»Pretresljiva je zgodba dveh sester, ki ju je spolno zlorabljal isti učitelj«
Življenje je posvetila žrtvam spolnih zlorab. V knjigi Preživeli predstavlja 12 zgodb posameznikov, ki so prestali izjemno travmo.
Odpri galerijo
Eirliani Abdul Rahman je pri 17 letih sklenila, da bo svoje življenje posvetila žrtvam zlorab. FOTO: Claudia Leisinger
Eirliani Abdul Rahman se je kot najstnica odločila, da bo svoje življenje posvetila žrtvam spolnih zlorab. Ni ostalo le pri odločitvi, kajti že desetletja pomaga (mladim) odraslim, preživelim posameznikom, ki jih je za vedno zaznamovala trpka izkušnja. Postreže nam s srhljivimi številkami – v ZDA je vsaka četrta deklica žrtev spolne zlorabe, v Nemčiji vsaka sedma. V Indiji, kjer dela zadnjih pet let, je bilo po podatkih raziskave iz leta 2007 spolno zlorabljenih 53 odstotkov otrok. To so gole številke, za njimi pa nepozabni obrazi žrtev, ki poskušajo zaživeti kolikor toliko normalno življenje, tudi ob pomoči naše sogovornice.
Eirliani, njena knjiga Preživeli: Prekinimo molk o spolnih zlorabah otrok je doživela že drugo izdajo, je svetovna popotnica, ki svoj vpliv izkorišča za opozorila o tem, kaj se dogaja (večinoma skrito) med štirimi stenami hiš. Storilci so največkrat sorodniki, prijatelji, znanci, učitelji, duhovniki. Čim prej bomo ljudi ozavestili, da otrok ne zlorabljajo »hudobni neznanci«, manjše bo grozljivo število, pravi Rahmanijeva, ki bo jutri prišla v Ljubljano. Na blejskem strateškem forumu bo prebirala odlomke iz omenjene knjige. Ob njej bo tudi moški iz Južne Afrike, eden od 12 preživelih, ki jih predstavlja avtorica.
»Nindža družbenih omrežij« so Eirliani poimenovali svetovni mediji, saj jih izjemno dobro izkorišča za to, da posameznike spodbuja, naj odprejo oči in ušesa ter pomagajo žrtvam. Predana je svojemu poslanstvu. Ne poklicu, zanjo je boj za žrtve poslanstvo. Tako mogočno poslanstvo, da se bo na videz krhka temnolaska decembra odpravila na Antarktiko – ekspedicijo bo izkoristila za to, da pozornost javnosti usmeri na žrtve zlorab.
Pri 17 letih sem videla dokumentarec o dotah v Južni Aziji. Tam lahko žensko zažgejo, če bodočemu možu in njegovi družini ne zmore plačati dovolj bogate dote. Prisegla sem si, da bom postala glas teh žrtev. In da bom to storila še pred svojim 40. letom, saj bom le tako imela dovolj časa in energije za boj.
Nekaj časa sem delala v Almatiju v Kazahstanu kot del ekipe profesorja Michaela Porterja. Trudili smo se poiskati rešitve za hiter razvoj kazahstanskega okolja. Nato sem se zaposlila na singapurskem zunanjem ministrstvu in ostala deset let. Pot me je odnesla v Berlin in New Delhi.
Pomagajo nam številna ugledna svetovna imena, na primer jordanski kralj Abdulah, monaška kneginja Charlene in Dalaj Lama. Prav tako v dialog in omizja vključujemo otroke in mladostnike, kar je redkost, a je zelo pomembno. Odrasli, ki so bili kot otroci žrtve spolnih zlorab, pogosto trpijo zaradi depresije, zasvojenosti z mamili, alkoholom, številni imajo motnje hranjenja. Pomembno je, da se dokopljemo globoko do izvora njihove travme, da se spoprimejo s preteklostjo. Le tako lahko začnejo proces zdravljenja in posledično poskušajo zaživeti običajno življenje.
Jaz sem pri uporabi te besede previdna. Žrtvam vedno povem, da morajo sami definirati, kaj je zanje normalno. Za nekoga je to že samo neko varno okolje, v katerem se počuti udobno. Nekateri potrebujejo za okrevanje desetletja in še potem lahko novo travmo sproži neki pogled, vonj ali preprost zvok. Bolj ko je posameznik sposoben delati in biti vpet v vsakdanje okolje, hitreje se bo razvijal, imel zdrave odnose z ljudmi, ki mu nekaj pomenijo. In to je tisti pravi dosežek. Proces nikakor ni lahek, saj so se morale žrtve zaradi zlorab vse življenje zanašati le nase, samo tako so lahko preživele. In to za otroka ni niti najmanj preprosto.
Težko je podati neki splošen odgovor, saj je vsaka zloraba zgodba zase. Stopnja travme je odvisna od tega, kako blizu si je bil otrok s storilcem, ali se je zgodila tudi spolna zloraba, kako dolgo se je to dogajalo – nekaj mesecev ali nekaj let.
Ključno je, da prepoznamo, kako pedofili navezujejo stike z otroki, kako izločijo tistega »posebnega«, na katerega prežijo. Zavedati se moramo, da je pedofil nekdo, ki ima lahek dostop do vašega otroka ali varovanca, ki se malčku trudi ugoditi, se z njim razumeti. Nekdo, ki je v vsakem trenutku pripravljen priskočiti na pomoč pri varovanju otroka. In to pomeni, da je to lahko tudi bližnji sorodnik, učitelj, inštruktor ali športni trener. Ljudje pogosto napačno menijo, da so tisti, ki zlorabljajo otroke, popolni neznanci. Vedno spodbujam ljudi, naj otroke in varovance učijo, kako – skladno z otrokovo starostjo, seveda – poimenovati intimne telesne dele. Jim razložiti, da se jih tam nihče ne sme dotikati. Prav tako se moramo z otroki pogovarjati o intimnosti, glede tega ne smejo imeti skrivnosti. Če bo odrasel otroku dejal, da mora obdržati neko skrivnost zase, bo to morda že rdeči alarm in otrok vam mora o tem povedati.
Žal so to težke, žalostne zgodbe. Pretresljivi primeri. Neka štiriletna deklica je svojim staršem venomer razlagala, da jo boli trebušček. Peljala sta jo k pediatru, ki je odkril, da je bila deklica posiljena. Niti vedela ni, kaj pomeni beseda vagina, govorila je o trebuščku. O tem sem govorila malce prej.
Žrtve spolnih zlorab lahko trpijo zaradi posttravmatske stresne motnje. Raziskave kažejo, da magnetna resonanca otrok, ki so bili spolno zlorabljeni, pokaže povsem druge rezultate kot tistih, ki niso doživeli takšne travme.
Ko sem začela delati z žrtvami, sem uvidela, da je te zgodbe treba poslati med ljudi. Poslala sem elektronsko sporočilo, prosila prijatelje, da ga delijo. In posamezniki so se začeli počasi kar sami obračati name. Teh 12 »preživelih« prihaja iz Nemčije, Indije, Indonezije, Mjanmara, Singapurja, Južne Afrike, Velike Britanije in ZDA. V knjigi je predstavljena zgodba dveh sester, ki ju je zlorabljal isti učitelj. Ena od sester je kasneje storila samomor. Potem je tu zgodba o deklici, ki jo je zlorabljal starejši brat, neko drugo njen oče, še eno bratranec. Tu so zgodbe moških, ki so jih zlorabljale matere ali babice, duhovniki, sosedi, strici ali družinski prijatelji.
Ti preživeli so javno obelodanili svojo zgodbo, povedali, kaj se jim je zgodilo in tako stopili na pot ozdravitve. To pomaga njim in njihovim ljubljenim. Vse nista le beda in mrak. Tu so tudi nasmehi, upanje, tu so tudi lepi zaključki.
Točno tako. Velikokrat rečem žrtvam zlorab, da se pred svetovanji pogovarjam z otroki enake starosti, ki so bili zlorabljeni. Bi lahko desetletni otrok zapeljal odraslega moškega? Odgovor je seveda ne. Imate prav, žrtve pogosto krivijo sebe in hitreje ko jim dopovemo nasprotno, boljše možnosti imajo za ozdravitev.
V ZDA je spolno zlorabljena ena od štirih deklic in eden od šestih fantkov. V Nemčiji je ena žrtev na sedem ljudi. V Indiji, kjer delam pet let, je bilo po podatkih raziskave iz leta 2007 spolno zlorabljenih 53 odstotkov otrok.
Da. Pogosto se incest zgodi med stenami družinske hiše in tam tudi ostane. Sorodniki poskušajo zlorabo prekriti, to je še vedno tabu. Kot sem omenila že prej, obstaja mit, da so storilci le nevarni neznanci. To je daleč od resnice.
To je najbrž odvisno od vsakega posameznika. Dve dekleti iz knjige (Sasha in Lucie, gre za psevdonima, čeprav je ena od njiju zdaj razkrila tudi svoje pravo ime – Sarah) na primer pomagata žrtvam in njihovim svojcem. Nekaj drugih, ki so sodelovali pri knjigi, je nastopilo na odprtih branjih, med drugim v Berlinu, New Delhiju in New Yorku. Brali so svojo zgodbo in se z vsem svojim bitjem predstavili občinstvu.
Vsak od nas ima določeno vlogo v tem procesu. Predvsem se moramo naučiti prepoznati nevarne opozorilne znake. Prav tako moramo naučiti otroke razliko med »dobrimi« in »slabimi« dotiki. Na način, ki bo primeren njihovi starosti, na način, da ga bodo razumeli.
Otroška pornografija je resen problem. Še posebno na Filipinih, če izpostavim zgolj to državo. Starši sami, recimo, menijo, da je manj boleče za otroka, če ga »le« izpostavljajo fotografiranju, saj zraven ni nikogar, ki bi se ga dotikal. To ni res, otrok prav tako doživi travmo, izgubi zaupanje do odraslih, izgubi meje, ki bi mu morale biti postavljene. Da ne omenjamo, kaj to pomeni za otrokovo samospoštovanje.
Sem članica twitterjevega Sveta za zaupanje in varnost. Ko sem septembra 2015 v imenu Nobelovega nagrajenca Kailaša Satjartija vodila kampanjo za prenehanje zlorab otrok, smo v šestih tednih dosegli 16 milijonov ljudi in tako opozorili na ta problem. Pred kratkim je skupina aktivistov s podporo nemške tehnične agencije in fundacije Reuters opozarjala na zlorabe na facebooku, twitterju in instagramu.
Težko je. Telovadba, sprehodi, prijetna sporočila, igranje s hišnim ljubljenčkom ali le namakanje v kadi so moje rešilne bilke. To mi pomaga, da se odklopim. In seveda plezanje, ki je zame ena najboljših stvari za sprostitev in odklop od vsakdanjika.
Eirliani, njena knjiga Preživeli: Prekinimo molk o spolnih zlorabah otrok je doživela že drugo izdajo, je svetovna popotnica, ki svoj vpliv izkorišča za opozorila o tem, kaj se dogaja (večinoma skrito) med štirimi stenami hiš. Storilci so največkrat sorodniki, prijatelji, znanci, učitelji, duhovniki. Čim prej bomo ljudi ozavestili, da otrok ne zlorabljajo »hudobni neznanci«, manjše bo grozljivo število, pravi Rahmanijeva, ki bo jutri prišla v Ljubljano. Na blejskem strateškem forumu bo prebirala odlomke iz omenjene knjige. Ob njej bo tudi moški iz Južne Afrike, eden od 12 preživelih, ki jih predstavlja avtorica.
»Nindža družbenih omrežij« so Eirliani poimenovali svetovni mediji, saj jih izjemno dobro izkorišča za to, da posameznike spodbuja, naj odprejo oči in ušesa ter pomagajo žrtvam. Predana je svojemu poslanstvu. Ne poklicu, zanjo je boj za žrtve poslanstvo. Tako mogočno poslanstvo, da se bo na videz krhka temnolaska decembra odpravila na Antarktiko – ekspedicijo bo izkoristila za to, da pozornost javnosti usmeri na žrtve zlorab.
Številke zlorabljenih otrok so srhljive. FOTO: Shutterstock
Komaj 17 let ste imeli, ko ste se odločili nekaj ukreniti v zvezi s pravicami otrok. Zakaj tako zgodaj? Je k temu prispevala osebna izkušnja? Ne nazadnje ste bili še sami skoraj otrok.
Pri 17 letih sem videla dokumentarec o dotah v Južni Aziji. Tam lahko žensko zažgejo, če bodočemu možu in njegovi družini ne zmore plačati dovolj bogate dote. Prisegla sem si, da bom postala glas teh žrtev. In da bom to storila še pred svojim 40. letom, saj bom le tako imela dovolj časa in energije za boj.
Ste ta boj začeli takoj? Je bila z njim povezana tudi vaša poklicna pot?
Nekaj časa sem delala v Almatiju v Kazahstanu kot del ekipe profesorja Michaela Porterja. Trudili smo se poiskati rešitve za hiter razvoj kazahstanskega okolja. Nato sem se zaposlila na singapurskem zunanjem ministrstvu in ostala deset let. Pot me je odnesla v Berlin in New Delhi.
New Delhi, ki ne slovi ravno po spoštovanju pravic žensk in otrok? Zdaj ste programska direktorica otroške fundacije indijskega nobelovca in mirovnika Kailaša Satjartija. Ukvarjate se s tem, kako pomagati odraslim, ki so bili kot otroci žrtve spolnih zlorab.
Pomagajo nam številna ugledna svetovna imena, na primer jordanski kralj Abdulah, monaška kneginja Charlene in Dalaj Lama. Prav tako v dialog in omizja vključujemo otroke in mladostnike, kar je redkost, a je zelo pomembno. Odrasli, ki so bili kot otroci žrtve spolnih zlorab, pogosto trpijo zaradi depresije, zasvojenosti z mamili, alkoholom, številni imajo motnje hranjenja. Pomembno je, da se dokopljemo globoko do izvora njihove travme, da se spoprimejo s preteklostjo. Le tako lahko začnejo proces zdravljenja in posledično poskušajo zaživeti običajno življenje.
Ali pri žrtvah zlorab sploh lahko govorimo o normalnem, običajnem življenju? Je ta termin ustrezen?
Jaz sem pri uporabi te besede previdna. Žrtvam vedno povem, da morajo sami definirati, kaj je zanje normalno. Za nekoga je to že samo neko varno okolje, v katerem se počuti udobno. Nekateri potrebujejo za okrevanje desetletja in še potem lahko novo travmo sproži neki pogled, vonj ali preprost zvok. Bolj ko je posameznik sposoben delati in biti vpet v vsakdanje okolje, hitreje se bo razvijal, imel zdrave odnose z ljudmi, ki mu nekaj pomenijo. In to je tisti pravi dosežek. Proces nikakor ni lahek, saj so se morale žrtve zaradi zlorab vse življenje zanašati le nase, samo tako so lahko preživele. In to za otroka ni niti najmanj preprosto.
Kako dolgo poteka takšen proces ozdravitve? Žrtve zlorab najbrž nikoli ne oprostijo, še manj pozabijo. A nekako se morajo prebiti čez travme …
Težko je podati neki splošen odgovor, saj je vsaka zloraba zgodba zase. Stopnja travme je odvisna od tega, kako blizu si je bil otrok s storilcem, ali se je zgodila tudi spolna zloraba, kako dolgo se je to dogajalo – nekaj mesecev ali nekaj let.
Eirliani Rahman se bo decembra odpravila na Antarktiko. FOTO: Fred Lemire
Je mogoč odgovor na vprašanje, kako preprečiti spolne zlorabe otrok?
Ključno je, da prepoznamo, kako pedofili navezujejo stike z otroki, kako izločijo tistega »posebnega«, na katerega prežijo. Zavedati se moramo, da je pedofil nekdo, ki ima lahek dostop do vašega otroka ali varovanca, ki se malčku trudi ugoditi, se z njim razumeti. Nekdo, ki je v vsakem trenutku pripravljen priskočiti na pomoč pri varovanju otroka. In to pomeni, da je to lahko tudi bližnji sorodnik, učitelj, inštruktor ali športni trener. Ljudje pogosto napačno menijo, da so tisti, ki zlorabljajo otroke, popolni neznanci. Vedno spodbujam ljudi, naj otroke in varovance učijo, kako – skladno z otrokovo starostjo, seveda – poimenovati intimne telesne dele. Jim razložiti, da se jih tam nihče ne sme dotikati. Prav tako se moramo z otroki pogovarjati o intimnosti, glede tega ne smejo imeti skrivnosti. Če bo odrasel otroku dejal, da mora obdržati neko skrivnost zase, bo to morda že rdeči alarm in otrok vam mora o tem povedati.
Kakšnim zgodbam ste priča?
Žal so to težke, žalostne zgodbe. Pretresljivi primeri. Neka štiriletna deklica je svojim staršem venomer razlagala, da jo boli trebušček. Peljala sta jo k pediatru, ki je odkril, da je bila deklica posiljena. Niti vedela ni, kaj pomeni beseda vagina, govorila je o trebuščku. O tem sem govorila malce prej.
Kaj pomeni takšna travma za otroka?
Žrtve spolnih zlorab lahko trpijo zaradi posttravmatske stresne motnje. Raziskave kažejo, da magnetna resonanca otrok, ki so bili spolno zlorabljeni, pokaže povsem druge rezultate kot tistih, ki niso doživeli takšne travme.
Napisali ste knjigo Preživeli, v kateri predstavljate žrtve spolnih zlorab. Kje ste srečali te moške in ženske, kako ste jih prepričali, da so spregovorili z vami o svoji bolečini?
Ko sem začela delati z žrtvami, sem uvidela, da je te zgodbe treba poslati med ljudi. Poslala sem elektronsko sporočilo, prosila prijatelje, da ga delijo. In posamezniki so se začeli počasi kar sami obračati name. Teh 12 »preživelih« prihaja iz Nemčije, Indije, Indonezije, Mjanmara, Singapurja, Južne Afrike, Velike Britanije in ZDA. V knjigi je predstavljena zgodba dveh sester, ki ju je zlorabljal isti učitelj. Ena od sester je kasneje storila samomor. Potem je tu zgodba o deklici, ki jo je zlorabljal starejši brat, neko drugo njen oče, še eno bratranec. Tu so zgodbe moških, ki so jih zlorabljale matere ali babice, duhovniki, sosedi, strici ali družinski prijatelji.
Pretresljivo, kaj zmoreta prenesti človeško telo in um. V enem izmed intervjujev ste izrazili upanje, da bodo te zgodbe pomagale drugim žrtvam …
Ti preživeli so javno obelodanili svojo zgodbo, povedali, kaj se jim je zgodilo in tako stopili na pot ozdravitve. To pomaga njim in njihovim ljubljenim. Vse nista le beda in mrak. Tu so tudi nasmehi, upanje, tu so tudi lepi zaključki.
Ki bodo morda opogumili vse, da pridejo z besedo na dan. A kljub temu je najbrž izjemno težko, ko ljudi telesno in duševno prizadenejo ravno tisti, ki so jim najbolj zaupali. Mnogi nato za to, kar se jim je zgodilo, krivijo sebe, dekleta se vidijo kot nekakšne lolite, ne da bi vedela, da njihova stiska izvira iz nečesa nečednega, nemoralnega, prepovedanega …
Točno tako. Velikokrat rečem žrtvam zlorab, da se pred svetovanji pogovarjam z otroki enake starosti, ki so bili zlorabljeni. Bi lahko desetletni otrok zapeljal odraslega moškega? Odgovor je seveda ne. Imate prav, žrtve pogosto krivijo sebe in hitreje ko jim dopovemo nasprotno, boljše možnosti imajo za ozdravitev.
Žrtve niso statistika, a kljub temu nam zaupajte nekaj številk. Koliko otrok in odraslih je žrtev zlorab? Večina so to najbrž punčke, dekleta, ženske?
V ZDA je spolno zlorabljena ena od štirih deklic in eden od šestih fantkov. V Nemčiji je ena žrtev na sedem ljudi. V Indiji, kjer delam pet let, je bilo po podatkih raziskave iz leta 2007 spolno zlorabljenih 53 odstotkov otrok.
Grozljiva statistika. Koliko je potem še otrok in odraslih, ki o zlorabi niso spregovorili, torej jih statistike ne zajemajo?
Da. Pogosto se incest zgodi med stenami družinske hiše in tam tudi ostane. Sorodniki poskušajo zlorabo prekriti, to je še vedno tabu. Kot sem omenila že prej, obstaja mit, da so storilci le nevarni neznanci. To je daleč od resnice.
Zloraba se največkrat zgodi med domačimi stenami. FOTO: Shutterstock
Ali kdaj razmišljate, koliko preživelih žrtev v celoti izkoristi svojo zgodbo, da bi s tem pomagali drugim z enako bolečo izkušnjo?
To je najbrž odvisno od vsakega posameznika. Dve dekleti iz knjige (Sasha in Lucie, gre za psevdonima, čeprav je ena od njiju zdaj razkrila tudi svoje pravo ime – Sarah) na primer pomagata žrtvam in njihovim svojcem. Nekaj drugih, ki so sodelovali pri knjigi, je nastopilo na odprtih branjih, med drugim v Berlinu, New Delhiju in New Yorku. Brali so svojo zgodbo in se z vsem svojim bitjem predstavili občinstvu.
Kaj lahko storimo, da bi preprečili zlorabe otrok pred našim pragom, pa tudi zlorabe, ki se dogajajo drugod po svetu?
Vsak od nas ima določeno vlogo v tem procesu. Predvsem se moramo naučiti prepoznati nevarne opozorilne znake. Prav tako moramo naučiti otroke razliko med »dobrimi« in »slabimi« dotiki. Na način, ki bo primeren njihovi starosti, na način, da ga bodo razumeli.
Svetovni splet, ki je že vrsto let v izjemnem razmahu, najbrž igra pri tem precejšnjo vlogo. Stvari (p)ostanejo skrite. Pride s spleta več dobrega kot slabega ali obratno?
Otroška pornografija je resen problem. Še posebno na Filipinih, če izpostavim zgolj to državo. Starši sami, recimo, menijo, da je manj boleče za otroka, če ga »le« izpostavljajo fotografiranju, saj zraven ni nikogar, ki bi se ga dotikal. To ni res, otrok prav tako doživi travmo, izgubi zaupanje do odraslih, izgubi meje, ki bi mu morale biti postavljene. Da ne omenjamo, kaj to pomeni za otrokovo samospoštovanje.
Družbena omrežja, ki jih uporabljamo skorajda vsi, bi morali izkoristiti za dobre stvari, opozarjate. Pravijo vam »nindža družbenih omrežij«.
Sem članica twitterjevega Sveta za zaupanje in varnost. Ko sem septembra 2015 v imenu Nobelovega nagrajenca Kailaša Satjartija vodila kampanjo za prenehanje zlorab otrok, smo v šestih tednih dosegli 16 milijonov ljudi in tako opozorili na ta problem. Pred kratkim je skupina aktivistov s podporo nemške tehnične agencije in fundacije Reuters opozarjala na zlorabe na facebooku, twitterju in instagramu.
Kako pa te zgodbe vplivajo na vaše zasebno življenje? Jih nosite domov? Lahko zvečer ob kozarcu vina in dobri večerji pozabite na jok otrok, njihove srhljive pripovedi?
Težko je. Telovadba, sprehodi, prijetna sporočila, igranje s hišnim ljubljenčkom ali le namakanje v kadi so moje rešilne bilke. To mi pomaga, da se odklopim. In seveda plezanje, ki je zame ena najboljših stvari za sprostitev in odklop od vsakdanjika.
