»Poskušamo rušiti stereotipe. Poskušamo povezovati.«

Scicli – Kjer je v pomoči beguncem in priseljencem iz Afrike in Azije odpovedala država in kjer Evropska unija še naprej tišči glavo v pesek, prostor v Italiji, predvsem pa na Siciliji, poskušajo zapolniti zasebne humanitarne pobude in nevladne organizacije.

V pitoresknem srednjeveškem mestecu Scicli, ki leži med zelenimi griči jugovzhoda Sicilije, se je lokalna skupnost v povezavi z evangeličansko cerkvijo lani decembra odločila aktivno »vplesti« v pomoč tisočim beguncev in priseljencev, ki skoraj brez prestanka iz obal Severne Afrike pristajajo na Lampedusi in Siciliji.

Hiša kulture

Organizacija Mediterranean Hope (Sredozemsko upanje) je v središču starega mestnega jedra odprla Hišo kulture, v kateri redno prebiva okoli štirideset najbolj ranljivih beguncev in priseljencev, ki jih osebje organizacije s pomočjo humanitarcev, zdravnikov in policistov iz bližnjega pristanišča Pozzallo nemudoma po »koncu« njihovega sredozemske odisejade pripelje v mirno in gostoljubno sicilijansko notranjost. Podobnih primerov je po Siciliji ogromno. Samo v Siracusi so, denimo, kar štirje hotelirji svoje celotne namestitvene kapacitete namenili ubogim dušam iz Afrike, Bližnjega vzhoda in Azije.

V Hiši kulture imajo begunci in priseljenci – trenutno tu bivajo Sirci, Somalci, Eritrejci, Gambijci, Nigerijci in Bengalci – na voljo zastonj prenočišče, hrano ter zdravstveno in psihosocialno pomoč. Muslimanski verniki imajo na voljo imama, otrokom pa osebje poskuša tako rekoč brez dneva oddiha omogočiti šolanje in, seveda, učenje italijanskega jezika. Z vsemi begunci in priseljenci, ki jih poskuša organizacija Mediterranean Hope kolikor se le da povezati z lokalnim okoljem in kulturnim življenjem, dela tudi antropolog.

»Ključno je, da se ljudje, ki po težki, nevarni in travmatični poti pridejo v Italijo, počutijo dobrodošlo. Kljub temu, da pri nas ne ostanejo dolgo – od dveh do treh mesecev –, jih poskušamo čim bolj vključiti v okolje. Delujemo odprto. To je pomembno tudi za percepcijo migracije med lokalnim prebivalstvom. Poskušamo rušiti stereotipe. Poskušamo povezovati,« na sedežu ene izmed številnih nevladnih pobud, ki počnejo tisto, kar bi morala početi država (in Bruselj), pove direktorica podružnice MF v Scicliju Giovanella Scifo. »Naša metoda temelji na pogovoru. Prvih nekaj dni so begunci izjemno občutljivi in ponavadi popolnoma dezorientirani. Takrat je treba delovati rahločutno. In z obilico spoštovanja. Vsi smo ljudje,« doda gospa Scifo.

Hiša kulture v Scicliju je le ena izmed več ducatov lokalnih sicilijanskih pobud (podobno je tudi drugod po Italiji), ki beguncem in priseljencem pomagajo prebroditi osebnostno krizo in globoke travme vojne, revščine, rasizma, vseprisotnega nasilja in stresa negotove poti.

»Obstajata dva pristopa do begunsko-priseljenskega vprašanja. Eden je politični. Ta ne deluje. Institucije so počasne, okorne in neodzivne. Kljub temu, da zdaj vlada urgentno stanje, se prav nič ne spremeni. Verjetno z razlogom … Drug pristop se kaže na ravni civilnih in nevladnih pobud. Teh je zares veliko in tu je mogoče iskati upanje za prihodnost,« pravi Carla Trommino, odvetnica in aktivistka iz Siracuse, ki je zadnjih nekaj let posvetila pravni – in tudi drugačni pomoči mladoletnim beguncem, med katerimi je vse več takih, ki se na pot proti Evropski uniji podajo brez staršev.

Civilna pobuda pred državo

Po njenem mnenju se na Siciliji, v Italiji in tudi po velikem delu Evrope širi zavedanje o nujnosti takojšnje ureditve sistema pomoči beguncem in priseljencem. Posamezniki, lokalne skupnosti, organizacije, podjetja in celotne vasi so se aktivno vključili v reševanje priseljenske problematike. Sicilijanci pač dobro vedo, kaj pomeni biti tujec, ki na drugi strani oceana išče novo življenje. Tujec, ki se bori za preživetje.

Na voljo je že toliko različnih konkretnih predlog, da se Carli Trommino zdi logično, da bi po njih posegla tudi država. A to se noče in noče zgoditi. V Sredozemlju pa posledično umirajo tisoči. In vedno več jih bo. »Za pomoč ljudem, ki bežijo v Evropo, očitno ni politične volje. Nekaj časa je bil argument denar, a Mare Nostrum, operacija italijanske vojaške mornarice je bila poceni. Bila je uspešna in učinkovita. Rešila je več deset tisoč življenj. Ljudje so italijanskim mornarjem, ki najbolje vedo, kaj se z begunci in priseljenci dogaja na morju, neskončno hvaležni,« nadaljuje Carla, ki si želi, da bi se v bližnji prihodnosti za nekakšno povečano različico Mare Nostruma postavila celotna Evropska unija. To bi bil po njenih besedah velik korak naprej.