Preteklost prej ko slej ulovi tudi sedanjost   

Predsednik Emmanuel Macron se je odločil, da bo odlikoval dobro dvajseterico harkijev.

Objavljeno
26. september 2018 09.30
Posodobljeno
26. september 2018 09.48
Francoski predsednik verjame, da je treba poskrbeti za vsakogar. FOTO: AFP
Sprava je težaška pot odpuščanja, ki intimno ne prenese črnobelosti. Zdaj poskuša Francoze s temnimi spomini, povezanimi s krvavo francosko-alžirsko preteklostjo, spraviti predsednik Emmanuel Macron. S potezami, ki jih vleče, nežno lepi obliže na mnoge rane in obenem boleče odpira druge. Ni malo takih, ki se sprašujejo, ali se mladi voditelj loteva alžirske problematike z dovolj poglobljenega premisleka. Alžirska vojna in čas po njej sta bila skrajno okrutno obračunavanje.

Emmanuel Macron se je pred kratkim – osebno, na domu – opravičil vdovi leta 1957 v Alžiru ubitega francoskega matematika in antikolonialista Mauricea Audina, s čimer je priznal odgovornost Francije za mučenje in pobijanje med alžirsko vojno (1954–1962). Zdaj ponuja roko še harkijem (Alžirci arabskega rodu, ki so služili v francoski vojski), kajti odločil se je, da bo odlikoval dobro dvajseterico med njimi; nekatere z nacionalnim redom za zasluge, druge z redom legije časti.
 

Mučna preteklost


Alžirija je v Franciji mučna tema, tudi zato, ker so bili po mirovnem sporazumu, sklenjenem marca 1962 v Évianu, harkiji, pied-noirs (prebivalci evropskega rodu, ki so živeli v Alžiriji med francosko vladavino) in številni nekdanji bojevniki prepuščeni sami sebi. Potem ko jih je francoska država po vojni bolj kot ne pustila na cedilu, je mnoge, ki jim ni uspelo pobegniti iz Ažirije, čakal maščevalni masaker alžirskih rojakov, tiste, ki so se prebili čez Sredozemlje v Francijo, kjer so morali tudi v improviziranih kampih začeti iz nič, pa precejšnja nedobrodošlica (podobno neprijazno usodo so ob razpadu portugalskega imperija sredi sedemdesetih let doživljali prebežniki na Portugalsko, o čemer v romanu Vrnitev pretresljivo piše Dulce Maria Cardoso).

Emmanuel Macron je predvolilno napovedal, da si bo prizadeval »spraviti spomine«.


Maščevanje Alžirije nad harkiji je bilo strašno izživljanje. Znano je, da so jih kot izdajalce rojaki zverinsko mučili, jim rezali vratove in jih žive zažigali. Uradni podpis mirovnega sporazuma, pri katerem sta sodelovali Francija in alžirska Fronta narodne osvoboditve (FLN) in s katerim naj bi bilo morije uradno konec, zaščita Francije pa zagotovljena, »kvizlingov« ni rešil pogroma. Po različnih ocenah je, kot so pred časom pisali v Le Figaroju, po vojni umrlo od 50.000 do 100.000 harkijev oziroma jih je le kakih 90.000 od 150.000, kolikor jih je bilo rekrutiranih v francosko vojsko, poiskalo zatočišče v Franciji. Klanje se je nadaljevalo tudi tedne in mesece pozneje, ko je bilo samo 5. julija 1962, recimo, v Oranu pobitih od 700 do 800 evropskih Alžircev. Očitno je, da je francoska vojska oziroma Francija obrnila hrbet lastnim silam, česar uradni Pariz ni nikoli javno priznal.
 

Razdeljena javnost in politika


Male spravne poteze, ki jih zdaj vleče predsednik Macron, močno delijo francosko politiko in javnost. Medtem ko poslanec iz macronističnih vrst, ugledni matematik Cédric Villani, na primer (lani je bil na obisku v Ljubljani, v slovenščini je mogoče brati njegovo Rojstvo teorema), pozdravlja »ta zgodovinski trenutek« stopanja naprej in soočanja z resnico, ni malo takih, ki jih moti, ker se Macron pristransko postavlja na stran tistih, ki so se bíli proti Franciji. Poslanka iz vrst Republikancev Michèle Tabarot, recimo, je ogorčena, češ, treba je upoštevati obe plati, ne pa selektivno prebirati spominov.



Očitno je, da se v Franciji sproščajo dolga desetletja potlačeni sentimenti ... Spomniti velja, da je narodna skupščina »alžirsko vojno« kot vojno s takim imenom uradno priznala komaj leta 1999. Šele tedaj so z zakonom, ki so ga predlagali socialisti, ovrgli dotedanje poimenovanje, ko so govorili o »operacijah za vzdrževanje reda v Severni Afriki«. Korak je bil zgodovinski obrat k resnici. Zdaj Emmanuel Macron, ki se je konec lanskega leta v Alžiru srečal z alžirskim kolegom Abdelazizom Boutefliko, naprej vrta po njej. A medtem ko je bolj pozoren na doslej tabuizirano alžirsko trpljenje (za harkije oziroma njihove potomce bodo do konca mandata namenili 40 milijonov evrov), na drugi strani opozarjajo, da bo s premalo premisleka črno-belo navrtal francosko resnico, v kateri je bilo prav tako ogromno bolečine. Macron je resda že predvolilno napovedal, da si bo prizadeval »spraviti spomine«. Mnogi v Franciji, politično predvsem na (skrajno) desnem polju, in tisti, ki so »Alžirijo preživeli«, mu štejejo za slabo in protifrancosko, da je v intervjuju za alžirsko televizijo označil kolonizacijo za »zločin proti človeštvu« in »pravo barbarstvo«.