Pogajanja brez katalizatorja
Blokada v pogajanjih o brexitu izvira iz evropske brezbrižnosti, opozarja Jonathan Eyal.
Odpri galerijo
Jonathan Eyal. FOTO: RUSI
Voditelji EU so prejšnji konec tedna na vrhu v Bruslju potrdili, da pogajanja o brexitu ne potekajo, tako kot bi si želeli. Največji problem še vedno predstavlja irska meja, po novem pa se zapleta tudi pri vprašanju varnosti, kjer bi moralo biti nadaljnje tesno sodelovanje Združenega kraljestva in EU samoumevno.
Jonathan Eyal, mednarodni direktor uglednega londonskega možganskega trusta Royal United Services Institute (RUSI) in eden najbolj lucidnih opazovalcev mednarodnega dogajanja iz Združenega kraljestva, se je v intervjuju za Delo vprašal, ali morda ključni vzrok za blokado v pogajanjih ni v pristopu evropske komisije in popolni odsotnosti razprave o tem, kaj brexit dejansko pomeni za prihodnost EU.
Bojim se, da ne. To je ena ključnih kritik, ki jih imam na račun celotnega procesa britanskega izstopanja. Zelo veliko se govorilo o tem, kako bo brexit škodoval Britaniji, kar je morda res. Toda istočasno vemo zelo malo o tem, kakšen učinek bo ta imel na ostalo EU. Ne govorimo le o izstopu države, ki predstavlja okoli 17 odstotkov celotnega evropskega gospodarstva, ampak tudi o vojaški sili, ki predstavlja do 40 odstotkov ekspedicijskih vojaških zmožnosti EU – torej zmožnosti odpošiljanja vojaških enot zunaj območja Evrope v praktično katerikoli del sveta. Očitno je, da so britanski volivci odgovorni za takšen razplet, očitno je tudi, da bo britansko gospodarstvo trpelo zaradi negotovosti, ki jo bo povzročil brexit. Toda bizarno je, da se države še vedno pogovarjajo o neke vrste kaznovanju Britanije. To je klasičen primer tega, kako si nekdo odreže nos, zato da reši svoj obraz.
Še predno se lahko začnemo pogovarjati o nenavadnih razmerah na Irskem in vprašanju meje, kjer bo brexit imel najbolj očiten učinek, je treba omeniti zelo resne posledice izstopa na sodelovanje pri boju proti terorizmu, delitvi znanja in informacij o varnostnih grožnjah ter uresničevanje varnostnih in zunanjepolitičnih ciljev. Kaotični brexit, o katerem se pogovarjava, bi prinesel celo vrsto velikih negotovosti ne le za Britanijo, ampak tudi za ostalo EU. Stalna predpostavka v vseh razpravah je, da bo zaradi brexita na slabšem zgolj Britanija, a to enostavno ni res.
Mislim, da je to zelo verjetno, edina težava, ki jo imam s tem, je, da ni povsem očitno, kdaj bo prevladala treznost. Očitno je, da se to ne more zgoditi ob trenutnem mandatu evropske komisije. Razumem logiko komisije, da vodi ta proces, tako da se izogiba sporom med posameznimi državami članicami o tem, kako naj se obravnava Britanijo. Pretvarja se, da je izstopanje povsem birokratski proces, toda v resnici gre tu za političen problem, ki zahteva politično rešitev. Mislim, da bo na koncu vprašanje brexita rešeno na isti način, kot se rešuje vse evropske probleme – z izrednim vrhom, na katerem bodo evropski voditelji sredi noči dosegli dogovor. Šlo bo za paketni dogovor, po katerem bo Britanija prispevala več denarja v evropski proračun za daljše obdobje, toda EU bo na neki točki tudi morala popustiti britanskim zahtevam. Bodimo jasni, takšnemu procesu še nismo bili priča. Domneva, da lahko ločitev izvedete na povsem birokratski način, je rahlo trapasta.
Nikakor ne, ravno zato ker gre za proces brez precedensa. Kamor koli se boste obrnili, boste ustvarili nove okoliščine, ki jih prej ni bilo. Slišim veliko argumentov o tem, kaj se bo zgodilo, če EU popusti Britaniji, napovedi, da bo Turčija tudi zase zahtevala podoben status. Primerjava med Turčijo in Britanijo je, iskreno rečeno, absurdna. Britanija je država, ki zapušča EU po 40 letih članstva; Turčija nikoli ni bila del EU in za zdaj tudi ni jasno, ali si to sploh želi postati. Seveda razumem, da mora biti Unija zelo previdna, da državo, ki izstopi, ne obravnava, kot da je še vedno njena članica. Povsem jasno je tudi, da status Britanije zunaj EU ne more biti isti, kot če bi bila še vedno znotraj Unije ...
Ko se bo pisala zgodovina pogajanj, verjamem, da evropska komisija ne bo izpadla zelo pozitivno. Ne smemo pozabiti, da komisija ni le birokratski organ, ampak ima zraven tudi lastno agendo. Nikoli se ni želela pogovarjati o varnostnih odnosih, dokler ni bilo jasno, kakšni bodo prihodnji ekonomski odnosi. Ko je britanska stran predlagala, da bi povezali obe vprašanji – Britanija bi dobila boljši ekonomski dogovor v zameno za tesnejše varnostno sodelovanje – se je komisija odzvala z ogorčenjem, češ, kako si Britanija upa povezati varnost Evropejcev z vprašanjem trgovine. Oprostite mi, toda razumljivo je, da se država poskuša pogajati z vsemi instrumenti, ki jih ima na voljo, torej uporabiti vse prednosti, ki jih ima, zato da dobi boljši dogovor. Evropska komisija pa vztraja, da se moramo najprej soočiti z vprašanji, pri katerih Britanija nima ničesar za ponuditi Evropi, da bo Britanija še naprej prispevala svoj delež k evropski varnosti, pa je za komisijo kar nekako samoumevno.
Samo do določene mere. Ohranila je načelno enotnost med državami članicami, izognila se je sporom glede tega, kakšen je cilj pogajanj, ponudila je tudi določeno stopnjo kontinuitete in ekspertize pri reševanju vprašanja, ki je zelo zapleteno. Toda po drugi strani se pri tem kaže klasičen problem evropske komisije, to je, da nima nosu za politiko. Ne razume, da je to političen problem in tudi ne razume, v kako šibkem položaju je Theresa May. Ogrožanje britanske premierke in tveganje razpada njene vlade je po vsej verjetnosti najhujša stvar, ki se lahko EU pripeti v pogajanjih.
V teoretičnem smislu ne, toda v praksi da. Na neki točki bi se moral pojaviti nekakšen katalizator, občutek nujnosti, prevladati bi moralo mnenje, da se pogajanja ne premaknejo nikamor več in da zato potrebujemo radikalno spremembo.
Jonathan Eyal, mednarodni direktor uglednega londonskega možganskega trusta Royal United Services Institute (RUSI) in eden najbolj lucidnih opazovalcev mednarodnega dogajanja iz Združenega kraljestva, se je v intervjuju za Delo vprašal, ali morda ključni vzrok za blokado v pogajanjih ni v pristopu evropske komisije in popolni odsotnosti razprave o tem, kaj brexit dejansko pomeni za prihodnost EU.
Se vam zdi, da je bilo v zadnjih dveh letih na strani EU dovolj refleksije o tem, kaj brexit pomeni ne le za evropsko gospodarsko in politično moč, pač pa tudi za varnost?
Bojim se, da ne. To je ena ključnih kritik, ki jih imam na račun celotnega procesa britanskega izstopanja. Zelo veliko se govorilo o tem, kako bo brexit škodoval Britaniji, kar je morda res. Toda istočasno vemo zelo malo o tem, kakšen učinek bo ta imel na ostalo EU. Ne govorimo le o izstopu države, ki predstavlja okoli 17 odstotkov celotnega evropskega gospodarstva, ampak tudi o vojaški sili, ki predstavlja do 40 odstotkov ekspedicijskih vojaških zmožnosti EU – torej zmožnosti odpošiljanja vojaških enot zunaj območja Evrope v praktično katerikoli del sveta. Očitno je, da so britanski volivci odgovorni za takšen razplet, očitno je tudi, da bo britansko gospodarstvo trpelo zaradi negotovosti, ki jo bo povzročil brexit. Toda bizarno je, da se države še vedno pogovarjajo o neke vrste kaznovanju Britanije. To je klasičen primer tega, kako si nekdo odreže nos, zato da reši svoj obraz.
Ali še vedno drži, da bi bil izstop brez dogovora za Britanijo bistveno bolj škodljiv kot za EU?
Še predno se lahko začnemo pogovarjati o nenavadnih razmerah na Irskem in vprašanju meje, kjer bo brexit imel najbolj očiten učinek, je treba omeniti zelo resne posledice izstopa na sodelovanje pri boju proti terorizmu, delitvi znanja in informacij o varnostnih grožnjah ter uresničevanje varnostnih in zunanjepolitičnih ciljev. Kaotični brexit, o katerem se pogovarjava, bi prinesel celo vrsto velikih negotovosti ne le za Britanijo, ampak tudi za ostalo EU. Stalna predpostavka v vseh razpravah je, da bo zaradi brexita na slabšem zgolj Britanija, a to enostavno ni res.
Kaj pa predpostavka, da je vsak strah o kaotičnem brexitu odveč in da bo v vsakem primeru na koncu prišlo do nekakšnega dogovora?
Mislim, da je to zelo verjetno, edina težava, ki jo imam s tem, je, da ni povsem očitno, kdaj bo prevladala treznost. Očitno je, da se to ne more zgoditi ob trenutnem mandatu evropske komisije. Razumem logiko komisije, da vodi ta proces, tako da se izogiba sporom med posameznimi državami članicami o tem, kako naj se obravnava Britanijo. Pretvarja se, da je izstopanje povsem birokratski proces, toda v resnici gre tu za političen problem, ki zahteva politično rešitev. Mislim, da bo na koncu vprašanje brexita rešeno na isti način, kot se rešuje vse evropske probleme – z izrednim vrhom, na katerem bodo evropski voditelji sredi noči dosegli dogovor. Šlo bo za paketni dogovor, po katerem bo Britanija prispevala več denarja v evropski proračun za daljše obdobje, toda EU bo na neki točki tudi morala popustiti britanskim zahtevam. Bodimo jasni, takšnemu procesu še nismo bili priča. Domneva, da lahko ločitev izvedete na povsem birokratski način, je rahlo trapasta.
Ali je vztrajanje evropske komisije pri trenutnem pristopu politično vzdržno na dolgi rok?
Nikakor ne, ravno zato ker gre za proces brez precedensa. Kamor koli se boste obrnili, boste ustvarili nove okoliščine, ki jih prej ni bilo. Slišim veliko argumentov o tem, kaj se bo zgodilo, če EU popusti Britaniji, napovedi, da bo Turčija tudi zase zahtevala podoben status. Primerjava med Turčijo in Britanijo je, iskreno rečeno, absurdna. Britanija je država, ki zapušča EU po 40 letih članstva; Turčija nikoli ni bila del EU in za zdaj tudi ni jasno, ali si to sploh želi postati. Seveda razumem, da mora biti Unija zelo previdna, da državo, ki izstopi, ne obravnava, kot da je še vedno njena članica. Povsem jasno je tudi, da status Britanije zunaj EU ne more biti isti, kot če bi bila še vedno znotraj Unije ...
... toda vloga komisije v teh primerjavah je ključna.
Ko se bo pisala zgodovina pogajanj, verjamem, da evropska komisija ne bo izpadla zelo pozitivno. Ne smemo pozabiti, da komisija ni le birokratski organ, ampak ima zraven tudi lastno agendo. Nikoli se ni želela pogovarjati o varnostnih odnosih, dokler ni bilo jasno, kakšni bodo prihodnji ekonomski odnosi. Ko je britanska stran predlagala, da bi povezali obe vprašanji – Britanija bi dobila boljši ekonomski dogovor v zameno za tesnejše varnostno sodelovanje – se je komisija odzvala z ogorčenjem, češ, kako si Britanija upa povezati varnost Evropejcev z vprašanjem trgovine. Oprostite mi, toda razumljivo je, da se država poskuša pogajati z vsemi instrumenti, ki jih ima na voljo, torej uporabiti vse prednosti, ki jih ima, zato da dobi boljši dogovor. Evropska komisija pa vztraja, da se moramo najprej soočiti z vprašanji, pri katerih Britanija nima ničesar za ponuditi Evropi, da bo Britanija še naprej prispevala svoj delež k evropski varnosti, pa je za komisijo kar nekako samoumevno.
Ali komisija s tem deluje v korist držav članic?
Samo do določene mere. Ohranila je načelno enotnost med državami članicami, izognila se je sporom glede tega, kakšen je cilj pogajanj, ponudila je tudi določeno stopnjo kontinuitete in ekspertize pri reševanju vprašanja, ki je zelo zapleteno. Toda po drugi strani se pri tem kaže klasičen problem evropske komisije, to je, da nima nosu za politiko. Ne razume, da je to političen problem in tudi ne razume, v kako šibkem položaju je Theresa May. Ogrožanje britanske premierke in tveganje razpada njene vlade je po vsej verjetnosti najhujša stvar, ki se lahko EU pripeti v pogajanjih.
Morajo pogajanja propasti, preden lahko dejansko pride do kompromisa med obema stranema?
V teoretičnem smislu ne, toda v praksi da. Na neki točki bi se moral pojaviti nekakšen katalizator, občutek nujnosti, prevladati bi moralo mnenje, da se pogajanja ne premaknejo nikamor več in da zato potrebujemo radikalno spremembo.
