Poljski Schindlerjev seznam

Kako so poljski diplomati reševali življenja Judom, raziskuje nekdanji novinar in veleposlanik v Švici Jakub Kumoch.

Objavljeno
16. december 2019 08.00
Posodobljeno
16. december 2019 10.38
Spomin na holokavst ne sme zamreti. FOTO: Reuters
Skupina, ki jo je vodil poljski veleposlanik v Švici Aleksander Ładoś, je med drugo svetovno vojno evropskim Judom priskrbela od osem do deset tisoč lažnih potnih listov latinskoameriških držav. Do zdaj so izbrskali dobro tretjino podatkov o prejemnikih, na pravkar objavljenem seznamu pa je tudi skoraj 800 takšnih, ki so jih Ładośevi dokumenti rešili pred holokavstom.

»Po naših podatkih je na spisku več Nemcev, Avstrijcev in Nizozemcev kakor naših, poljskih Judov. Doslej ni tega še nihče priznal, a zdi se, da so s to operacijo reševali življenja državljanov sovražnih držav. Za kaj takšnega nisem slišal v celotni zgodovini diplomacije,« je včeraj za Delo povedal poljski veleposlanik v Švici Jakub Kumoch. Nekdanji novinar z doktoratom iz politologije je začel »schindlerske« podvige svojih diplomatskih predhodnikov v Švici preučevati spomladi 2017, konec prejšnjega tedna pa je pri Inštitutu Pileckega pod njegovo uredniško taktirko izšla raziskava, v kateri je s soavtorji zbral 3263 imen ljudi, ki jim je Ładośeva skupina priskrbela uradne dokumente zlasti Paragvaja in Hondurasa, pa tudi Haitija in Peruja.

 

Pomagali na lastno pobudo


image
i potni listi so rešili življenje najboljši prijateljici Anne Frank. FOTO: Muzej Anne Frank
»To so izjemne zgodbe o reševanju Judov. Ti potni listi so rešili življenje najboljši prijateljici Anne Frank, ki je še vedno živa in prebiva v Izraelu, v Bergen-Belsnu so rešili mladega fanta Michaela Floersheima iz Züricha, ki se ga mnogi spomnite kot dečka z medvedkom, rešili so cele družine rabinov in številne druge,« je Kumoch povedal lani v bernski sinagogi, na komemoraciji ob 75. obletnici vstaje v varšavskem getu.

Kakor je pokazala nova raziskava, usoda številnih prejemnikov, med katerimi je bilo 94 odstotkov državljanov Poljske, Nemčije in Nizozemske, ni znana, marsikateremu tudi ti papirji niso rešili življenja, a od tistih nemških in nizozemskih Judov, ki so jih imeli, jih je 60 oziroma 52 odstotkov preživelo. Njihovi rojaki iz Poljske niso imeli takšne sreče: usoda 1362 ni znana, 317 prejemnikov je preživelo, kar 629 pa niti ti latinskoameriški dokumenti niso pomagali.

Poljska bi od Avstrije kupila Mauthausen
V Varšavi so prepričani, da bodo avstrijski gradbeniki in poslovneži, ki imajo v rokah del nekdanjega nacističnega taborišča smrti Mauthausen-Gusen, to grozljivo prizorišče spremenili »v nekaj, česar se ne bo več vredno spominjati«, je pred kratkim izjavil poljski premier Mateusz Morawiecki. Zato je po njegovih besedah Poljska že ponudila Avstriji, da Mauthausen odkupi in ga ohrani za zgodovino.


Avtorji so v študiji zapisali, da v nasprotju z večino diplomatov, ki so takrat reševali Jude, »Ładoś in njegovi podrejeni niso delovali v nasprotju z navodili svoje vlade, temveč skladno s splošno politiko poljskega zunanjega ministrstva«. So pa dodali, da s švicarskega veleposlaništva v strahu pred vohuni niso sporočali vseh informacij svojim nadrejenim in da so državljanom Nemčije, Nizozemske in drugih držav najbrž pomagali »na lastno pobudo«. O početju tako imenovane bernske skupine dolgo ni bilo skorajda nič znanega. Zdaj se ve, da so v njej sodelovali vsaj četverica poljskih diplomatov, ki so kupovali uradne papirje od svojih latinskoameriških kolegov, in dva judovska aktivista, ki sta sestavljala sezname prejemnikov.
 

Nepravično med nepravičnimi


Sprva je med raziskovalci vladalo prepričanje, da je bil glavno gonilo te operacije tedanji poljski konzul Konstanty Rokicki, ki je tudi lastnoročno izpolnil številne kupljene potne liste. A ko si je letos spomladi iz cele skupine le on prislužil status »pravičnega med narodi«, ki ga v Izraelu podeljujejo Nejudom, ki so pred holokavstom reševali Jude, je to izzvalo ogorčenje med poljskimi raziskovalci, ki so ugotavljali, da bi si ta naziv prislužil vsaj še takratni prvi poljski diplomat v Švici Ładoś.

image
Častni poljski konzul v Švici Markus Blechner (na fotografiji) je prvi prišel do podatkov in Kumocha prepričal, da se je lotil raziskave.FOTO: Boris Čibej


Zdaj so obnovili prizadevanja, da bi tudi on dobil priznanje, ki ga podeljuje svetovni center spomina na holokavst Jad Vašem. Tudi nekdanji direktor tega centra Mordecai Paldiel, ki zdaj predava o holokavstu na newyorški univerzi Yeshiva, je prepričan, da bi si ga Ładoś zaslužil. »To je bilo poljsko veleposlaništvo na švicarskih tleh in sam veleposlanik je prevzel pobudo in dejal: naredite vse, kar je mogoče, da bi rešili Jude,« je Paldiel povedal za izraelski časnik Israel Hayom.

Po profesorjevih besedah so ta razkritja, ki so zdaj na ogled v Judovskem muzeju v Baslu, pomembna tudi zaradi ustaljenih prepričanj o prevladujočem poljskem »antisemitizmu« v času nacizma. Ta so se spet razvnela, ko je Poljska povzročila mednarodni »škandal« z zakonom, ki prepoveduje uporabo izrazov poljska koncentracijska taborišča in poljska taborišča smrti.