Poln žep neznank, »miru in sreče«

Tiha in bogata kneževina z manj kot 38.000 prebivalci skorajda ne pozna brezposelnosti.

Objavljeno
23. januar 2019 17.31
Posodobljeno
24. januar 2019 09.26
Ko se je leta 1719 grofija Vaduz združila z gospostvom Schellenberg, je nastala kneževina Liechtenstein. Foto: Arnd Wiegmann/Reuters
»Nevednost nam je vsem v pogubo. V času obsedenosti z »naj« seznami, ko je treba domala vse poseznamiti, obstajajo tudi liste manj znanih držav. Na nekaterih je Liechtenstein, miniaturna država čisto blizu nas, v osrčju Evrope, in vendar svetlobna leta daleč od povprečnih evropskih predstav in politično-medijskih spektaklov. Včeraj so – naravno bolj kot ne zaprti med hribi, a očitno podjetniško odprti, saj drugače ne bi tako prosperirali – začeli slavnostno praznovati 300-letnico kneževine.

Še pred tem so tudi na spletu dramatično odštevali dneve, ure, minute in sekunde do veličastja: prav tako virtualnega, kajti na strani https://www.300.li ni visokih vršacev, ki bi lahko ustavili zanimive vsebine.

Tristota obletnica pridobitve statusa kneževine – leži med Avstrijo in Švico, njeno glavno mesto pa je Vaduz s komaj 5400 prebivalci – je lep jubilej, zato letos v bogatem Liechtensteinu ne bo manjkalo dogodkov: z njimi si želijo opozoriti nase in pritegniti obiskovalce. Radi bi predstavili svojo mini državo, ki meri komaj 160 kvadratnih kilometrov in o kateri je znano, da je, recimo, leta 1806 postala suverena in da že od 1868. nima vojske niti lastne valute. Pri obojem se naslanja na Švico, na švicarsko obrambo in švicarski frank; tega je uradno prevzela leta 1924. Zgodovina Liechtensteina je daljša, 700-letna, kajti grofija Vaduz sega v leto 1342.

image
Ustavna dedna monarhija s svojim parlamentom in vlado je ena izmed redkih družb, ki so brez zunanjega dolga. Na fotografiji grad nad glavnim mestom Vaduz. Foto: Reuters

 

Brez dolga


Ta nemško govoreča kneževina se na uradni spletni strani ponaša, da imajo delovnih mest približno toliko, kolikor je prebivalcev: nekoliko manj kot 38.000, okoli 13.000 med njimi je tujcev. Država se lahko zdi mična, saj je tamkajšnja brezposelnost skorajda nična: leta 2014 je bila 2,4-odstotna, še najnižja v zadnjem obdobju pa leta 2006, ko je bil delež ljudi brez dela 3,3-odstotni. Vsaj polovica delovnih rok, okoli 19.000 zaposlenih, se vsak dan vozi iz obmejnih delov soseščine, denimo z območja Bodenskega jezera. V Liechtensteinu si ljudje služijo kruh v visoko razvitih (finančnih) storitvah – kar 60 odstotkov je takih služb –, preostali pa večinoma v industriji (motorno orodje, avtomobilski deli, zobozdravstvena tehnologija), medtem ko se jih s kmetijstvom in gozdarstvom (nekdaj glavni vir) preživlja manj kot odstotek.

Vpovprečju zaslužijo, odvisno od sektorja, od 3500 do 9000 švicarskih frankov (1 švicarski frank = 0,89 evra), a tudi življenje je pri njih bistveno dražje kot drugod po Evropi in primerljivo s Švico: za stroške stanovanja, elektriko, transport, zdravstveno zavarovanje morajo menda nameniti vsaj polovico prihodkov.

Liechtenstein v številkah

• 41 odstotkov območja je poraščenega z gozdom.
• Najdaljša razdalja meri 24,8 kilometra, najširša 12,4 kilometra.
• Najvišja gora Grauspitz je visoka 2599 metrov.
• Na čelu je knez Hans-Adam II. Liechtensteinski.
• Njegov sin Alois Liechtensteinski je od avgusta 2004 regent.
• V parlamentu sedi 25 poslancev.


Ustavna dedna monarhija s svojim parlamentom in vlado je ena izmed redkih družb na svetu brez zunanjega dolga. Zdi se oaza, ki jo je širša javnost, če ne z drugim, do večje regulacije pred leti vsaj delno povezovala z davčnimi ugodnostmi. Medtem se vse bolj prepoznavno postavlja s turizmom: kot zimska in poletna turistična destinacija sredi Evrope in goratih Alp že zdaj priteguje večinoma Švicarje in Nemce, a ne le njih. Med domačimi imeni, ki odmevajo prek tamkajšnjih hribov, so, recimo, tudi smučarska, denimo Andreas Wenzel, Marco Büchel ali Tina Weirather, sicer pa okolje opisujejo kot podeželski prostor lepe narave in dobrodejne tišine, kjer v nasprotju z velemesti v anonimnosti prej ali slej zazijajo razpoke. Na vasi se je težko zapreti v svoj svet ... Brati je, da imajo tudi zapor, a je menda bolj kot ne prazen, kakor so prav tako policijske sile maloštevilne.
 

Še nekaj dejstev ob robu


Če kdaj koga zanese, da bi se stereotipno ponorčeval iz neznanja drugih (narodov), češ, kakšni nepoznavalci planetarne geografije so, naj se vpraša, kaj ve o srednjevropski kneževini Liechtenstein. Tam ob 300-letnici prek spleta uradno sprašujejo javnost, domačo in tujo, ali morda ve, da je kneževina četrta najmanjša država v Evropi in šesta na svetu, da nima ne obale, ne letališča, ne pristanišča, da je več kot 15.000 prebivalcev včlanjenih v katerega od športnih klubov, da je polovica ozemlja gorata in da celotna kneževina leži na alpskem območju, da obiskuje per capita glasbeno šolo dvakrat več ljudi kot v Švici in petkrat več kot v Nemčiji, da so člani vlade velikokrat aktivni tudi na umetniški, sploh glasbeni sceni, da so kljub miniaturnosti osvojili deset olimpijskih medalj in da imajo na glavo verjetno največ podjetij na svetu.

Zakaj torej ne bi bili ponosni? Ob tristoletnici občuti »poseben ponos« tudi regent Alois, ki v spletnem nagovoru pravi, da je »hvaležen, saj ni veliko držav, ki bi tri stoletja živele znotraj istih meja tako mirno in srečno. Zahvala gre odgovornim iz preteklosti, da jim je uspelo ohraniti neodvisnost in poskrbeti za napredek, blaginjo, pa tudi sosednjim državam, ki so jim pomagale, da so se lahko tako uspešno razvili.« Nekdaj ruralni in revni so zdaj razviti in bogati ... zaradi poslovne odprtosti in kljub majhnosti, tihosti in, človek bi od daleč še grobo pomislil, zaprtosti. A tako je menda to, tam med Švico in Avstrijo.