Politična volja ne bo dovolj za rešitev jedrskega dogovora

Usoda iranskega jedrskega dogovora je trenutek resnice za evropsko zunanjo politiko.

Objavljeno
22. maj 2019 06.00
Posodobljeno
22. maj 2019 12.32
Med glavnimi zagovorniki jedrskega dogovora je iranski predsednik Hasan Rohani, ki je včeraj zavrnil možnost novih pogajanj z ZDA. FOTO Reuters
Preživetje iranskega jedrskega dogovora je negotovo, Evropa, ki ga na vsak način poskuša zavarovati pred enostranskimi dejanji ZDA in čedalje bolj razdraženim režimom v Teheranu, pa na praktičnem primeru spoznava, kako funkcionalno omejena je njena skupna zunanja politika.

Ni jasno, ali bo evropsko vztrajanje pri skupnem celovitem akcijskem načrtu (JCPOA) prineslo oprijemljive rezultate. V evropskih diplomatskih krogih o tem obstaja odkrit dvom. »Politična volja je, odločenost je velika, koliko se ta volja reflektira v konkretnih projektih, je drugo vprašanje,« nam je povedal neimenovani diplomatski vir. »EU ne more sama nadomestiti vseh negativnih posledic izpada. Ne moremo dati navodil bankam in podjetjem, kako naj poslujejo in s kom. Okolje in splošno ozračje v Iranu sta vzrok za to, da določena podjetja niso več zainteresirana za naložbe in se umikajo,« je poudaril sogovornik.


Brez vzvodov, brez vpliva?


Evropska unija se je zadnje leto, od enostranskega umika ZDA iz JCPOA, poskušala držati svojega dela dogovora, ki so ga z njeno pomočjo leta 2015 dosegli predstavniki Irana in petih držav članic varnostnega sveta OZN ter Nemčije. Evropske države so z Rusijo in Kitajsko obljubile, da bodo poskusile ublažiti gospodarske posledice ameriških sankcij, in v ta namen vzpostavile posebno podjetje, prek katerega bi lahko še vedno trgovale z Iranom. Evropski politiki so vztrajali pri dogovoru tudi pred tednom dni, ko je Teheran napovedal, da bo ponovno zagnal dele svojega spornega jedrskega programa.

image
Visoka predstavnica EU za zunanjo politiko Federica Mogherini. FOTO: REUTERS/Leonhard Foeger 


Evropski interes za ohranitev dogovora je razumljiv; to je namreč eden od največjih dosežkov skupne evropske zunanje politike. Kljub politični podpori, ki mu jo namenjajo v Bruslju, Parizu, Londonu in Berlinu, strokovnjaki opozarjajo, da EU primanjkuje učinkovitih vzvodov za rešitev jedrskega dogovora pred vse bolj verjetnim propadom. Evropska politika kaže, da se tega vsaj na načelni ravni zaveda. Predsednik evropske komisije Jean-Claude Juncker je že lani opozoril, da če hoče EU neodvisno izvajati zunanjo politiko, potrebuje neodvisne instrumente za uresničevanje zunanjepolitičnih interesov. Od takrat je potreba po teh še bolj očitna.


Odvisnost od ZDA


»Evropa, ki se za uresničevanje svojih interesov zanaša na multilateralizem bolj kot vse druge države v postopku, tvega, da bo izgubila verodostojnost, saj se zdi, da ni zmožna voditi neodvisne zunanje politike,« je za Delo pojasnil Ali Vaez, strokovnjak za Iran pri mislišču International Crisis Group.

To med vrsticami priznavajo tudi evropski diplomati, ki problematizirajo odvisnost evropske zunanje politike od ZDA. »V tem globaliziranem svetu težko kaj narediš brez odobritve nekoga z ameriškim državljanstvom, ameriškim kapitalom oziroma z neko ameriško referenco. Takšna je realnost,« je povedal neimenovani diplomatski vir.

image
Ameriški predsednik Donald Trump v rokah drži izjavo, s katero je napovedal umik ZDA iz iranskega jedrskega dogovora. FOTO: REUTERS/Jonathan Ernst


Trgovanje z Iranom in ohranjanje jedrskega dogovora pri življenju je ob ostrem ameriškem nasprotovanju videti kot misija nemogoče. Tudi če bi evropskim državam uspelo zaobiti ameriške sankcije prek podjetja Instex, ki so ga za trgovanje z Iranom vzpostavili Združeno kraljestvo, Francija in Nemčija, je na mestu vprašanje, zakaj bi evropske multinacionalke tvegale morebitne težave z ZDA z vztrajanjem na iranskem tržišču. Zakaj bi podjetja in posamezniki vlagali v državo, ki se lahko hitro znajde na robu vojaškega konflikta?

Brez jasnih odgovorov na tovrstna vprašanja bo EU težko preprečila nadaljnji razkroj dogovora. Hkrati bo težko upravičila svojo dosedanjo vlogo posrednice v pogajanjih z Iranom.


Logika dogovora


Evropske države so še vedno trdno prepričane, da je dogovor iz leta 2015 največ, kar je možno doseči v pogajanjih z Iranom. Zagovorniki jedrskega dogovora poudarjajo, da je bil njegov cilj rešiti nujno težavo, to je vprašanje spornega iranskega jedrskega programa. »Logika v ozadju je bila podobna kot pri zahodnonemški Ostpolitik, ki je pomagala privesti do združitve Nemčij,« je pojasnil Stephen Szabo, strokovnjak za čezatlantske odnose in profesor na univerzi Johns Hopkins v Bologni. »Upati je bilo, da bo močna prozahodna usmeritev iranske javnosti privedla do političnih sprememb od znotraj.«

Izkušnje zadnjih nekaj let kažejo, da noben dogovor ni vzdržen, če ne ponuja rešitev za širša nesoglasja med Iranom in ZDA, ki so ključni antagonisti v tej zgodbi. Iranski jedrski dogovor teh rešitev nikoli ni ponujal. Ni se ukvarjal z iranskim vplivom v Siriji in Jemnu, podporo libanonskemu Hezbolahu, kot tudi ne sistematičnimi kršitvami človekovih pravic v Iranu.