Prihodnost je talka preteklosti

Severna Irska se bo z Združenim kraljestvom morda v kratkem poslovila od EU, a ni nujno, da za vedno.
Objavljeno
14. april 2019 10.00
Posodobljeno
14. april 2019 10.00
Tudi ulična umetnost v Belfastu odseva globoke delitve v severnoirski družbi. FOTO: Reuters
Belfast - Morda je imel pokojni irski pesnik in nobelovec Seamus Heaney prav, ko je dejal, da kdor je bil rojen in je odrasel na Severnem Irskem, ne more biti preveč optimističen. ­Prihodnost je skoraj vedno talka preteklosti, in nikjer na ­britanskem otočju se to ne pozna tako kot v šestih grofijah province Ulster.

Med vožnjo z vlakom iz Dublina v Belfast, ob najbolj prometni železniški povezavi na irskem otoku, ni bilo nobenih pregledov ali nepotrebnega ustavljanja, le prijetni razgledi na slikovito vzhodno obalo otoka in Irsko morje. O tem se lahko prepriča vsakdo, meja v tem delu Evrope ne zareže v pokrajino, njeno prečkanje pa je za naključnega opazovalca nedogodek v najožjem in najširšem pomenu besede.

Življenje na Severnem Irskem je od sklenitve velikonočnega sporazuma pred dvema desetletjema temeljilo na sosledju podobnih nedogodkov, ki so odsevali stabilnost, v kateri živi nekaj več kot 1,8 milijona ljudi. Na političnem, gospodarskem in družbenem področju je Severna Irska podobna drugim evropskim regijam, seveda s svojimi posebnostmi. »Normalnost« se je med drugim kazala s prihodom globalizacije; porast priseljevanja je občutno povečal število pripadnikov etničnih manjšin, prišla je tudi v obliki pravic istospolnih in skupnega žalovanja za športnimi legendami, kot je bil nogometaš George Best.

image
Evropa od blizu Foto Delo



Kodificirani mir


Čeprav je prevlada »vsakdanjih« težav zamenjala ustavne in varnostne probleme, ki so zaznamovali tridesetletni severnoirski konflikt, ti še zdaleč niso obsoletni. Konflikti o tem, kako se spoprijeti z vprašanji nemirne preteklosti, kulture in identitete, so ohranjali stanje družbene razdeljenosti in preprečevali spravo med večinskimi unionisti in manjšinskimi nacionalisti še dolgo po tem, ko so državniki z vseh strani kodificirali mir.

»Težava je v tem, da plemeni sovražita drug drugega,« mi je razloge za trdoživost sektaštva na Severnem Irskem pojasnila pisateljica in zgodovinarka Ruth Dudley Edwards. Leta 2007 sta se Demokratična unionistična stranka (DUP) in republikanska stranka Sinn Féin dogovorili o eni stvari: da hočeta vladati, v procesu konsolidacije pa uničili vse sredinske stranke. London in Dublin z novimi političnimi razmerji nista imela težav, takratni irska in britanska vlada sta verjeli, da bo tako najbolje, a to je po besedah Ruth Dudley Edwards »uničilo vsakršne možnosti, da bi Severna Irska imela učinkovito vlado, saj se ključni akterji med seboj sovražijo, za kar imajo dobre razloge«.

Odločitev o izstopu Združenega kraljestva iz EU leta 2016 je bila dober povod za še večje medsebojno sovraštvo. Leto dni po referendumu, na katerem je večina Severnih Ircev sicer glasovala za obstanek države v EU, je regionalna vlada pod vodstvom predsednice DUP Arlene Foster razpadla, uradno zaradi netransparentne porabe javnih sredstev. Severna Irska je od takrat brez delujoče izvršne oblasti, in to v času, ko v Bruslju, Londonu in Dublinu sprejemajo odločitve, ki bodo močno vplivale na njeno usodo.


Ločeno življenje


Odločitev o izstopu Združenega kraljestva iz EU leta 2016 je nasprotnima stranema dala povod za še večje medsebojno sovraštvo.
V zvezi s Severno Irsko je razprava o brexitu osredotočena tako rekoč izključno na nevidno mejo, ki ločuje irski otok. Toda že bežen pogled skozi okno taksija, ki drvi med ulicami, na katerih so še pred kratkim tako rekoč vsak dan umirali ljudje, pokaže, da je fokus odločevalcev in medijev preozek.

Dvorec Stormont, nekaj kilometrov zunaj središča Belfasta, kjer je sedež regionalnega parlamenta, je danes predvsem turistična atrakcija, podobno kot segregirane soseske, v katerih ločeno živijo pripadniki obeh sprtih strani. Zidov, ki se vijejo po ulicah Belfasta in večjih severnoirskih mest ter ločujejo protestantske od katoliških predelov, v večini primerov z izrazito podporo ljudi, ki tam živijo, ne dojemajo kot ovire, temveč kot zagotovilo miru.

image
Na kilometre »zidov miru« ločuje protestantske od katoliških predelov Belfasta, v večini primerov z izrazito podporo ljudi, ki živijo na eni in drugi strani. FOTO: Reuters


To je dolgo veljalo tudi za politično ureditev, vzpostavljeno z velikonočnim sporazumom, v kateri regionalno vlado sestavita največja unionistična in največja republikanska stranka, dokler se v zadnjih dveh letih niso pokazale vse pomanjkljivosti tega sistema. Mnoge od teh so bile očitne že prej in niso neposredno povezane z brexitom. Kljub temu je tega težko razumeti drugače kot najnovejšo manifestacijo razdiralnega razmerja med preteklostjo in prihodnostjo v politični tvorbi, ki je nastala v začetku 20. stoletja.


Nevzdržni status quo


EU je v pogajanjih o brexitu prevzela vlogo zaščitnice miru in statusa quo na Severnem Irskem, toda hkrati je zagovarjala ukrepe, ki bi ju utegnili ogroziti.
Evropska unija v zapleteni zgodovini Severne Irske ni igrala vidnejše vloge, nikoli takšne, kot jo je pri integraciji in razvoju vzhodno- in srednjeevropskih držav po padcu berlinskega zidu. »Članstvo v EU ni bilo tema med pogajanji o velikonočnem sporazumu, trgovinska vprašanja in prehajanje meje v sporazumu nista omenjena,« je poudaril Newton Emerson, protestant, komentator in kolumnist časnika Irish Times. »Verjamem, da bi bilo mogoče doseči mirovni sporazum brez Evrope. Washington je bil v tem primeru ključni zunanji igralec. Seveda pa je članstvo obeh držav v EU olajšalo določene zadeve.«

image
Proti vzpostavitvi nadzornih točk na meji med Severno Irsko in Irsko protestirajo vsakih nekaj mesecev. FOTO: Reuters


Vloga EU bi paradoksalno lahko bila opaznejša, zlasti če bo za Severno Irsko obveljal poseben režim, po katerem bo njena meja z republiko Irsko, ki bo hkrati zunanja meja EU, tudi po izstopu Združenega kraljestva iz Unije ostala nevidna.

EU se je v pogajanjih o brexitu postavila v vlogo zaščitnice miru in statusa quo na Severnem Irskem, toda hkrati zagovarjala ukrepe, ki bi ju dolgoročno lahko ogrozili. Ena od nevarnosti je, da se bo ob morebitni uveljavitvi spornega irskega varovala Severna Irska pomaknila bližje vplivni sferi Dublina. To bi utegnilo povečati pozive k razpisu referenduma o združitvi severa in juga irskega otoka tako, kot predvideva velikonočni sporazum. Uspeh referenduma bi ponovno vzpostavil tudi prekinjene vezi z EU.


Trije koraki do referenduma


Severna Irska je že dve leti brez vlade, in to v času, ko v Bruslju, Londonu in Dublinu sprejemajo odločitve, ki bodo močno vplivale na njeno usodo.
Pot do njegovega razpisa vsekakor ne bo lahka. »Če bi mi to vprašanje postavili pred dvema letoma, odgovor ne bi bil tako jasen, kot je danes. Pred referendumom o združitvi se morajo zgoditi tri stvari: rešiti moramo vprašanje brexita, severnoirska izvršna oblast mora znova začeti delovati, temu pa mora slediti sorazmerno dolgo obdobje miru,« mi je pred odhodom v Belfast povedal nekdanji irski premier Bertie Ahern. »Kako dolgo, ne vem, toda do takrat bo gotovo minilo več let.«

Kakršnokoli hitenje s pripravo referenduma bi bilo po mnenju 67-letnega Aherna, ki je kot »taoiseach« odigral eno od ključnih vlog v severnoirskem mirovnem procesu, napaka. »Čeprav je dejstvo, da se zdaj veliko več govori o tem, kako bi bila videti združena Irska, kako bi bila stukturirana, administrativno urejena in koliko bi vse to stalo. To vprašanje še vedno razburja precej ljudi. Mislim, da se bo to spremenilo, toda ne v kratkem,« je poudaril sogovornik.

image
Nekdanji irski premier Bertie Ahern je bil eden ključnih akterjev severnoirskega mirovnega procesa. FOTO: Reuters


Ključni faktor pri ustvarjanju pogojev za uspešen referendum bo javno mnenje južno od meje, čeprav večina Ircev po raziskavah podpira združitev s severom. Še najmanj težav je pričakovati na Otoku. Stališče britanske politike je in bo verjetno ostalo, da je odločitev o prihodnosti Severne Irske odvisna izključno od Severnih Ircev.


Resnični strah


Čeprav je severnoirski unionizem v volilnem smislu zdrav, po mnenju Newtona Emersona trpi zaradi padca morale, ki je posledica slabega političnega vodstva. DUP se je pokazala za težko pogajalko pri brexitu, njeni poslanci v britanskem parlamentu pa so bili med tistimi, ki so na vseh treh glasovanjih zavrnili ločitveni sporazum z EU, iz principa in zaradi strahu, da bi ta ogrozil celovitost Združenega kraljestva.

Ta strah je resničen tako med politiki kot med ljudmi. »Poznam veliko ljudi, ki glasujejo za DUP, čeprav jih ne prenesejo, preprosto zato, ker je edina alternativa Sinn Féin,« je pojasnila Ruth Dudley Edwards. To pomanjkanje alternative bo po njenem mnenju ohranjalo pri življenju unionizem. »Toda unionisti hkrati čutijo – za to imajo tudi dobre zgodovinske razloge –, da bi jih britanska vlada prodala v dveh minutah, če bi jih lahko.«
_______________________________

image
evropski parlament Foto Ep
Objavo je podprl evropski parlament, ki pa ni bil vključen v pripravo vsebine in ne odgovarja za predstavljene informacije in stališča.