Poletje je čas za priprave na jesen
Novi britanski premier bo v prihodnjih mesecih poskusil razširiti volilno bazo.
Še preden je Boris Johnson prejšnji teden prevzel vodenje britanske vlade, so se pojavila ugibanja, da bi lahko že med prvim govorom na pragu Downing Streeta 10 napovedal razpis predčasnih volitev in tako uničil počitniške načrte britanskih poslancev.
Johnson se ni odločil za ta korak, najverjetneje po nasvetu strategov, ki so presodili, da bi bil razpis volitev trenutno lahko kontraproduktiven, sploh če bi Združeno kraljestvo znova dobilo parlament, v katerem nobena stranka ne bi imela večine glasov in v katerem bi bilo razmerje med zagovorniki in nasprotniki brexita približno enako sedanjemu.
Hkrati je med javnimi nastopi dajal vtis, da je država že sredi predvolilne kampanje, v kateri ne bodo odločali zgolj o usodi brexita, ampak tudi o vrsti drugih vprašanj, na katera prejšnja vlada ni imela jasnih odgovorov, denimo o varnosti britanskih ulic, stanju zdravstvenega sistema in financiranju šolstva. Temu vzorcu je ustrezal tudi Johnsonov sobotni govor v Manchestru, v katerem je napovedal revitalizacijo javnega prometa na severu Anglije.
So vse te obljube zgolj način Johnsonovega izogibanja govorjenju o brexitu? Verjetno ne. Vse več analitikov verjame, da se premier dejansko pripravlja na predčasne volitve, ki bi lahko bile že pred napovedanim izstopom Združenega kraljestva iz EU, še bolj verjetno pa kmalu zatem. Do tega lahko pride na vsaj dva načina: bodisi z izglasovanjem nezaupnice njegovi manjšinski vladi bodisi tako, da premier, ki so ga izvolili na oblast člani konservativne stranke, spozna, da za uresničitev načrtov potrebuje neposreden mandat volivcev.
Nihče v konservativnem taboru, še najmanj novi prebivalec Downing Streeta, noče doživeti ponovitve predčasnih volitev iz leta 2017, v katerih je Theresa May zapravila večino, ki so jo konservativci do takrat imeli v spodnjem domu parlamenta. Nevarnost še enega poloma se dve leti zatem vsaj na prvi pogled zdi toliko večja, saj so razlike med volilno podporo štirih največjih strank le nekajodstotne.
Prevlado konservativcev in laburistov na politični sceni po novem ogrožajo proevropski liberalni demokrati, ki si želijo z novim referendumom razveljaviti odločitev iz leta 2016, in evroskeptiki iz vrst stranke Brexit, ki so na nedavnih evropskih volitvah v Združenem kraljestvu prejeli tretjino glasov.
Nova britanska vlada očitno verjame, da je lahko kos vsakemu tekmecu, a se hkrati zaveda, da mora z vztrajanjem pri 31. oktobru najprej prepričati užaljene zagovornike izstopa, ki so se v zadnjih mesecih zatekli h konkurenci, da ji dajo še eno možnost. Če bo Johnsonu uspelo uresničiti obljube, bo lahko konservativce preoblikoval v uradno stranko brexita in pod njenim okriljem združil vse evroskeptične volivce. V tem primeru bi lahko upravičeno računal na prepričljivo zmago na volitvah.
Kljub podobnim pozivom k njenemu združevanju si je težko predstavljati, da bi kaj takega uspelo tudi proevropski opoziciji, ki je bistveno bolj fragmentirana. Njena največja težava je, da nima enakih pogledov na to, kakšna bi bila najboljša alternativa brexitu.
Johnson se ni odločil za ta korak, najverjetneje po nasvetu strategov, ki so presodili, da bi bil razpis volitev trenutno lahko kontraproduktiven, sploh če bi Združeno kraljestvo znova dobilo parlament, v katerem nobena stranka ne bi imela večine glasov in v katerem bi bilo razmerje med zagovorniki in nasprotniki brexita približno enako sedanjemu.
Hkrati je med javnimi nastopi dajal vtis, da je država že sredi predvolilne kampanje, v kateri ne bodo odločali zgolj o usodi brexita, ampak tudi o vrsti drugih vprašanj, na katera prejšnja vlada ni imela jasnih odgovorov, denimo o varnosti britanskih ulic, stanju zdravstvenega sistema in financiranju šolstva. Temu vzorcu je ustrezal tudi Johnsonov sobotni govor v Manchestru, v katerem je napovedal revitalizacijo javnega prometa na severu Anglije.
So vse te obljube zgolj način Johnsonovega izogibanja govorjenju o brexitu? Verjetno ne. Vse več analitikov verjame, da se premier dejansko pripravlja na predčasne volitve, ki bi lahko bile že pred napovedanim izstopom Združenega kraljestva iz EU, še bolj verjetno pa kmalu zatem. Do tega lahko pride na vsaj dva načina: bodisi z izglasovanjem nezaupnice njegovi manjšinski vladi bodisi tako, da premier, ki so ga izvolili na oblast člani konservativne stranke, spozna, da za uresničitev načrtov potrebuje neposreden mandat volivcev.
Združevanje evroskeptičnih volivcev
Nihče v konservativnem taboru, še najmanj novi prebivalec Downing Streeta, noče doživeti ponovitve predčasnih volitev iz leta 2017, v katerih je Theresa May zapravila večino, ki so jo konservativci do takrat imeli v spodnjem domu parlamenta. Nevarnost še enega poloma se dve leti zatem vsaj na prvi pogled zdi toliko večja, saj so razlike med volilno podporo štirih največjih strank le nekajodstotne.
Prevlado konservativcev in laburistov na politični sceni po novem ogrožajo proevropski liberalni demokrati, ki si želijo z novim referendumom razveljaviti odločitev iz leta 2016, in evroskeptiki iz vrst stranke Brexit, ki so na nedavnih evropskih volitvah v Združenem kraljestvu prejeli tretjino glasov.
Nova britanska vlada očitno verjame, da je lahko kos vsakemu tekmecu, a se hkrati zaveda, da mora z vztrajanjem pri 31. oktobru najprej prepričati užaljene zagovornike izstopa, ki so se v zadnjih mesecih zatekli h konkurenci, da ji dajo še eno možnost. Če bo Johnsonu uspelo uresničiti obljube, bo lahko konservativce preoblikoval v uradno stranko brexita in pod njenim okriljem združil vse evroskeptične volivce. V tem primeru bi lahko upravičeno računal na prepričljivo zmago na volitvah.
Kljub podobnim pozivom k njenemu združevanju si je težko predstavljati, da bi kaj takega uspelo tudi proevropski opoziciji, ki je bistveno bolj fragmentirana. Njena največja težava je, da nima enakih pogledov na to, kakšna bi bila najboljša alternativa brexitu.
