Pravi razlog za združitev

Mladost in starost kot neizgovorjeni temi bosta spodbudili začetek procesa združevanja Severne in Južne Koreje.

Objavljeno
26. april 2018 09.00
Posodobljeno
25. april 2018 20.43
Južnokorejski aktivisti, navdušeni nad jutrišnjim vrhom obeh Korej, sredi Seula pozdravljajo srečanje in kličejo h koncu vojne med državami. FOTO: AFP FOTO: Afp/Afp
Ko analiziramo pasti na poti k »azijskemu stoletju«, pogosto pišemo o pomanjkanju energije,­ napovedujemo vojne zaradi vode in računamo, kako bo velikim državam z onesnaženim zrakom primanjkovalo­ kisika. Toda največja težava azijskih držav so ljudje.

Skoraj nobena izmed teh držav se ne pritožuje več nad tem, da jih ima preveč. Prav nasprotno, čedalje pogosteje omenjajo, da imajo precej resnejše težave zaradi motenj v demografski sliki, kar – ne glede na to, ali je to politikom všeč ali ne – vpliva na geopolitične težnje, državne interese in razvojne strategije.

Kitajsko in Indijo, denimo, povezuje skupna težava – presežek moških. Na Kitajskem se je to zgodilo zaradi dolgoletne politike enega otroka, v Indiji zaradi kulturnega okolja, ki daje prednost sinovom, v obeh državah pa je to najočitnejši znak zaostalega socialnega varstva in nedokončanega projekta pokojninskega zavarovanja, zato so starši skoraj prisiljeni vztrajati pri moških potomcih kot edinem ­zagotovilu za mirno starost.

Milijoni osamljenih moških

Če se ne poglabljamo v ozadje tega pojava in upoštevamo, da v obeh državah živi 70 milijonov več moških, med njimi pa je 50 milijonov mlajših od 20 let, se zdi težava zelo resna. Številni izmed njih ne bodo mogli najti dekleta, kaj šele žene, kar je že zdaj velika družbena in gospodarska težava. Odrasli sinovi živijo z materami, ki so bile presrečne, ko so rodile potomca, zdaj pa so preobremenjene, saj tudi v starosti še naprej kuhajo, perejo in skrbijo zanje. Vsi ti milijoni osamljenih moških ne bodo imeli družine, ne bodo gradili hiše, kupovali pohištva in gospodinjskih aparatov, ne bodo imeli otrok in bodo kratko malo izstopili iz potrošniškega cikla, na katerega računa vsako zdravo­ gospodarstvo.

Nekateri kitajski mladeniči so težave rešili tako, da so uvozili ženske in včasih dejansko kupili mlado dekle. Za takšno moralno sporno možnost so se lahko odločili, ko se je bilo več tisoč deklet, ki so pobegnile iz Severne Koreje, prisiljenih poročiti s kitajskimi moškimi, da bi se izognile vrnitvi v domovino in revščino ali celo odhodu v prevzgojno taborišče. Za takšne poroke so poskrbeli posredniki, ki večinoma pripadajo organiziranim kriminalnim skupinam. Toda tudi krajevne oblasti se niso preveč trudile, da bi preprečile tovrsten kriminal. Milijoni moških brez možnosti, da bi našli ženo, so za državo večja težava od človekovih pravic nekaj tisoč prodanih nevest.

Eden izmed najdragocenejših izvoznih artiklov iz Severne Koreje so prav ljudje. Vsaj 50.000 delavcev je delalo v azijskih, bližnjevzhodnih pa tudi evropskih državah, dokler niso lani uvedli sankcij, ki prepovedujejo zaposlovanje severnokorejskih delavcev. Medtem ko so v osrednjo državno blagajno prinesli od 1,2 do 2,3 milijarde dolarjev letno (plač niso izplačevali njim, ampak njihovi državi), je Južna Koreja v podroben načrt prihodnje združitve zapisala prav to, da je treba omogočiti severnokorejskim delavcem delo v njeni industriji in kmetijstvu.

Jok novorojenčka – žvenketanje denarja

Demografska združljivost je eden izmed najpomembnejših razlogov za to, da se zdi korejska združitev ne samo mogoča, ampak tudi logična. Južna Koreja se kot eno izmed najbolj razvitih azijskih gospodarstev čedalje resneje spoprijema s pomanjkanjem delovne sile. Letos bo iz tujine uvozila 56.000 delavcev, ki bodo opravljali službe za manj izobražene.

Ta država ima 3,6-odstotno brezposelnost, ki se bo v prihodnjih letih predvidoma zniževala, skrbi pa jo čedalje manj novorojenih otrok. Država z 51 milijoni prebivalcev v Aziji velja za razmeroma majhno, zato predvideno nadaljnje zmanjševanje rojstev zbuja skrb. Februarja se je namreč rodilo 27.500 otrok, kar je približno 10 odstotkov manj kakor februarja lani. Za starše je jok novorojenega otroka najsrečnejši dogodek v življenju, za državo pa je to predvsem zvok denarja, ki pada v blagajno. Toda čeprav si Južna Koreja prizadeva, da bi v porodnišnicah takšen jok pogosteje slišali, je novorojenih otrok od konca leta 2015 iz meseca v mesec manj. Poleg tega se je stopnja rodnosti od lani zmanjšala z 1,17 na sedanjih 1,05 otroka na žensko.

Soba, polna simbolike

V Severni Koreji stopnja rodnosti znaša približno 2 otroka na žensko, zato je ta 25-milijonska država, v kateri je več kakor 44 odstotkov prebivalcev starih od 25 do 54 let, dragocen vir tega, česar razvitemu jugu vse bolj primanjkuje. Kljub velikanskemu napredku na področjih avtomatizacije in umetne inteligence so ljudje še vedno bistvo gospodarstva. Ne samo zato, ker digitalizirani stroji še niso popolni. Pomembnejše je, da roboti niso potrošniki. Gospodarstvo pa je krog, ki mora biti sklenjen.

Soba, v kateri se bosta jutri v Hiši miru na demilitariziranem območju sestala južnokorejski predsednik Mun Dže In in severnokorejski vodja Kim Džong Un, bo polna simbolike. Preproga na tleh bo modra kot simbol miru. Ovalna miza bo po sredini široka 2018 milimetrov, ker smo v letu 2018. Voditelja bosta sedela na posebnih stolih iz orehovega lesa z vgraviranimi obrisi združenega Korejskega polotoka.

Omenjene pasti na poti k »azijskemu stoletju« bi lahko spodbujale korejsko združitev. Severni Korejci so povprečno stari 34 let (Južni 41,8 leta) in deloma je tako zato, ker je njihova povprečna življenjska doba 12 let nižja kakor na jugu (severnokorejske ženske povprečno živijo 74,8 leta, južnokorejske 85,8 leta, moški pa 66,9 oziroma 79,3 leta). Ko bo 65-letni Mun opazoval 30 let mlajšega Kima, bo na ovalni mizi tudi vprašanje mladosti in starosti. Mun bo mislil na mlade delavce, ki zagotavljajo močno gospodarstvo, Kim pa na višjo življenjsko raven, ki omogoča daljšo življenjsko dobo. Tako bo dolg in zapleten proces korejske združitve definiral svoj popolnoma logični začetek.