Politična kriza na Otoku še ni dosegla vrhunca
Usoda brexita ni več v rokah premierke Therese May, temveč njenih poslancev in posredno EU
Odpri galerijo
David Davis, Boris Johnson in Theresa May, še iz časov, ko so bili zavezniki. FOTO: AFP/PETER NICHOLLS
Britanska vladna kriza je spodbudila ugibanja, kaj se utegne zgoditi, če Theresa May ne bo prepričala večine poslancev o načrtih za mehkejši brexit. Se bo morala v tem primeru zanesti na opozicijo ali bo država preprosto izstopila iz EU brez dogovora?
Ne glede na pestro dogajanje v Westminstru britanski izstop iz Evropske unije še poteka skladno z načrti in časovnimi roki, kot jih določa 50. člen lizbonske pogodbe. Po tej zakonodaji bo država izstopila iz Unije 29. marca prihodnje leto, natanko dve leti po začetku izstopnih pogajanj. Ključna težava je, da nova pogajalska strategija, ki je razdelila vladni kabinet in privedla do odstopov zunanjega ministra Borisa Johnsona in ministra za brexit David Davisa, poraja nevarnost, da bo brexit na koncu pomenil nekaj drugega, kot so si v času referenduma zamislili njegovi največji zagovorniki.
Ugotovitev Borisa Johnsona, da »sanje o brexitu izginjajo«, je na mestu, sploh če se brexit razume v absolutnem smislu. Britanska vlada si uradno ne prizadeva več za popoln prenos suverenosti iz Bruslja v London, kot je obljubila v volilnem programu. Namesto tega je še vedno pripravljena prilagajati svoje standarde na področju industrijske proizvodnje in kmetijstva evropskim. Cilj je ohraniti čim bolj tesne gospodarske vezi z EU in tako zmanjšati potencialno škodo otoškemu gospodarstvu, četudi na škodo gospodarskih odnosov z ZDA in drugimi državami. Kritiki premierkinih načrtov opozarjajo, da bo v tem primeru status Velike Britanije bistveno oslabljen, zreduciran na »vazalsko državo«, ki se bo morala držati pravil EU, četudi nanje ne bo mogla vplivati. Prepričani so, da bi bil izstop s takšnim dogovorom slabši od izstopa brez dogovora.
Mehkejši brexit, kot si ga je zamislila britanska premierka, zaradi teh in drugih pomislekov nima podpore v konservativni stranki. Vodja vplivne skupine evroskeptičnih poslancev Jacob Rees Mogg je včeraj pozval premierko, naj še enkrat premisli svoje načrte, saj ti nimajo podpore tretjine od nekaj več kot 300 torijcev v britanskem parlamentu. Kljub opozorilu bo vlada jutri objavila podrobnosti novega pogajalskega izhodišča, ki jih nestrpno pričakujejo tudi v Bruslju. Kje bo Theresa May našla podporo zanje, ni jasno. Ena od možnosti je pridobivanje glasov v opoziciji. A kaj, ko je ta glede izstopa države iz EU še bolj razdeljena kot vladajoča konservativna stranka.
Nova člana ministrske ekipe, Jeremy Hunt, ki je prevzel zunanji resor, in Dominic Raab, ki bo vodil ministrstvo za brexit, bosta težko preusmerila pozornost od ključnih težav, zaradi katerih je položaj Therese May na srednji rok nevzdržen. Rešuje jo le to, da njeni nasprotniki nimajo ustrezne zamenjave zanjo. Toda to ne pomeni, da je z nekaj spodbude, morda v obliki novih zahtev Bruslja, ne morejo najti.
Iz dogajanja zadnjih dni je mogoče potegniti naslednje sklepe: zamenjava premierke oziroma razpis predčasnih volitev sta bistveno bolj verjetna kot pred tednom dni, usoda brexita ni več v rokah premierke, temveč njenih poslancev in posredno Evropske unije, verjetnost izstopa države brez dogovora narašča, s tem pa tudi nevarnost nastanka velike gospodarske škode za Združeno kraljestvo in EU.
Ne glede na pestro dogajanje v Westminstru britanski izstop iz Evropske unije še poteka skladno z načrti in časovnimi roki, kot jih določa 50. člen lizbonske pogodbe. Po tej zakonodaji bo država izstopila iz Unije 29. marca prihodnje leto, natanko dve leti po začetku izstopnih pogajanj. Ključna težava je, da nova pogajalska strategija, ki je razdelila vladni kabinet in privedla do odstopov zunanjega ministra Borisa Johnsona in ministra za brexit David Davisa, poraja nevarnost, da bo brexit na koncu pomenil nekaj drugega, kot so si v času referenduma zamislili njegovi največji zagovorniki.
Drugačne sanje
Ugotovitev Borisa Johnsona, da »sanje o brexitu izginjajo«, je na mestu, sploh če se brexit razume v absolutnem smislu. Britanska vlada si uradno ne prizadeva več za popoln prenos suverenosti iz Bruslja v London, kot je obljubila v volilnem programu. Namesto tega je še vedno pripravljena prilagajati svoje standarde na področju industrijske proizvodnje in kmetijstva evropskim. Cilj je ohraniti čim bolj tesne gospodarske vezi z EU in tako zmanjšati potencialno škodo otoškemu gospodarstvu, četudi na škodo gospodarskih odnosov z ZDA in drugimi državami. Kritiki premierkinih načrtov opozarjajo, da bo v tem primeru status Velike Britanije bistveno oslabljen, zreduciran na »vazalsko državo«, ki se bo morala držati pravil EU, četudi nanje ne bo mogla vplivati. Prepričani so, da bi bil izstop s takšnim dogovorom slabši od izstopa brez dogovora.
Mehkejši brexit, kot si ga je zamislila britanska premierka, zaradi teh in drugih pomislekov nima podpore v konservativni stranki. Vodja vplivne skupine evroskeptičnih poslancev Jacob Rees Mogg je včeraj pozval premierko, naj še enkrat premisli svoje načrte, saj ti nimajo podpore tretjine od nekaj več kot 300 torijcev v britanskem parlamentu. Kljub opozorilu bo vlada jutri objavila podrobnosti novega pogajalskega izhodišča, ki jih nestrpno pričakujejo tudi v Bruslju. Kje bo Theresa May našla podporo zanje, ni jasno. Ena od možnosti je pridobivanje glasov v opoziciji. A kaj, ko je ta glede izstopa države iz EU še bolj razdeljena kot vladajoča konservativna stranka.
Nevzdržen položaj
Nova člana ministrske ekipe, Jeremy Hunt, ki je prevzel zunanji resor, in Dominic Raab, ki bo vodil ministrstvo za brexit, bosta težko preusmerila pozornost od ključnih težav, zaradi katerih je položaj Therese May na srednji rok nevzdržen. Rešuje jo le to, da njeni nasprotniki nimajo ustrezne zamenjave zanjo. Toda to ne pomeni, da je z nekaj spodbude, morda v obliki novih zahtev Bruslja, ne morejo najti.
Iz dogajanja zadnjih dni je mogoče potegniti naslednje sklepe: zamenjava premierke oziroma razpis predčasnih volitev sta bistveno bolj verjetna kot pred tednom dni, usoda brexita ni več v rokah premierke, temveč njenih poslancev in posredno Evropske unije, verjetnost izstopa države brez dogovora narašča, s tem pa tudi nevarnost nastanka velike gospodarske škode za Združeno kraljestvo in EU.
