Pot do velike Albanije vodi skozi še eno vojno

Na Kosovu je težko najti zastavo Kosova – šest zvezdic na evropsko modrem ozadju. Kjer živijo Albanci, so zastave albanske, kjer Srbi, srbske. Albancev je največ – 92 odstotkov –, zato visijo zastave Albanije tako rekoč povsod. Kljub temu da poudarjajo samostojnost svoje države, imam na Kosovu vtis, da sem v Albaniji. Ideja velike Albanije je zelo živa.

Predsednik Kosova: Albanija in Kosovo skupaj

Kosovski predsednik Hashim Thaçi je prejšnji teden napovedal možnost združitve Albanije in Kosova, h kateremu bi priključil tudi nekaj vasi z območja Srbije.

Zadnja vas na jugu Srbije proti Kosovu je Končulj. Ima 1300 prebivalcev. Čeprav sem še vedno v Srbiji (na poti v Kosovo), so ob cesti razobešene albanske zastave, kot bi bil praznik. Ustavim se pri možakarjih v vasi.

Zakaj visijo v Srbiji albanske zastave?

»Albanija, Kosovo in Makedonija nam pomagajo. Dobili smo novo šolo, nov vodovod in nove zastave. Imamo tudi novo džamijo, a denar zanjo smo zbrali sami, ni ga dala kaka arabska država, kot se govori,« pojasni po srbsko sogovorec, ki pove, da je Albanec s tremi državljanstvi: albanskim, kosovskim in srbskim. Bil je že v Sloveniji, tudi v zaporu, ker je ilegalno prečkal mejo. Po petnajstih dneh so ga z avtobusom vrnili domov, pripoveduje, ko vidi ljubljansko registracijo mojega avtomobila. Povem, da sem novinarka, in vprašam, kako živijo.

Hočejo se pripojiti k Albaniji

»Nam je dobro,« pove sogovorec. Ima 200 evrov pokojnine, ki jo je prislužil v kosovski vojski. Kot vsi tukaj odhaja delat tudi v tujino. »Delamo okoli, doma pa počivamo,« se nasmejijo njegovi kolegi. Od svojih voditeljev – predsednika Hashima Thaçija
in premiera Ramusha Haradinaja – možakarji pričakujejo, da se bosta z Evropo dogovorila, da bi območje, kjer živijo – širša preševska dolina, ki je zdaj v Srbiji –, spojili s Kosovom. »Najprej s Kosovom, potem pa Kosovo z Albanijo, da pridemo že enkrat v skupno državo in za vedno rešimo ta problem,« mi pojasnijo.

Povedo, da je Albanija v srbskem mestu Preševo že zgradila bolnišnico. Otroci s tega območja se po osnovni šoli ne šolajo v Srbiji, ampak v Prištini, Tirani in Tetovu v Severni Makedoniji. Obmejni kraji so interesno območje, tisto, o katerem je Hashim Thaçi napovedal, da bi ga priključili Kosovu. »Tu so živeli že naši pradedje. Ne priznavamo srbske države, hočemo k Albaniji,« pravi sogovorec v (danes srbskem) Končulju. Njegovega imena na njegovo željo ne zapišem.

Kosovo, polje interesov velikih sil

Kje so živeli čigavi pradedje, je na Kosovu in v njegovi bližini izjemno pomembno vprašanje. Po tem utemeljujejo oboji – Srbi in Albanci – meje posamezne države. Vprašanje je le pogojno pravo, saj zgodovina precej natančno priča, kaj se je dogajalo v stoletjih. A pomemben je ta trenutek. Dejstvo je, da je Kosovo nevralgična točka Evrope, točka, na kateri se lahko marsikaj skuha. Ne samo zaradi več stoletij bolečega sobivanja Albancev in Srbov, ki so drug drugemu zadajali bolečine in smrtne rane, kjer in kadar se je le dalo, nazadnje pred dvema desetletjema, ko je agresijo vojske Srbije nad Albanci na Kosovu ustavilo Natovo bombardiranje. Na Kosovu imajo vseskozi interese tudi velike sile. Tu je meja, na kateri se zdaj srečujeta ameriški Zahod in rusko-kitajski Vzhod.

Blaginja, a nezadovoljstvo

Zadnji dve desetletji se Kosovo razvija pod skrbništvom Nata in mednarodne skupnosti. V kratkem času je preskočilo iz velike nerazvitosti v svet sodobnih tehnologij in relativnega izobilja, a so ljudje kljub temu izjemno nezadovoljni. Srbi zato, ker imajo nenehno občutek ogroženosti, težko dobijo zaposlitev in pripovedujejo o napadih Albancev, Albanci pa, ker ne vidijo v domači državi nobene perspektive.



Prof. dr. Afrim Blyta, zdravnik nevropsihiater albanske narodnosti, je povedal, da so ljudje v velikem identifikacijskem stresu. »Kosovo ni nikoli živelo bolje kot zdaj. Tudi v najbolj oddaljeni vasi imajo po domovih digitalno televizijo, internet, hiše so sodobno opremljene, kot da bi živeli v mestu. A imamo sociološki problem, saj ljudje ne vidijo nikakršne perspektive. V zadnjih dvajsetih letih se je spremenil način razmišljanja. Imajo vse, vendar tu ne vidijo nobene prihodnosti in se raje izselijo v Nemčijo. Težava je v političnih voditeljih in njihovi morali. Ljudje se identificirajo s političnimi vodji. Če niso moralni, se tudi prebivalci tako ravnajo. Ker imajo politiki v rokah tudi ves sistem – tožilstvo in sodstvo – se vse ustavlja in ljudje nimajo upanja, da bo kdaj bolje,« pripoveduje.

Brez upanja

Upanja primanjkuje tudi med kosovskimi Srbi. Rada Komazec, odgovorna urednica Jedinstva, edinega časopisa, ki izhaja na Kosovu v srbskem jeziku, je živela v Prištini, a se je pred dvema desetletjema morala od tam izseliti. Tudi njeno službo – uredništvo časopisa – so preselili iz Prištine v Kosovsko Mitrovico. »Srbe poskušajo pregnati s Kosova. Napadi proti Srbom so vsak dan. Ljudem, ki živijo po vaseh, kradejo živino, jih ustrahujejo. V 20 letih so tako pregnali že 250.000 Srbov s Kosova,« je povedala. V Prištini, kjer je nekoč živelo 40.000 prebivalcev srbske narodnosti, danes po njenih besedah živi za prste ene roke starejših Srbov.

Nemogoč projekt

Kljub podpori projektu velike Albanije med prebivalstvom so ovire za njegovo uresničitev znatne. »Ne, to ni mogoče. Ne moreš se priključiti nekomu, ki te noče. Albanija tega ne želi. A Kosovo ne more urejati niti sebe, kaj šele da bi okupiralo Albanijo,« je dejal za Delo Nexhmedin Spahiu, Albanec, profesor politike balkanskih držav in teorije narodov na Univerzi v Prištini. »Meje so se postavile z vojno. Sprememba mej ponovno zahteva vojno,« trdi profesor Spahiu, ki meni, da se je treba naučiti živeti s Srbi in skupaj z njimi vstopiti v Evropsko unijo.

Podobno je pred kratkim v intervjuju za Delo dejal Lulzim Basha, vodja albanske opozicije iz Tirane: »Albanija želi v EU, enako pa želimo tudi za Severno Makedonijo, Kosovo, Črno goro in Srbijo. Tako bi vsi Albanci iz petih držav postali člani Unije.«