Poznavalcem evropske arhitekture in kulture ob posnetkih požara poka srce

Izgubljena sta zvonik in streha, uničenje je seglo tudi v notranjost znamenite gotske katedrale. 
Objavljeno
15. april 2019 21.42
Posodobljeno
16. april 2019 01.04
Zvonik na strehi, ki je sodeč po današnjih posnetkih izgubljen, je bil rekonstrukcija iz 19. stoletja. FOTO: Hubert Hitier/AFP
Ob posnetkih, ki prihajajo s pariškega otoka Île-de-France, poznavalcem evropske arhitekture, kulture in evropskega duha poka srce. Ogenj požira enega najpomembnejših objektov francoske in svetovne kulturne dediščine, odraz izredne velikopoteznosti in inovativnosti graditeljev v dolgem času nastajanja te ikonične cerkve, ki je zapisana tudi na Unescovem seznamu svetovne dediščine.



Notre Dame so gradili izjemno dolgo, v časovnem razponu, ki povezuje francosko zgodnjo in visoko gotiko. Ob sakralnih arhitekturah, kot so bazilika Saint-Denis na obrobju Pariza, katedrala v Chartresu in še nekateri objekti, je najeminentnejši primer umetnosti gradnje v času izoblikovanja tega arhitekturnega sloga, ki se je zatem razširil po vsej Evropi.



Gradnja Notre Dame in njena zgodovina odražata ambicije Pariza in Francije, ko je bila ta srednjeveška evropska velesila številka ena. Kralj Ludvik VII. je želel z reprezentativnimi gradnjami poudariti ugled prestolnice, tedanji škof Maurice de Sully pa je dal leta 1160 staro baziliko porušiti do tal. Temeljni kamen za novo Notre Dame so ob prisotnosti papeža Aleksandra III. postavili leta 1163, gradnja je, kot je znano, potekala celo stoletje, vse do leta 1260. Tedaj je bila v glavnem zgrajena, a so jo dopolnjevali še zatem.



Notre Dame kljub številnim kasnejšim posegom in zgodovinskim nesrečam – denimo desakralizaciji objekta in uničenju marsičesa med francosko revolucijo, medtem ko sta ji obe svetovni vojni prizanesli – na zemljevidu svetovne kulturne dediščine sije kot eden najeminentnejših spomenikov arhitekture in kot zakladnica umetnosti neprecenljive vrednosti.

Kot zakladnica tehnološko inovativnih arhitekturnih elementov, rebrasto-križnih obokov, zunanjih opornikov, ki so gotskim gradnjam omogočili statično preprazporeditev mase zgradbe in zalet v višino, kiparskega okrasja in gotskih slikanih oken neprecenljive vrednosti, četudi ne gre le za izvirna, pač pa tudi za rekonstruirana okna. Okna, ki so v veliki meri nadomestila zidove in s čarobno pisano svetlobo ter barvami vernikom v notranjosti ponazarjale vtis krščanskega neba.

V teološkem konceptu konkretno vtis Nebeškega Jeruzalema. Monumentalne gotske katedrale so z ikonografijo neštetih kipov in slikanih oken odražale tedanje celotno teološko znanje, zgoščeno vednost tedanjih enciklopedičnih Summ. Tako se je gotskih katedral oprijela tudi oznaka okamenele sholastike.



Zvonik na strehi, ki je tako kot streha katedrale že izgubljen, je bil rekonstrukcija iz 19. stoletja. Izvirni je stal že v 13. stoletju, ker pa ga je skozi stoletja načel zob časa, so ga leta 1786, le nekaj let pred francosko revolucijo, odstranili. Rekonstruirali so ga med obsežno obnovo v 19. stoletju, ki jo je vodil Eugène Viollet-le-Duc. Zvonik so prekrili s svincem, tehtal je 750 ton.

Kot poročajo mediji, so na srečo skupino kipov, ki so bili ob izgubljenem zvoniku, pred kratkim zaradi prenove odstranili z izvirnih točk, gasilci pa so se angažirali tudi pri reševanju dragocenosti iz notranjosti katedrale.



Najznamenitejši zgodovinski sakralni predmet v Notre Dame je relikvija Kristusove krone, ki je postala v srednjem veku v Franciji tesno povezana z institucijo kralja, njegovo politično močjo. Bila je ena najpomembnejših relikvij sploh. Kralj Ludvik IX. Sveti jo je leta 1238, še v času gradnje Notre Dame, pridobil od cesarja Baldvina II. v Bizancu (gre za čas t. i. Latinskega cesarstva, posledice četrte križarske vojne, v okviru katere zahodnjaki niso napadli muslimanov, pač pa vzhodne kristjane). Ludvik IX. Sveti je dal v čast izjemni relikviji v bližini Notre Dame zgraditi še en vrhunec gotike, kapelo Sainte-Chapelle, v kateri so jo hranili dolga stoletja, vse do francoske revolucije.

Po revoluciji so jo hranili v pariški Bibliothèque Nationale, a se je že kmalu, leta 1801 s konkordatom med Napoleonom in papežem Pijem VII., vrnila v cerkveno posest. Odtlej so jo hranili v Notre Dame.

Mediji, ki se sklicujejo na rektorja Notre Dame Patricka Jacquina, so že potrdili, da je krona na varnem, isto velja za drugo najbolj znano relikvijo v katedrali, tuniko sv. Ludvika, glede drugih dragocenosti pa novic še ni.