Pražene snežne kepe ali o umetnosti nemogočega
Zdaj bi se vsi radi sestali s Kim Džong Unom, saj nihče noče zamuditi sprememb, ki jih je napovedal.
Odpri galerijo
Po singapurskem srečanju s Trumpom je Kim Džong Un postal državnik, s katerim bi se vsi radi sestali. FOTO: Reuters
Ko je politični filozof Leszek Kołakowski v prejšnjem stoletju zatrdil, da je reforma komunizma podobna cvrtju snežne kepe, saj se, takoj ko se spremeni temperatura, stopi njena vsebina, so Kitajci v restavracijah po svetu uvrstili na jedilnike ocvrt sladoled.
Hoteli so pokazati, da se je Poljak motil, saj je prav tako, kakor je mogoče ocvreti snežno kepo – resda jo je najprej treba povaljati v krušnih drobtinah in jajcih –, mogoče tudi reformirati komunizem. Ravno v času kitajskega praznovanja 40. obletnice začetka velike preobrazbe se je pred tem vprašanjem znašla Severna Koreja. Bo njen vodja, se je vprašal analitik portala Asia Times, iz Kim Džong Una prerasel v Kim Xiaopinga in ali lahko na ulicah Pjongjanga pričakujemo nekaj podobnega »glasnosti« Gorbačova?
Med prizadevanji za rešitev korejske krize je bilo dolgo eno izmed ključnih vprašanj, ali je treba odstraniti režim v Pjongjangu, in na to so različni politiki različno odgovarjali. Nekateri (med njimi celo člani kitajskega partijskega vodstva) so menili, da bi bilo treba odstraniti z oblasti samo Kim Džong Una, namesto njega pa ustoličiti zmernejšega člana komunistične dinastije, ki bi bil bolj pripravljen sodelovati in uvajati reforme. Eden izmed kandidatov je bil voditeljev starejši polbrat Kim Džong Nam, ki je to nazadnje plačal z življenjem.
Celo tisti, ki so menili, da bi bilo treba zrušiti režim, niso znali odgovoriti na vprašanje, kaj se bo zgodilo potem. In tako smo prišli do tega, kar se je zgodilo v Singapurju, kjer je ameriški predsednik Donald Trump dejansko odobril preživetje Demokratične ljudske republike Koreje s sistemom, kakršnega ima že več kakor sedem desetletij, ter priznal legitimnost Kima kot njenega voditelja, ki ni več tarča posebnih enot za politične atentate.
Toda hkrati se je pojavilo vprašanje, ali se lahko Severna Koreja reformira, ne da bi popokala po šivih, in ali lahko Kim Džong Un preživi takšne tektonske premike sistema, kakršne je na Kitajskem povzročil pokojni Deng Xiaoping, ne da bi postal žrtev svojih konservativcev.
Ameriški državni sekretar Mike Pompeo je po singapurskem srečanju izjavil, da se ZDA veselijo »velike razorožitve« Severne Koreje pred koncem Trumpovega prvega mandata leta 2021. Nekdanji južnokorejski minister za združitev Li Džong Sek poleg tega pričakuje, da bo Pjongjang naredil prve korake proti denuklearizaciji že čez dva ali tri tedne. Prvi tak korak je pravzaprav naredil v sredo, ko je severnokorejska tiskovna agencija KCNA označila singapursko srečanje voditeljev za »srečanje stoletja« ter potrdila, da sta Kim in Trump povabila drug drugega na prihodnje srečanje in povabilo »zadovoljna sprejela«. KCNA je dodala, da sta se voditelja po kosilu sprehodila in »poglobila prijateljstvo«.
Vse to so propagandni koraki, ki vodijo h glavni novici. Prav tako patetično, kakor je znamenita »teta v rožnatem« oziroma Ri Čun Hi prejšnja leta poročala na televiziji o vsaki poskusni eksploziji jedrske ali vodikove bombe, bo zdaj kmalu sporočila, da bodo začeli uničevati jedrske konice in rakete.
Toda če bi radi naredili vse to brez političnega viharja na domačem ozemlju, je treba hkrati izvajati gospodarske reforme. Te so se začele, ko je Kim novembra 2011 izjavil, da je hrana pomembnejša od nabojev, in ko je leto in pol zatem opredelil novo politiko »bjungdžin«, po kateri je ta država hkrati razvijala jedrsko orožje in gospodarstvo. Severnokorejsko gospodarstvo pred tem več desetletij ni raslo tako hitro kakor v letih, ki so sledila, in povprečna severnokorejska družina se še nikoli ni tako zanašala na »sivi« trg kakor zdaj.
Besede, kot so »reforme in odpiranje zunanjemu svetu«, so še vedno nezaželene v severnokorejskem propagandnem aparatu, vendar je bilo podobno tudi na Kitajskem, kjer dolgo niso smeli izgovoriti besed »privatizacija« ali »globalizacija«, čeprav sta obe že dobro uveljavljeni na kitajskem ozemlju.
Kitajski proučevalci radi primerjajo 3. plenum 7. državnega kongresa Delavske stranke Koreje, ki so ga organizirali aprila, s 3. plenumom 11. državnega kongresa Komunistične partije Kitajske, ki so ga pripravili leta 1978. Tako kakor je Deng Xiaoping pred 40 leti razglasil začetek modernizacije in odpiranja svetu, je tudi Kim Džong Un spomladi napovedal, da ne bo več nadaljnjih jedrskih in raketnih poskusov, da bi popeljal državo na pot gospodarske obnove. Prav zato je prišel v Singapur na srečanje s Trumpom. Želi si tujih naložb, ne pa mednarodne humanitarne pomoči. In Kim si želi uravnotežene navzočnosti velesil na svojem ozemlju, ne samo kitajskega kapitala, kitajskih turistov in kitajskega blaga.
Poleg tega je severnokorejski voditelj južnokorejskemu predsedniku Mun Dže Inu med njunim prvim srečanjem 27. aprila pojasnil, da bi rad upošteval vietnamski model reform, znan kot »doimoi«, kar pomeni 'obnova'. Ne samo zato, da ne bi posnemal zgleda kitajskih reform, ampak tudi zato, ker je Severna Koreja danes po infrastrukturi in stopnji opustošenja proizvodnih moči bolj podobna povojnemu Vietnamu kakor Kitajski pred 40 leti.
Po mnenju mnogih severnokorejski režim ne bi preživel trenutka, ko bi se odprle oči severnokorejskega ljudstva oziroma ko bi ljudje spoznali, kako lažniva je bila dosedanja propaganda, ko je trdila, da na Zahodu in v Južni Koreji ljudje živijo zelo slabo. Toda tudi Kitajci so doživeli nekaj podobnega, in čeprav so bili nekaj časa obsedeni z Zahodom, so se, ker se je njihova življenjska raven občutno izboljšala, nazadnje vendarle strinjali s trditvijo, da mora Komunistična partija nujno ostati na oblasti, če bi radi, da bi se razmere še naprej izboljševale. Po singapurskem srečanju s Trumpom je Kim Džong Un postal državnik, s katerim bi se vsi radi sestali. Ruski predsednik Vladimir Putin bo verjetno med prvimi, japonski premier Šinzo Abe pa se je že vpisal na Kimov koledar kot naslednji, s katerim se bo rokoval. Tako se nekaj, kar se je še pred kratkim zdelo nemogoče, zdaj spreminja v novo normalnost. Socializem po severnokorejsko je tema, s katero se moramo začeti ukvarjati. Reforme so nujne, ne samo mogoče. In ne pozabimo, da ne pomenijo demokratizacije. Snežno kepo se brez primesi demokracije morda da uspešno ocvreti.
Hoteli so pokazati, da se je Poljak motil, saj je prav tako, kakor je mogoče ocvreti snežno kepo – resda jo je najprej treba povaljati v krušnih drobtinah in jajcih –, mogoče tudi reformirati komunizem. Ravno v času kitajskega praznovanja 40. obletnice začetka velike preobrazbe se je pred tem vprašanjem znašla Severna Koreja. Bo njen vodja, se je vprašal analitik portala Asia Times, iz Kim Džong Una prerasel v Kim Xiaopinga in ali lahko na ulicah Pjongjanga pričakujemo nekaj podobnega »glasnosti« Gorbačova?
Bo Kim Džong Un postal Kim Xiaoping?
Trump je odobril preživetje Demokratične ljudske republike Koreje.
KCNA: Singapursko srečanje voditeljev je »srečanje stoletja«.
Trump je odobril preživetje Demokratične ljudske republike Koreje.
KCNA: Singapursko srečanje voditeljev je »srečanje stoletja«.
Med prizadevanji za rešitev korejske krize je bilo dolgo eno izmed ključnih vprašanj, ali je treba odstraniti režim v Pjongjangu, in na to so različni politiki različno odgovarjali. Nekateri (med njimi celo člani kitajskega partijskega vodstva) so menili, da bi bilo treba odstraniti z oblasti samo Kim Džong Una, namesto njega pa ustoličiti zmernejšega člana komunistične dinastije, ki bi bil bolj pripravljen sodelovati in uvajati reforme. Eden izmed kandidatov je bil voditeljev starejši polbrat Kim Džong Nam, ki je to nazadnje plačal z življenjem.
»Velika razorožitev«
Celo tisti, ki so menili, da bi bilo treba zrušiti režim, niso znali odgovoriti na vprašanje, kaj se bo zgodilo potem. In tako smo prišli do tega, kar se je zgodilo v Singapurju, kjer je ameriški predsednik Donald Trump dejansko odobril preživetje Demokratične ljudske republike Koreje s sistemom, kakršnega ima že več kakor sedem desetletij, ter priznal legitimnost Kima kot njenega voditelja, ki ni več tarča posebnih enot za politične atentate.
Toda hkrati se je pojavilo vprašanje, ali se lahko Severna Koreja reformira, ne da bi popokala po šivih, in ali lahko Kim Džong Un preživi takšne tektonske premike sistema, kakršne je na Kitajskem povzročil pokojni Deng Xiaoping, ne da bi postal žrtev svojih konservativcev.
Ameriški državni sekretar Mike Pompeo je po singapurskem srečanju izjavil, da se ZDA veselijo »velike razorožitve« Severne Koreje pred koncem Trumpovega prvega mandata leta 2021. Nekdanji južnokorejski minister za združitev Li Džong Sek poleg tega pričakuje, da bo Pjongjang naredil prve korake proti denuklearizaciji že čez dva ali tri tedne. Prvi tak korak je pravzaprav naredil v sredo, ko je severnokorejska tiskovna agencija KCNA označila singapursko srečanje voditeljev za »srečanje stoletja« ter potrdila, da sta Kim in Trump povabila drug drugega na prihodnje srečanje in povabilo »zadovoljna sprejela«. KCNA je dodala, da sta se voditelja po kosilu sprehodila in »poglobila prijateljstvo«.
Vse to so propagandni koraki, ki vodijo h glavni novici. Prav tako patetično, kakor je znamenita »teta v rožnatem« oziroma Ri Čun Hi prejšnja leta poročala na televiziji o vsaki poskusni eksploziji jedrske ali vodikove bombe, bo zdaj kmalu sporočila, da bodo začeli uničevati jedrske konice in rakete.
Toda če bi radi naredili vse to brez političnega viharja na domačem ozemlju, je treba hkrati izvajati gospodarske reforme. Te so se začele, ko je Kim novembra 2011 izjavil, da je hrana pomembnejša od nabojev, in ko je leto in pol zatem opredelil novo politiko »bjungdžin«, po kateri je ta država hkrati razvijala jedrsko orožje in gospodarstvo. Severnokorejsko gospodarstvo pred tem več desetletij ni raslo tako hitro kakor v letih, ki so sledila, in povprečna severnokorejska družina se še nikoli ni tako zanašala na »sivi« trg kakor zdaj.
Nezaželene besede
Besede, kot so »reforme in odpiranje zunanjemu svetu«, so še vedno nezaželene v severnokorejskem propagandnem aparatu, vendar je bilo podobno tudi na Kitajskem, kjer dolgo niso smeli izgovoriti besed »privatizacija« ali »globalizacija«, čeprav sta obe že dobro uveljavljeni na kitajskem ozemlju.
Kitajski proučevalci radi primerjajo 3. plenum 7. državnega kongresa Delavske stranke Koreje, ki so ga organizirali aprila, s 3. plenumom 11. državnega kongresa Komunistične partije Kitajske, ki so ga pripravili leta 1978. Tako kakor je Deng Xiaoping pred 40 leti razglasil začetek modernizacije in odpiranja svetu, je tudi Kim Džong Un spomladi napovedal, da ne bo več nadaljnjih jedrskih in raketnih poskusov, da bi popeljal državo na pot gospodarske obnove. Prav zato je prišel v Singapur na srečanje s Trumpom. Želi si tujih naložb, ne pa mednarodne humanitarne pomoči. In Kim si želi uravnotežene navzočnosti velesil na svojem ozemlju, ne samo kitajskega kapitala, kitajskih turistov in kitajskega blaga.
Poleg tega je severnokorejski voditelj južnokorejskemu predsedniku Mun Dže Inu med njunim prvim srečanjem 27. aprila pojasnil, da bi rad upošteval vietnamski model reform, znan kot »doimoi«, kar pomeni 'obnova'. Ne samo zato, da ne bi posnemal zgleda kitajskih reform, ampak tudi zato, ker je Severna Koreja danes po infrastrukturi in stopnji opustošenja proizvodnih moči bolj podobna povojnemu Vietnamu kakor Kitajski pred 40 leti.
Socializem po severnokorejsko
Po mnenju mnogih severnokorejski režim ne bi preživel trenutka, ko bi se odprle oči severnokorejskega ljudstva oziroma ko bi ljudje spoznali, kako lažniva je bila dosedanja propaganda, ko je trdila, da na Zahodu in v Južni Koreji ljudje živijo zelo slabo. Toda tudi Kitajci so doživeli nekaj podobnega, in čeprav so bili nekaj časa obsedeni z Zahodom, so se, ker se je njihova življenjska raven občutno izboljšala, nazadnje vendarle strinjali s trditvijo, da mora Komunistična partija nujno ostati na oblasti, če bi radi, da bi se razmere še naprej izboljševale. Po singapurskem srečanju s Trumpom je Kim Džong Un postal državnik, s katerim bi se vsi radi sestali. Ruski predsednik Vladimir Putin bo verjetno med prvimi, japonski premier Šinzo Abe pa se je že vpisal na Kimov koledar kot naslednji, s katerim se bo rokoval. Tako se nekaj, kar se je še pred kratkim zdelo nemogoče, zdaj spreminja v novo normalnost. Socializem po severnokorejsko je tema, s katero se moramo začeti ukvarjati. Reforme so nujne, ne samo mogoče. In ne pozabimo, da ne pomenijo demokratizacije. Snežno kepo se brez primesi demokracije morda da uspešno ocvreti.
