pravilom evrskega območja. Ameriški obisk je tako bil priložnost za Conteja, da okrepi javno podobo in stopi iz sence obeh namestnikov. »Italija je po svojem enostranskem pristopu k zunanji politiki bližje ZDA, vsaj pri metodi, če že ne vedno pri politikah,« je pred srečanjem dejal Gianluca Pastori, profesor politologije z milanske univerze Sacro Cuore.

Jastreba priseljevanja

Trump je prejšnji mesec na srečanju kluba G7 v Kanadi označil Conteja za »imenitnega« in mu med družinskim fotografiranjem voditeljev toplo stiskal roko. Po njegovih besedah je italijanski premier »zelo močen pri priseljevanju, tako kot sem jaz«, toda ameriška politika ničelne tolerance je povzročila hudo krizo na meji, ko so stotine otrok ločili od staršev, ko so v državo vstopili brez ustreznih dovoljenj. To je sprožilo val ogorčenja po svetu in to zagotovo ni korak, ki bi ga ubral pravno podkovan premier.
Si pa prizadeva za reformo dublinskega sporazuma, po katerem mora prosilce za azil obravnavati posamezna članica EU, ponavadi tista, v katero so najprej prispeli. Italija trdi, da je to preveliko breme za sredozemske države, in si prizadeva, da bi tudi druge države prevzele odgovornost za begunce. Desno populistična vlada je tako zaprla svoja pristanišča in zavrnila več ladij z begunci ter tako ogrozila njihovo reševanje na morju.



Conteja in Trumpa povezuje tudi naklonjenost oblasti v Moskvi. Trump je v Kanadi globokemu sporu z EU pri trgovini, okolju in odnosih z Iranom dodal novo fronto, ko jepresenetil zaveznike s predlogom, da bi Rusijo znova povabili v skupino G7 in tako končali njeno osamitev po okupaciji ukrajinskega polotoka Krim. »Mislim, da bi bilo to dobro za Rusijo, dobro za ZDA, dobro za vse članice sedanje G7,« je takrat oznanil ameriški predsednik, italijanski premier pa mu je za razliko od evropskih kolegov prikimaval.

Podobna sta si tudi pri pogledih na trgovanje, oba sta sumničava do prostotrgovinskih sporazumov, Trump maje severnoameriškega Nafta s Kanado in Mehiko, ZDA je umaknil iz čezpacifiškega povezovanja v okviru sporazuma TPP, Conte ni hotel ratificirati sporazuma Cefta med EU in Kanado. Toda po besedah Nicka Ottensa iz mnenjske organizacije Atlantic Council ju njuna dvomljivost do mednarodnih trgovinskih dogovorov usmerja na navzkrižno pot, saj bi italijanska vlada lahko bila ovira ameriškim prizadevanjem za odpravo evropskih carin pri trgovanju z ZDA.



Največji razkol je na področju obrambne politike, saj Italija z 1,5 odstotka BDP vrednim vojaškim proračunom ne samo da ne dosega cilja Nata, ampak ga bo po napovedih zunanjega ministra Enza Moavera prihodnje leto še nekoliko znižala. V začetku meseca je obrambna ministrica Elisabetta Trenta oznanila zamrznitev nakupa dragih ameriških bojnih letal F-35. Italijanski uradniki pogosto trdijo, da statistika ne pokaže vsej prizadevanj Rima na vojaškem področju, zlasti pri nadziranju Sredozemskega morja in reševanju beguncev. Toda to ne naredi vtisa na ameriškega predsednika, ki se je na nedavnem vrhu obrambne zveze v Bruslju pridušal, da bi morale zaveznice dvigniti vojaško porabo na 4 odstotke BDP.