Prodajanje iluzij o vstopu Zahodnega Balkana v EU
Edini resnično oprijemljiv argument, ki ta čas poganja bruseljsko politiko, je strah, da bi izpraznjen prostor zasedel kdo drug.
Odpri galerijo
EU je obudila idejo o vključitvi zahodnobalkanskih držav v polnopravno članstvo. FOTO: Vassil Donev/Reuters
Evropska unija je po dolgih letih kriz, ki so pretresale povezavo, med nedavnim vrhom v Sofiji na pobudo predsedujoče Bolgarije znova obudila idejo o vključitvi zahodnobalkanskih držav v polnopravno članstvo. Kar je spodbudno.
»Veliko bolje je, da mi izvažamo stabilnost, kot pa da od tam uvažamo nestabilnost,« je po vrhu zahodnobalkanskih držav in EU strnil argumente evropske komisije v en stavek evropski »širitveni« komisar Johannes Hahn. Besede bi težko zvenele bolj logično in težko bi bile bolj v interesu Slovenije, ki se od vstopa v EU odločno zavzema za nadaljevanje širitvenega procesa. Evropska unija bi namreč morala dati državam Zahodnega Balkana jasno, tudi časovno natančno določeno pristopno perspektivo, če si seveda želi, da bodo resno nadaljevale svojo demokratizacijo, nujne gospodarske in politične reforme, in če noče, da bi se še bolj pogreznile v korupcijo, nacionalizme in medsebojne konflikte. To drži kot pribito.
Širitvena »utrujenost«
Toda, žal, nič manj ne drži tisto, česar evropska komisija med nedavnim vrhom v Sofiji ni povedala: da je namreč sama »širitveno krepko utrujena« in da je pri obljubah o članstvu ne žene toliko skrb za nujno »evropeizacijo« Zahodnega Balkana, ki se je vsi zavedajo, ampak predvsem strah pred rastočim ruskim, kitajskim in vse bolj tudi turškim (islamskim) vplivom na Balkanu.
Vse tri države s Turčijo vred (kar je bilo minuli vikend lepo videti v Sarajevu) očitno zelo dobro vedo, da je Zahodni Balkan ta čas (tudi zaradi razočaranja tamkajšnjega prebivalstva) podoben »mehkemu trebuhu« Evrope, kamor se je hitro mogoče zriniti z idejami, denarjem, investicijami in političnimi obljubami. Kar že počno, pri tem pa za razliko od Bruslja ne postavljajo neprijetnih vprašanj o stanju demokracije in pravne države. Evropa vse to le opazuje in ne zmore zagotoviti nič konkretnega niti takim pristopnim kandidatkam, kot sta Srbija in Črna gora, ki sta že »v postopku« in EU najbližje.
Že v Sofiji zgolj okvirno in zelo pogojno omenjena letnica 2025 je namreč marsikje v EU takoj vzbudila pomisleke. In to ne le zaradi upravičenih dvomov, da bi katera izmed balkanskih kandidatk v tako kratkem času lahko izpolnila vse zahtevane pogoje (EU bi celo Romunijo in Bolgarijo danes verjetno najraje izključila), ampak tudi zaradi strahu, da bi se s tem dodatno povečal »klub« tistih nepredvidljivih evropskih demokracij, ki povzročajo Bruslju vse več problemov.
Politična razcepljenost
Balkanske kandidatke bi se namreč tudi zaradi socialistične preteklosti v evropski družini narodov, česar se bojijo prenekateri, hitro lahko znašle na strani v EU že dolgo »demokratično« problematičnih Poljske in Madžarske. Po drugi strani tudi ni nujno, da bi bili njihovi nacionalizmi, skupaj z nerešenimi mejnimi problemi (kar velja celo za članici EU Slovenijo in Hrvaško), v EU razrešeni. Članstvo v EU jih prav lahko zgolj »ponotranji«, kar bi v že tako razcepljeni povezavi, ki mora odločati soglasno, samo še povečalo število medsebojnih blokad.
Proračunske težave
Drugi, nič manjši problem, ki v EU ta čas ovira pripravljenost na širitev, so evropske proračunske težave, ki se bodo po izstopu Velike Britanije samo še povečale. Že zdaj je v pripravah na naslednje evropsko proračunsko obdobje mogoče opaziti ostre bitke, kdo bo plačeval več in dobil manj, članice se ne morejo poenotiti niti o tem, ali naj proračun po izstopu Londona ohranijo na sedanji ravni, ali naj ga zmanjšajo, ali morda celo povečajo.
Šesterica balkanskih kandidatk bi bila v tem primeru samo dodatno breme. Vse, z Albanijo vred, so gospodarsko krepko pod povprečjem EU, kar pomeni, da bi bile dolgoročno neto prejemnice. Za vse sedanje neto plačnice (po izstopu bogate Velike Britanije jih bo še več, morda tudi Slovenija) je to izrazito neatraktivno. Nič manj problematičen ni morebiten pretok ljudi, ki bi se v primeru polnopravnega članstva s socialno revnejšega Balkana proti bogatejšemu severu zagotovo povečal in povzročal dodatne probleme v za prišleke že tako občutljivi EU. To pomeni, da bi si bilo treba pri vseh širitvenih vprašanjih in problemih najprej naliti čistega vina in se namesto o že desetletja istih posplošenih obljubah, ki nikogar več ne prepričajo, končno začeti pogovarjati o realno možnih in kar se da konkretnih oblikah vključevanja, ki je nujno, a mora biti tudi realno in izvedljivo.
»Veliko bolje je, da mi izvažamo stabilnost, kot pa da od tam uvažamo nestabilnost,« je po vrhu zahodnobalkanskih držav in EU strnil argumente evropske komisije v en stavek evropski »širitveni« komisar Johannes Hahn. Besede bi težko zvenele bolj logično in težko bi bile bolj v interesu Slovenije, ki se od vstopa v EU odločno zavzema za nadaljevanje širitvenega procesa. Evropska unija bi namreč morala dati državam Zahodnega Balkana jasno, tudi časovno natančno določeno pristopno perspektivo, če si seveda želi, da bodo resno nadaljevale svojo demokratizacijo, nujne gospodarske in politične reforme, in če noče, da bi se še bolj pogreznile v korupcijo, nacionalizme in medsebojne konflikte. To drži kot pribito.
Širitvena »utrujenost«
Toda, žal, nič manj ne drži tisto, česar evropska komisija med nedavnim vrhom v Sofiji ni povedala: da je namreč sama »širitveno krepko utrujena« in da je pri obljubah o članstvu ne žene toliko skrb za nujno »evropeizacijo« Zahodnega Balkana, ki se je vsi zavedajo, ampak predvsem strah pred rastočim ruskim, kitajskim in vse bolj tudi turškim (islamskim) vplivom na Balkanu.
Infografika Delo FOTO: Delo/
Vse tri države s Turčijo vred (kar je bilo minuli vikend lepo videti v Sarajevu) očitno zelo dobro vedo, da je Zahodni Balkan ta čas (tudi zaradi razočaranja tamkajšnjega prebivalstva) podoben »mehkemu trebuhu« Evrope, kamor se je hitro mogoče zriniti z idejami, denarjem, investicijami in političnimi obljubami. Kar že počno, pri tem pa za razliko od Bruslja ne postavljajo neprijetnih vprašanj o stanju demokracije in pravne države. Evropa vse to le opazuje in ne zmore zagotoviti nič konkretnega niti takim pristopnim kandidatkam, kot sta Srbija in Črna gora, ki sta že »v postopku« in EU najbližje.
Že v Sofiji zgolj okvirno in zelo pogojno omenjena letnica 2025 je namreč marsikje v EU takoj vzbudila pomisleke. In to ne le zaradi upravičenih dvomov, da bi katera izmed balkanskih kandidatk v tako kratkem času lahko izpolnila vse zahtevane pogoje (EU bi celo Romunijo in Bolgarijo danes verjetno najraje izključila), ampak tudi zaradi strahu, da bi se s tem dodatno povečal »klub« tistih nepredvidljivih evropskih demokracij, ki povzročajo Bruslju vse več problemov.
Politična razcepljenost
Balkanske kandidatke bi se namreč tudi zaradi socialistične preteklosti v evropski družini narodov, česar se bojijo prenekateri, hitro lahko znašle na strani v EU že dolgo »demokratično« problematičnih Poljske in Madžarske. Po drugi strani tudi ni nujno, da bi bili njihovi nacionalizmi, skupaj z nerešenimi mejnimi problemi (kar velja celo za članici EU Slovenijo in Hrvaško), v EU razrešeni. Članstvo v EU jih prav lahko zgolj »ponotranji«, kar bi v že tako razcepljeni povezavi, ki mora odločati soglasno, samo še povečalo število medsebojnih blokad.
Proračunske težave
Drugi, nič manjši problem, ki v EU ta čas ovira pripravljenost na širitev, so evropske proračunske težave, ki se bodo po izstopu Velike Britanije samo še povečale. Že zdaj je v pripravah na naslednje evropsko proračunsko obdobje mogoče opaziti ostre bitke, kdo bo plačeval več in dobil manj, članice se ne morejo poenotiti niti o tem, ali naj proračun po izstopu Londona ohranijo na sedanji ravni, ali naj ga zmanjšajo, ali morda celo povečajo.
Šesterica balkanskih kandidatk bi bila v tem primeru samo dodatno breme. Vse, z Albanijo vred, so gospodarsko krepko pod povprečjem EU, kar pomeni, da bi bile dolgoročno neto prejemnice. Za vse sedanje neto plačnice (po izstopu bogate Velike Britanije jih bo še več, morda tudi Slovenija) je to izrazito neatraktivno. Nič manj problematičen ni morebiten pretok ljudi, ki bi se v primeru polnopravnega članstva s socialno revnejšega Balkana proti bogatejšemu severu zagotovo povečal in povzročal dodatne probleme v za prišleke že tako občutljivi EU. To pomeni, da bi si bilo treba pri vseh širitvenih vprašanjih in problemih najprej naliti čistega vina in se namesto o že desetletja istih posplošenih obljubah, ki nikogar več ne prepričajo, končno začeti pogovarjati o realno možnih in kar se da konkretnih oblikah vključevanja, ki je nujno, a mora biti tudi realno in izvedljivo.
