Galerija
Prizanesljiv do vseh, razen do visoke duhovščine
Papež je prizanesljiv do vseh ljudi, s katerimi prihaja v stik, do klera, še posebno višjega, pa je pogosto kritičen.
Ljubljana – V tradicionalnem božičnem nagovoru kurijskim duhovnikom v ponedeljek v Apostolski palači je bil nenavadno oster.
Zaprepadeni duhovniki, škofje in kardinali so mu na koncu le hladno zaploskali, saj so pričakovali vesel božični nagovor. Papež Frančišek je naštel petnajst bolezni, ki se jih morata varovati Cerkev in višja duhovščina, še posebno člani rimske kurije. Med boleznimi, za katerimi trpi kurija, je naštel »občutek nesmrtnosti in nenadomestljivosti«, »duhovni Alzhemier«, »eksistencialno shizofrenijo«, »kamnito srce«, »narcizem«, »sekularni ekshibicionizem«, »tekmovalnost za slavo«, »smrtno resnost«, »teror tračev« in posledica vsega tega je »razglašeni orkester«.
Sicer pa je bil v zadnjih dneh leta papež v središču zanimanja svetovne javnosti zaradi dveh izjemnih političnih dogodkov: svojega uspešnega posredovanja pri normalizaciji odnosov med ZDA in Kubo ter zavrnitve srečanja z dalajlamo. Papež in trije visoki vatikanski uslužbenci, ki so pomagali pri zgodovinskem dogovoru med ZDA in Kubo, so naredili izjemno potezo v politiki Svetega sedeža do Južne Amerike. Gre za preusmeritev z večinoma evropskih zunanjepolitičnih prioritet prejšnjih papežev. Vloga Vatikana v ameriško-kubanskem dogovarjanju govori tudi o nadzoru Frančiška nad vatikansko diplomacijo in administracijo.
Bergoglio o Kubi ve kar nekaj, ne nazadnje je leta 1998 o njej napisal knjigo. Čeprav je bila Kuba v središču pozornosti Svetega sedeža vse od leta 1959, to je od začetka vladavine Fidela Castra, ki je močno omejil delovanje Cerkve v tej katoliški državi, Vatikan še nikoli ni zbral toliko strokovnjakov za Južno Ameriko kot v tem projektu. Poleg državnega tajnika kardinala Pietra Parolina – na to mesto ga je postavil Frančišek –, izkušenega diplomata, ki je služboval tudi na nunciaturah v Mehiki in Venezueli, sta bila posrednika tudi namestnik državnega tajnika nadškof Giovanni Angelo Becciu ter podtajnik za odnose z državami Antoine Camilleri, ki sta bila oba v diplomatski službi v Havani. Frančišek sam pa je komuniciral s predsednikoma Obamo in Castrom. »Vatikan danes ve o Kubi več kot katera koli vlada na svetu,« je dejal britanski veleposlanik pri Svetem sedežu Nigel Baker.
Pomenljivo je tudi, da papež ni hotel sprejeti dalajlame, tibetanskega duhovnega vodje, med njegovim tridnevnim bivanjem v Rimu. Frančišek je srečanje najbrž zavrnil, ker se njegova diplomacija po Kubi preusmerja na Kitajsko.
Zaprepadeni duhovniki, škofje in kardinali so mu na koncu le hladno zaploskali, saj so pričakovali vesel božični nagovor. Papež Frančišek je naštel petnajst bolezni, ki se jih morata varovati Cerkev in višja duhovščina, še posebno člani rimske kurije. Med boleznimi, za katerimi trpi kurija, je naštel »občutek nesmrtnosti in nenadomestljivosti«, »duhovni Alzhemier«, »eksistencialno shizofrenijo«, »kamnito srce«, »narcizem«, »sekularni ekshibicionizem«, »tekmovalnost za slavo«, »smrtno resnost«, »teror tračev« in posledica vsega tega je »razglašeni orkester«.
Sicer pa je bil v zadnjih dneh leta papež v središču zanimanja svetovne javnosti zaradi dveh izjemnih političnih dogodkov: svojega uspešnega posredovanja pri normalizaciji odnosov med ZDA in Kubo ter zavrnitve srečanja z dalajlamo. Papež in trije visoki vatikanski uslužbenci, ki so pomagali pri zgodovinskem dogovoru med ZDA in Kubo, so naredili izjemno potezo v politiki Svetega sedeža do Južne Amerike. Gre za preusmeritev z večinoma evropskih zunanjepolitičnih prioritet prejšnjih papežev. Vloga Vatikana v ameriško-kubanskem dogovarjanju govori tudi o nadzoru Frančiška nad vatikansko diplomacijo in administracijo.
Bergoglio o Kubi ve kar nekaj, ne nazadnje je leta 1998 o njej napisal knjigo. Čeprav je bila Kuba v središču pozornosti Svetega sedeža vse od leta 1959, to je od začetka vladavine Fidela Castra, ki je močno omejil delovanje Cerkve v tej katoliški državi, Vatikan še nikoli ni zbral toliko strokovnjakov za Južno Ameriko kot v tem projektu. Poleg državnega tajnika kardinala Pietra Parolina – na to mesto ga je postavil Frančišek –, izkušenega diplomata, ki je služboval tudi na nunciaturah v Mehiki in Venezueli, sta bila posrednika tudi namestnik državnega tajnika nadškof Giovanni Angelo Becciu ter podtajnik za odnose z državami Antoine Camilleri, ki sta bila oba v diplomatski službi v Havani. Frančišek sam pa je komuniciral s predsednikoma Obamo in Castrom. »Vatikan danes ve o Kubi več kot katera koli vlada na svetu,« je dejal britanski veleposlanik pri Svetem sedežu Nigel Baker.
Pomenljivo je tudi, da papež ni hotel sprejeti dalajlame, tibetanskega duhovnega vodje, med njegovim tridnevnim bivanjem v Rimu. Frančišek je srečanje najbrž zavrnil, ker se njegova diplomacija po Kubi preusmerja na Kitajsko.
Predstavitvene vsebine
Ne spreglejte
VEČ NOVIC
Predstavitvene vsebine
Komentarji