Predsedniška vročica v mrzli Minnesoti

Volitve 2020: Klobucharjeva, senatorka slovenskih korenin, je na zimskem zborovanju razglasila kandidaturo za predsednico ZDA.
Objavljeno
11. februar 2019 06.30
Posodobljeno
11. februar 2019 08.31
Amy Klobuchar je kljub temperaturam precej pod ničlo z vstopom v predsedniško tekmo razgrela privržence v domači Minnesoti. FOTO: Eric Miller/Reuters
New York – Senatorka Amy Klobuchar je najnovejša sopotnica na demokratskem vlaku predsedniških kandidatov. »Veliko oznanilo« je prišlo včeraj na shodu v domači Minnesoti, hkrati z njim se je nemudoma odprla pandorina skrinjica starih grehov senatorke, ki je za Slovenijo še posebej zanimiva zaradi svojih belokranjskih korenin.

Doma zelo priljubljena političarka, ki je v tekmi za senat trikrat zapored dobila prepričljivo podporo Minnesotčanov, stavi na svojo podobo praktične Američanke iz Osrčja, zveznih držav med ameriškima obalama, za katere naj bi bili značilni »trdo delo, neposrednost in učinkovitost«. Sicer ni tako prepoznavno politično ime, kot so nekateri njeni tekmeci v demokratski stranki, ameriška javnost si jo je pred meseci zapomnila po bizarnem soočenju z Brettom Kavanaughom na njegovem zaslišanju za vrhovnega sodnika, ko je hčer alkoholika spraševal, ali se je kdaj že napila do nezavesti (in se kasneje opravičil).

Klobucharjeva že vrsto let sodi v širši nabor morebitnih kandidatov, politično sodi na mejo med liberalnimi in zmernimi demokrati, ima pa dobro izhodišče za uspeh v sosednji Iowi, kjer se bo leta 2020 po tradiciji začelo volilno prebiranje. Kolumnist Washington Posta George Will jo je celo označil kot »najbolje pripravljeno, da sedanjega predsednika pošlje iz Bele hiše«, pri čemer je poudaril njen umirjeni značaj in čustveno uravnoteženost.


Ostra šefinja


Toda prejšnji teden so v javnost prišle obtožbe, da je obupna šefinja in da je prijazen nasmeh samo pročelje, za katerim naj bi se skrival jeznorit značaj, ki naj bi včasih mejil kar na krutost. Podrejeni naj bi njeno pisarno včasih zapuščali v solzah, zaradi nenehnega menjavanja osebja in znašanja nad njim pa naj bi jo leta 2015 okrcal tudi nekdanji vodja demokratskih senatorjev Harry Reid (ta pravi, da se tega ne spomni).

Sedanji podrejeni jo sicer branijo kot izjemno delavno, kar zahteva tudi od uslužbencev, njihovo nenehno menjavanje pa naj bi bilo posledica tega, da tako kot zase tudi zanje postavlja najvišja merila. Težaven odnos do podrejenih ni nov pojav, mnogi kongresniki slovijo kot nemogoči šefi, pri Klobucharjevi (če obtožbe držijo) naj bi vzbudil pozornost zaradi njene povsem drugačne javne podobe. Zagovorniki pa menijo, da je izpostavljanje senatorke znak dvojnih meril, saj pri moških kandidatih takšno ostrino vedno spregledajo.

To hkrati tudi kaže, kako so v času Donalda Trumpa na levici občutljivi za morebitne pomanjkljivosti svojih kandidatov, ki si leta 2020 želijo izzvati robateža v Beli hiši. Senatorka Elizabeth Warren, ki je v Massachusettsu dan pred Klobucharjevo potrdila svoje predsedniške namere in ima močno podporo na vplivnem levem krilu demokratske stranke, se otepa (nedokazanih) obtožb, da se je označila za potomko prvotnih naseljencev, ker je želela utrditi svojo akademsko kariero.

Ko je z genetskim testom pokazala, da ima indijanske korenine, je sprožila nove očitke, da daje kredibilnost spornim rasnim teorijam, in bila prisiljena v nova opravičila. Prejšnji teden so na dan prišli novi primeri, da je v uradnih dokumentih svoje rasno poreklo označevala kot indijansko. Njenih podpornikov obtožbe ne motijo, toda vse bolj postajajo rana, v katero Trump nenehno vtira sol.


Veliki B-ji


Warrenova, ki je v volilni tekmi praktično že poldrugi mesec, je s sobotnim uradnim oznanilom poskušala nekaj medijske pozornosti odvzeti Kamali Harris, senatorki iz Kalifornije in ta hip najbolj opazni v demokratski predsedniški četici. Seveda so takšne lestvice leto pred volilnim procesom v najboljšem primeru ugibanje razgledanih. Še posebej ker še vedno čakamo na odločitve velikih B-jev.

Senator Bernie Sanders ima še od kampanje 2016 razprostranjeno omrežje in kar 2,1 milijona spletnih donatorjev, več kot vsi drugi demokrati skupaj. Nekdanji podpredsednik Joe Biden, vodilni v številnih anketah, predstavlja zmerno, delavsko krilo stranke, ki ni tako ogreto za progresivne cilje levih aktivistov. Teksačan Beto O’Rourke je prejšnji torek spomnil na jesensko betomanijo ob volitvah za senat, ko je v nastopu pri Oprah dejal »razmišljam o kandidaturi za predsednika«.

Na kandidatno listi je več kot dvajset imen, toda razpoloženje v stranki krojita dami, ki ju na njej zagotovo ne bo. Novopečena newyorška poslanka Alexandria Ocasio-Cortez s spretnostjo na družbenih omrežjih pretresa ustaljene norme Washingtona, vajeti so še vedno trdno v rokah vodje poslancev Nancy Pelosi, politične realistke iz Kalifornije. Obe predstavljata notranji boj med zmernim in progresivnim krilom za usmeritev stranke. Ko je AOC pred dnevi predstavila Zeleno novo pogodbo, paket pobud za socialno in okoljsko prenovo družbe, je Pelosijeva dejala le: »Zelene sanje, ali kakorkoli se že imenuje, nihče ne ve, kaj je v njem, a so zanj, kajne?«