Dober dan!

Hitre povezave
Moje naročnineNaročila
Svet

»Evropske države ravnajo prav, ko s članstvom ne legitimirajo Odbora za mir«

Ni tveganje zamenjava Združenih narodov, temveč njihovo postopno spodkopavanje in potiskanje na rob, je v intervjuju za Delo opozoril analitik Hugh Lovatt.
Podpis ustanovne listine Trumpovega Odbora za mir v Davosu konec januarja. FOTO: Jonathan Ernst/Reuters
Podpis ustanovne listine Trumpovega Odbora za mir v Davosu konec januarja. FOTO: Jonathan Ernst/Reuters
19. 2. 2026 | 05:00
19. 2. 2026 | 09:07
10:20

Odbor za mir ima z Gazo malo skupnega, predvsem je namenjen utrjevanju nadzora ameriškega predsednika Donalda Trumpa nad aktualnim globalnim dogajanjem, je pred današnjim ustanovnim srečanjem v Washingtonu za Delo dejal Hugh Lovatt, višji analitik programa za Bližnji vzhod in Severno Afriko pri Evropskem svetu za zunanje odnose (ECFR). Po njegovih besedah gre za izrazito od zgoraj navzdol voden projekt z močno ameriško in izraelsko prevlado, nad katerim ima Trump popoln nadzor.

Glede na okoliščine nastanka in na to, kdo se je pridružil pobudi ter sprejel povabilo Donalda Trumpa, Odbor za mir zveni kot oksimoron. Kako bi opisali to platformo in kakšen je njen končni namen?

Nova platforma je predvsem trumpovski projekt. Gre predvsem za to, da predsednik Trump utrdi nadzor in vpliv nad dogajanjem po svetu. Z Gazo ima to zelo malo skupnega; precej bolj je povezana z njegovimi lastnimi ambicijami in s prihodnostjo sedanje globalne multilateralne ureditve. Hkrati menim, da jo je treba razumeti tudi kot zasebni, poslovni podvig. Če pogledamo udeležbo številnih investicijskih skladov in vplivnih poslovnežev ter preplet zasebnih in javnih sredstev, obstaja resen razlog za zaskrbljenost, da gre tudi za instrument zasebnih finančnih interesov.

Kako resna grožnja multilateralizmu in obstoječemu mednarodnemu institucionalnemu okviru je Odbor za mir?

Menim, da je tveganje treba vzeti resno. Ne gre za to, da bi Odbor za mir lahko nadomestil Združene narode – tega si ne predstavljam. Združeni narodi kljub številnim pomanjkljivostim predstavljajo desetletja multilateralne birokracije z obsežnim sistemom sekretariatov in programov. Takšne strukture ni lahko nadomestiti, zlasti ne v času, ki predsedniku Trumpu ostaja do konca mandata.

Hugh Lovatt je višji analitik programa za Bližnji vzhod in Severno Afriko pri Evropskem svetu za zunanje odnose (ECFR) s sedežem v Londonu. FOTO: Seesaw
Hugh Lovatt je višji analitik programa za Bližnji vzhod in Severno Afriko pri Evropskem svetu za zunanje odnose (ECFR) s sedežem v Londonu. FOTO: Seesaw
Ni tveganje, da bi Odbor nadomestil OZN. Kratkoročno tveganje je drugje: da bi Združene narode še naprej spodkopaval, jih potiskal na obrobje in postopno krhal njihovo vlogo prav v tem občutljivem obdobju. To tveganje je morda vsaj začasno omejeno, saj evropske države za zdaj ne sodelujejo, številne druge – tudi afriške – pa, kolikor mi je znano, sploh niso bile povabljene. Vprašanje torej ni zgolj v Trumpovih osebnih ambicijah, temveč tudi v tem, koliko bodo vplivne države, zlasti zahodne, ta projekt sprejele in se vključile vanj.

Več evropskih voditeljev je izrazilo pomisleke o zakonitosti Odbora in njegovega morebitnega spodjedanja sistema Združenih narodov. Kaj bi morale Evropska unija in države članice še storiti, da pri poskusih vzdrževanja multilateralnega reda ne bi bile potisnjene na stranski tir?

Menim, da gre za ločeni vprašanji. Evropske države ravnajo pravilno, ko s članstvom ne legitimirajo Odbora za mir. Res je, da se je Madžarska pridružila, in videli bomo, kako se bo to razvijalo, vendar je ključno prav to: ne dati pobudi politične legitimnosti s sodelovanjem.

Neudeležba še ne pomeni, da Evropejci nimajo vpliva. Vpliv ne izhaja iz članstva. Glede na zasnovo Odbora, ob branju njegove ustanovne listine in ob očitni prevladi, ki jo bo nad njim imel Trump, članstvo evropskim državam ne bi prineslo večjega vpliva. Prej nasprotno, obstajala bi nevarnost, da bi bile kot del enostransko zasnovane strukture, ki koristi predvsem Trumpu, še bolj potisnjene na obrobje.

Po mojem lahko vpliv izhaja prav iz tega, da se Odboru ne pridružijo. Evropske države lahko z njim še vedno sodelujejo od zunaj, kot bodo nekatere predvidoma storile že danes. Njihova resnična moč je drugje, v pripravljenosti prevzeti politično in finančno vlogo pri oblikovanju prihodnosti Gaze. Ta vloga ne sme biti brezpogojna. Drugače povedano, evropske države bi morale biti pripravljene ponuditi politične in finančne prispevke, vendar pod jasnimi pogoji. Ti bi morali podpirati oblikovanje pozitivne prihodnosti Gaze, ki trenutno ni skladna s Trumpovim načrtom obnove.

image_alt
Delno odprtje prehoda Rafa je tragična farsa

Evropska komisija bo na prvo zasedanje Odbora za mir poslala komisarko za Sredozemlje Dubravko Šuica. Udeležbo v vlogi opazovalke je napovedala tudi italijanska vlada pod vodstvom Giorgie Meloni, ki velja za eno od Trumpovih najtesnejših zaveznic v Evropi. Kako razumete te poteze? Ali s tem tvegajo, da Odboru za mir podeljujejo legitimnost?

Gre za občutljivo ravnovesje med sodelovanjem in legitimiranjem. Menim, da je določena mera sodelovanja z Odborom za mir nujna, vendar mora temeljiti na evropskih interesih in viziji, ne na prilagajanju Trumpovemu načrtu prenove Gaze, ki ga sam vidim kot katastrofičnega in distopičnega. Sodelovati torej da, vendar pod lastnimi pogoji.

Kje je meja med sodelovanjem in podeljevanjem legitimnosti, je težko določiti. Veliko bo odvisno od tega, kako se bodo predstavniki pozicionirali in kaj bodo na srečanju dejansko povedali. Obstaja vrsta multilateralnih organizacij, od skupine G7 do različnih regionalnih povezav, zato sodelovanje v takšnih forumih samo po sebi ni sporno. Ključno je, da se takšnega sodelovanja lotimo na ustreznih temeljih.

Večje vprašanje se mi zdi sodelovanje evropske komisije. Kolikor razumem, je bila odločitev o udeležbi sprejeta brez posvetovanja z državami članicami. Ob tem se odpira dodatno vprašanje, kako ohraniti evropsko enotnost, za katero so posebno odgovorne prav institucije EU. Udeležba brez predhodnega usklajevanja z državami članicami lahko tej enotnosti škodi in hkrati pošlje predsedniku Trumpu signal o evropski razdeljenosti.

Postavlja se tudi vprašanje, na kakšni podlagi bo komisija sodelovala. Morda bo napovedala finančne zaveze v imenu Evropske unije, ki jih države članice niso potrdile ali odobrile.

Opustošenje v Gazi. FOTO: Hazem Bader/Afp
Opustošenje v Gazi. FOTO: Hazem Bader/Afp

V Odboru za mir ni palestinskih predstavnikov, medtem ko se zdi, da prevladujejo proizraelski in ameriški interesi. Kaj to pomeni za Gazo in njeno prihodnost, zlasti glede povojnega upravljanja in obnove?

Palestinska udeležba je na dnu organizacijske sheme v okviru nacionalne komisije za upravo Gaze. Gre za administrativno telo, nad katerim imata Odbor za mir in predsednik Trump popoln nadzor. Trump lahko članstvo pri tem projektu spremeni, kadarkoli se za to odloči.

To znova potrjuje, kar smo že videli pri načrtu obnove in širšem ameriškem pristopu do Gaze. Gre za izrazito od zgoraj navzdol voden projekt z močno ameriško in izraelsko prevlado, ki noče le zgraditi nove Gaze, temveč hoče tudi uresničiti po mojem mnenju distopično vizijo. Če bo načrt uresničen, bo izbrisal gospodarsko, družbeno in kulturno tkivo Gaze.

To se dogaja zato, ker Palestinci niso del procesa odločanja. Potisnjeni so kvečjemu v neenakovredno vlogo. Gre za popolno preobrnitev razmerij moči in izrazito asimetrijo. Ko se Evropejci vključujejo v sodelovanje z Odborom za mir, tudi od zunaj, ne gre le za vprašanje, kakšno vizijo obnove so pripravljeni financirati. S svojim financiranjem in političnim delovanjem bi morali poskušati ponovno poudariti in okrepiti palestinsko zmožnost odločanja o lastni prihodnosti.

Kakšne možnosti za dolgoročni obstoj ima ta pobuda, če je tako tesno vezana na eno politično osebnost in eno ameriško administracijo?

Na to je mogoče pogledati na več načinov. Načrt z dvajsetimi točkami in resolucija Združenih narodov, ki ga je potrdila, sta danes sprejeta v mednarodni skupnosti, med Evropejci, Izraelci in celo Palestinci. Če naj bo ta načrt dolgoročno vzdržen, bo treba izvesti drugo fazo od predvidenih treh. Ne bom se spuščal v tehnične podrobnosti, toda treba je ohraniti zagon njegovega izvajanja, kar zahteva zaveze tako palestinske kot izraelske strani.

Trajnost premirja bo v končni fazi odvisna predvsem od tega, ali je Izrael resnično pripravljen spoštovati svoje obveznosti. To vključuje nadaljnji umik iz Gaze v okviru druge faze, odprtje humanitarnega dostopa ... To je glavno vprašanje in hkrati področje, na katerem lahko Evropa po mojem pritisne na Izrael.

Kar zadeva obnovo, je odločilno, kdo ima finančna sredstva. Denar za obnovo ne bo prišel iz Odbora za mir. To je nekoliko paradoksalno. Argentina ne bo financirala obnove Gaze. Prav tako ne Madžarska in Albanija. Glavni donatorji so arabske države in verjetno tudi Evropejci.

Čeprav je razprava trenutno uokvirjena okoli Odbora za mir, odločilna beseda pri vprašanju obnove in razvoja ne bo v njegovih rokah, temveč v rokah donatorjev. Mnogi med njimi so zunaj Odbora ali so kritični do tega.

-----------------------------

/ Foto Delo
/ Foto Delo
 Članek je objavljen v okviru projekta SOS4Democracy, v katerem sodeluje medijska hiša Delo.

Projekt je prejel sredstva iz programa Evropske unije za raziskave in inovacije Horizon Europe (št. pogodbe 101119678). Izražena stališča in mnenja pripadajo avtorju in ne odražajo nujno stališč in mnenj Evropske unije ali Evropske izvajalske agencije za raziskave (REA). Zanje ne moreta biti odgovorna niti Evropska unija niti organ, ki financira akcijo.

Sorodni članki

Komentarji

VEČ NOVIC
Predstavitvene vsebine