Prebujanje pozabljene vojne

Najboljši dokaz popolne nesmiselnosti vojne so veterani.

Objavljeno
23. februar 2019 06.00
Posodobljeno
23. februar 2019 06.00
V Vietnamu so jubilej prvič zaznamovali s pričevanji svojih veteranov in eseji analitikov. FOTO: Reuters
Lou Yuming je bil pred štiridesetimi leti točno 22. februarja ranjen nekje v Vietnamu. Čedalje teže se spominja, kje natanko se je to zgodilo, saj ga z leti pospešeno zapuščata tako zdravje kot bister um. V možganih ima še vedno drobce naboja, ki se mu jih zdravniki ne upajo odstraniti, ker se bojijo, da bi lahko ob posegu poškodovali njegov živčni sistem. Vse, kar mu je ostalo, je čedalje bolj medlo upanje, da bo doživel dan, ko bo država tako ali drugače izkazala priznanje veteranom vietnamske vojne.

Lou je iz Nanninga iz pokrajine Guanxi, ki meji na Vietnam. Ko je partija v začetku leta 1979 pozvala vojsko, naj »da sosednji državi pošteno lekcijo« zaradi vstopa vietnamske vojske v Kampučijo, je njegovo domoljubje segalo do neba.

Več kot 200.000 kitajskih vojakov je 17. februarja 1979 prestopilo mejo iz treh smeri. In čeprav so na poti proti glavnemu mestu Hanoju zavzeli nekaj obmejnih mest, jim je bilo vse manj jasno, kaj natanko je cilj tega oboroženega posredovanja. Že 16. marca so dobili ukaz, da se morajo vrniti. Rečeno je bilo, da je misija končana, tako da jim je preostalo samo še to, da preštejejo mrtve.

Vodstvo v Pekingu trdi, da je bilo v tej vojni približno 7000 žrtev. Sami Kitajci so prepričani, da je precej bolj verjetno, da jih je bilo okoli 30.000. Še najmanj toliko jih je bilo ranjenih in Lou je lahko srečen, da je v tej drugi skupini. Čeprav z delčki naboja v glavi.

Lou in njegovi soborci so nesrečni predvsem zato, ker si kitajsko politično vodstvo na vse mogoče načine prizadeva pozabiti na to vojno. Celo ob veliki obletnici je niso v državnih medijih niti omenili, partijskemu vodstvu se ni zdelo potrebno organizirati spominskega srečanja, je pa bilo zato policijsko oko usmerjeno v veterane, ki so v minulih letih kar nekajkrat protestirali zaradi slabih življenjskih razmer in dejstva, da jih država popolnoma ignorira. Dogajalo se je celo, da so nekatere od njih aretirali in celo obsodili na zaporne kazni – zaradi »kaljenja javnega reda«. Veterani so se spremenili v uničevalce družbene stabilnosti.
 

Poosebljenje nesmiselnosti


Zato so Lou in njegovi tovariši tudi ob 40. obletnici molčali. Zbrali so se v vzhodnem mestu Qingdaoju v pokrajini Shandong, izobesili rdeči plakat, ki so ga pripravili za to priložnost, in se spominjali padlih tovarišev. Vojna, v katero so se podali s srci, polnimi domoljubja, je medtem postala poosebljenje nesmiselnosti in paradoksalnosti.

image
Infografika: Delo


Loujevi someščani, ki so v minulih letih z Vietnamom poslovali, živijo neprimerno bolje od njega, ki se je s sosedi vojskoval. Najboljši dokaz tega, kako nesmiselna je vojna, so veterani. Pozabljeni, nezaželeni in prepuščeni lastni sposobnosti, da si poiščejo pot v nove čase, se počutijo kot kost v grlu te iste države, za katero so bili pripravljeni umreti. In to boli, pravi Lou. Bolj kot kovinski drobci v možganih.

Partija vojne izpred štiridesetih let ne omenja, ker bi morala priznati, da je bila poražena. Če vse skupaj pogledamo skozi politično povečalo, pa to celo ni bil samo poraz, ker je takrat potekala bistveno pomembnejša igra med Kitajsko in Sovjetsko zvezo, ki je vietnamski vdor v Pol Potovo Kampučijo podprla, financirala in uporabila v lastne namene. Kitajska pa je dala vedeti, da je vojaška zveza med Sovjetsko zvezo in Vietnamom krhka, da močna sovjetska vojska ni priskočila na pomoč Vietnamu in da bi lahko na tem temeljilo nadaljnje spreminjanje območne ureditve.

  • Več kot 200.000 kitajskih vojakov je 17. februarja 1979 prestopilo vietnamsko mejo.
  • Žrtev je bilo najverjetneje okoli 30.000.
  • Partija vojne izpred 40 let ne omenja, ker bi morala priznati poraz.


Razlog, da vodstvo v Pekingu pozabljene vojne danes ne želi prebuditi iz zgodovinskega sna, je pragmatičen. Kitajska gradi s sosedi pragmatične odnose. Vietnam je zanjo pomemben kot poslovni partner, ki ga ne želi prepustiti ne Japoncem, ne Američanom, pa tudi ne Rusom, da bi na njegovem območju gradili industrijska, investicijska ali celo vojaška oporišča.

Azijska sila se dobro zaveda, da je zaradi ozemeljskega spora glede Južnega kitajskega morja Vietnamcem danes bolj pri srcu Amerika kot Kitajska, saj so vse vojne, tudi tista, ki je precej dlje časa potekala z ZDA, v zgodovinski prizmi dobile malce drugačne barve. Vietnamski mediji so jubilejno obletnico resda prvič zaznamovali s pričevanji svojih veteranov in eseji analitikov, v katerih sicer ne omenjajo števila smrtnih žrtev, poudarjajo pa »upravičenost boja za obrambo domovine«.

Lou in njegovi soborci izgubljajo tekmo s časom. Država nima posluha za njihove zahteve. Manjka samo še to, da bi jih vprašala, zakaj pa niste, potem ko ste se prenehali vojskovati, z njimi trgovali. Ali jim zabrusila – kdo je kriv, če niste pravočasno dojeli, da ima domoljubje dva obraza?