Prepričljivo vodstvo Angele Merkel v predvolilni tekmi

Berlin – Ko je krščanskodemokratska prvakinja Angela Merkel dopustovala v južnotirolskih Alpah, se je Nemčija s krizo dizelske avtomobilske industrije pomaknila korak bližje k strukturnim težavam. »Kanclerki stabilnosti« volivci še naprej zaupajo, da bo rešila tudi te, a celo dobrih pet tednov pred volitvami še ni vse določeno.

Jeseni bo treba potegniti črto pod ukrepi, ki jih je zaradi čedalje večjega domačega in mednarodnega nasprotovanja dizelskim motorjem sprejela nemška avtomobilska industrija, je poudarila kanclerka, »in zagotovo bom zraven, če bom z uspešnim volilnim bojem dobila priložnost«. Največji nemški proizvajalci jeklenih konjičkov, osramočeni zaradi odkritja velikopoteznega goljufanja pri navajanju škodljivih dizelskih izpuhov, so obljubili izboljšanje programske opreme za milijone prodanih avtomobilov, za starejše napovedujejo delne odkupnine. Volkswagen, Porsche, Audi, Mercedes, BMW, Opel in Ford so pristojnim ministrom in sindikalistom obljubili, da bodo hitreje razvijali okolju prijaznejše motorje, a strokovnjaki se strinjajo, da so pri tem zaostali za nekaterimi tekmeci. »Avtomobilska industrija mora prepoznati znamenja časa, če ne, nam bodo tuji ponudniki pokazali, kako se proizvaja električne avtomobile,« je bila kritična kanclerka.

Kvote za električne avtomobile

Angela Merkel ve, o čem govori. Še pred kratkim je prepričevala kitajsko vodstvo o nasprotovanju uvedbi obveznih kvot za električne avtomobile v vedenju, da jih nemška industrija na zelo pomembnem trgu ne bi zmogla. Posledice so lahko hude, saj je po oceni münchenskega inštituta Ifo v Nemčiji kar 600.000 industrijskih delovnih mest povezanih s proizvodnjo motorjev z notranjim izgorevanjem, mestom, ki razmišljajo o prepovedi dizelskih motorjev, se pridružujejo tudi avtomobilske prestolnice kot München in Stuttgart. Kanclerka je napovedala ukrepe za izboljšanje ozračja in poudarila, da dizelski motorji prinašajo vsaj manj ogljikovega dioksida, a je na dolgi rok tudi sama za njihovo prepoved.

Nemška prvakinja se ne strinja z zahtevami njenega socialdemokratskega izzivalca Martina Schulza, naj tudi osrednja evropska država uvede kvote za električne avtomobile, in številni zagovorniki tržnega gospodarstva pritrjujejo, da lahko zakoni ponudbe in povpraševanja proizvajalce najbolje prisilijo k ukrepanju. A se skupaj z dizelskimi avtomobili nevarno maje pomemben del znamke »Made in Germany«, in če bo spet zmagala na volitvah ter pridobila dovolj partnerjev za vladno koalicijo, »večni kanclerki« tudi v četrtem mandatu ne bo manjkalo izzivov. Mnogi Nemci se še spomnijo, da je premagala veliko finančno recesijo in evrsko dolžniško krizo, ter upajo, da bo podobno pomagala avtomobilski. Zadnje javnomnenjske raziskave njeni konservativni uniji CDU/CSU dajejo 39 odstotkov glasov, največji tekmici SPD pa 23 odstotkov. »Učinek Schulz«, imenovan po socialdemokratskem kanclerskem kandidatu, je že izgubil velik del moči, čeprav nekdanji predsednik evropskega parlamenta še upa na levo vladno koalicijo. Ta ima v bundestagu večino že zdaj, a SDP doslej ni hotela sodelovati z Levico, ki velja za naslednico vzhodnonemške komunistične partije.

Levičarski sloves kanclerke

V novem mandatu bi morda požrli predsodke, čeprav so o tem zaradi velikega nasprotovanja sredinske javnosti raje tiho. Po dveh nezadovoljivih koalicijah s krščansko demokratko Angelo Merkel v socialdemokratski hiši Willyja Brandta zagotovo upajo, da bodo na volitvah dovolj uspešne levo usmerjene in njim naklonjene manjše stranke, a bodo morda tudi tu razočarani. Na deželnih volitvah v Severnem Porenju - Vestfaliji niso le izgubili svoje tradicionalne rdeče trdnjave, ampak se je dvignila iz pepela tudi liberalna FDP, ki je na zadnjih zveznih volitvah izpadla iz bundestaga. Po raziskavi agencije Forsa, objavljeni v reviji Stern in televizijski postaji RTL, bi stranka Christiana Lindnerja zdaj dobila 8 odstotkov glasov, enako kot zeleni in le odstotek manj od Levice. Statistiki dajejo 8 odstotkov tudi nacionalistični Alternativi za Nemčijo.

Celo s takšnimi številkami pa krščanskodemokratska kanclerka ta čas ne bi mogla oblikovati še ene koalicije z liberalci, kakršno je vodila med letoma 2009 in 2013. Konservativni optimisti upajo na »koalicijo Jamajka«, imenovano po črno-rumeno-zeleni zastavi karibske države. A je v stranki zelenih poleg »realistov« v slogu sopredsednika stranke Cema Özdemirja in ministrskega predsednika dežele Baden-Württemberg Winfrieda Kretschmanna še veliko nasprotnikov vsakršnega sodelovanja s konservativci kljub zelo zmerni Angeli Merkel. Ta je za lažje sodelovanje s potencialnimi koalicijskimi partnerji dovolila celo parlamentarno soglasje z istospolnimi zakonskimi zvezami, čeprav je sama glasovala proti.

Pri CDU/CSU se, nasprotno, bojijo, da bodo zaradi levičarskega slovesa svoje prvakinje 24. septembra številni konservativni volivci ostali doma ali se odločili za nacionalistično Alternativo za Nemčijo, čeprav je Angela Merkel presenetljivo dobro prestala tudi zgodovinsko begunsko krizo. Javno mnenje bi lahko zaostril že morebitni večji teroristični napad z begunskim predznakom, pri AfD pa javno izprašujejo tudi kanclerkino obsodbo Rusije po zasedbi ukrajinskega Krima. Toda Angela Merkel tudi pri tem vprašanju dobiva nepričakovano socialdemokratsko pomoč zaradi ogorčenja, ki ga povzroča verjetno skorajšnje članstvo nekdanjega socialdemokratskega kanclerja Gerharda Schröderja v nadzornem svetu ruskega naftnega koncerna Rosneft, ki je povrhu na seznamu sankcij Evropske unije. Schröder obtožuje medije predvolilne pomoči Angeli Merkel, a celo socialdemokratski kanclerski kandidat Martin Schulz je zagotovil, da ne bi rad sledil zasebni poslovni karieri zadnjega kanclerja svoje stranke.