Protest generacije, ki je odrasla v vojni
Oblasti v Iraku streljajo na protestnike s pravimi naboji, napetosti se stopnjujejo predvsem v Bagdadu in na jugu države.
Na ulicah številnih iraških mest že več dni potekajo množični protivladni protesti. Oblasti so na miroljubne proteste »odgovorile« z vodnimi topovi, solzivcem in strelnim orožjem. Do zdaj je bilo v največjih protestih v Iraku po (vojaškem) porazu samooklicane Islamske države (IS) ubitih več ljudi, ranjenih pa več kot 500 protestnikov. V večjem delu Iraka velja policijska ura, dostop do interneta je močno omejen.
Zakaj so Iračani množično šli na ulice?
Ključni razlogi za nakopičeno jezo so povezani s poraznim stanjem gospodarstva oziroma dejstvom, da navadni ljudje nimajo nič od enormnega iraškega naftnega bogastva. Še huje. V državi vlada strahovita korupcija. V mestih, kjer potekajo protesti, denimo v Nasriji in Nadžafu, ni ne elektrike ne tekoče vode. Služb ni, še posebej ne za mlade. Oblast je v rokah političnih strank, ki so tesno povezane z različnimi milicami. Devetnajst odstotkov iraškega proračuna za letošnje leto je namenjenega »varnosti« – vojski in policiji. Ob tem sta še dva odstotka namenjena paravojaškim (šiitskim) enotam. Naftnemu ministrstvu je namenjenih 14 odstotkov. Izobraževanje, zdravstvo in obnova bodo prejeli 8 odstotkov proračunskih sredstev.
Imajo protesti tudi politično ozadje?
Da. Eden izmed sprožilcev protestov je bila nedavna odločitev predsednika vlade Adila Abdula Mahdija, da bo degradiral generala Abdula Vahaba al Sadija, ki je bil ključen človek večletne vojne z IS. Al Sadi je eden od redkih iraških generalov, ki ni tesno povezan s sosednjim Iranom, de facto vladarjem precejšnega dela Iraka. Ker je preprosto preveč priljubljen, je Teheran prek podizvajalcev v Iraku – to velja predvsem za politično krilo vplivnih šiitskih milic Hašd al Šabi (Ljudske mobilizacijske enote), ki so jih iraške oblasti pred časom pridružile redni iraški vojski – zahteval od predsednika vlade, da omeji al Sadijeve pristojnosti.
Je na ulicah znova zaznati naraščanje napetosti med suniti in šiiti?
Ne. Abotna nesposobnost oblasti, epidemična korupcija, nedelovanje osnovnih javnih servisov in infrastrukture ter uslužno dvorjenje vrha iraške politike tako Iranu kot ZDA so se za zdaj dejansko izkazali za povezovalno tkivo. Na protestih ni sektaških vzklikov. Protestniki, velika večina je mlajša od 25 let, odraščali so v vojni, vzklikajo, da hočejo domovino. »Nočemo političnih strank. Od njih nočemo ničesar. Dajte nam državo, potrebujemo le državo, v kateri bi živeli,« so poudarili iraški protestniki.
Nekaj, česar v dolgih letih vojne – naprej zaradi ameriške okupacije in državljanske vojne, potem še zaradi naskoka IS – nikoli niso zares imeli. Protesti, mimogrede, potekajo tudi v iraškem Kurdistanu, ki se je moral po uspešno izvedenem referendumu o ustanovitvi neodvisne kurdske države soočiti s posledicami nekompetentnega delovanja političnih elit.
Kaj je mogoče pričakovati?
Iraške oblasti niso enotne. Vlada je bila sestavljena kot nekakšen kompromis med klerikom in dolgoletnim vodjem šiitskih upornikov Moktado al Sadrom in strankami, ki so bližje nekdanjemu predsedniku vlade Haiderju al Abadiju. Proteste, ki so drugačni od vseh prejšnjih, saj za njimi ne stojijo uradne politične strukture, bodo iraške stranke vsekakor poskusile izkoristiti kot orodje v notranjepolitičnem boju. Toda ulica je tokrat resnično drugačna: generacija, ki je odrasla v vojni, (upravičeno) ne zaupa nikomur. Ne iranskim lakajem, ne nekdanjim voditeljem milic, ne vojnim herojem, ne kariernim uradnikom, ne povsod prisotnim patriarhalnim avtokratom. Pred Irakom je vroča politična in socialna jesen. Upati je, da se nasilje, za katero je absolutno odgovoren uradni Bagdad, ne bo stopnjevalo. Toda iraška država in družba sta še vedno vnetljivi. In novo poglavje krvavega kaosa v Iraku bo odgovarjalo marsikomu.
Zakaj so Iračani množično šli na ulice?
Ključni razlogi za nakopičeno jezo so povezani s poraznim stanjem gospodarstva oziroma dejstvom, da navadni ljudje nimajo nič od enormnega iraškega naftnega bogastva. Še huje. V državi vlada strahovita korupcija. V mestih, kjer potekajo protesti, denimo v Nasriji in Nadžafu, ni ne elektrike ne tekoče vode. Služb ni, še posebej ne za mlade. Oblast je v rokah političnih strank, ki so tesno povezane z različnimi milicami. Devetnajst odstotkov iraškega proračuna za letošnje leto je namenjenega »varnosti« – vojski in policiji. Ob tem sta še dva odstotka namenjena paravojaškim (šiitskim) enotam. Naftnemu ministrstvu je namenjenih 14 odstotkov. Izobraževanje, zdravstvo in obnova bodo prejeli 8 odstotkov proračunskih sredstev.
Imajo protesti tudi politično ozadje?
Da. Eden izmed sprožilcev protestov je bila nedavna odločitev predsednika vlade Adila Abdula Mahdija, da bo degradiral generala Abdula Vahaba al Sadija, ki je bil ključen človek večletne vojne z IS. Al Sadi je eden od redkih iraških generalov, ki ni tesno povezan s sosednjim Iranom, de facto vladarjem precejšnega dela Iraka. Ker je preprosto preveč priljubljen, je Teheran prek podizvajalcev v Iraku – to velja predvsem za politično krilo vplivnih šiitskih milic Hašd al Šabi (Ljudske mobilizacijske enote), ki so jih iraške oblasti pred časom pridružile redni iraški vojski – zahteval od predsednika vlade, da omeji al Sadijeve pristojnosti.
Je na ulicah znova zaznati naraščanje napetosti med suniti in šiiti?
Ne. Abotna nesposobnost oblasti, epidemična korupcija, nedelovanje osnovnih javnih servisov in infrastrukture ter uslužno dvorjenje vrha iraške politike tako Iranu kot ZDA so se za zdaj dejansko izkazali za povezovalno tkivo. Na protestih ni sektaških vzklikov. Protestniki, velika večina je mlajša od 25 let, odraščali so v vojni, vzklikajo, da hočejo domovino. »Nočemo političnih strank. Od njih nočemo ničesar. Dajte nam državo, potrebujemo le državo, v kateri bi živeli,« so poudarili iraški protestniki.
Nekaj, česar v dolgih letih vojne – naprej zaradi ameriške okupacije in državljanske vojne, potem še zaradi naskoka IS – nikoli niso zares imeli. Protesti, mimogrede, potekajo tudi v iraškem Kurdistanu, ki se je moral po uspešno izvedenem referendumu o ustanovitvi neodvisne kurdske države soočiti s posledicami nekompetentnega delovanja političnih elit.
Kaj je mogoče pričakovati?
Iraške oblasti niso enotne. Vlada je bila sestavljena kot nekakšen kompromis med klerikom in dolgoletnim vodjem šiitskih upornikov Moktado al Sadrom in strankami, ki so bližje nekdanjemu predsedniku vlade Haiderju al Abadiju. Proteste, ki so drugačni od vseh prejšnjih, saj za njimi ne stojijo uradne politične strukture, bodo iraške stranke vsekakor poskusile izkoristiti kot orodje v notranjepolitičnem boju. Toda ulica je tokrat resnično drugačna: generacija, ki je odrasla v vojni, (upravičeno) ne zaupa nikomur. Ne iranskim lakajem, ne nekdanjim voditeljem milic, ne vojnim herojem, ne kariernim uradnikom, ne povsod prisotnim patriarhalnim avtokratom. Pred Irakom je vroča politična in socialna jesen. Upati je, da se nasilje, za katero je absolutno odgovoren uradni Bagdad, ne bo stopnjevalo. Toda iraška država in družba sta še vedno vnetljivi. In novo poglavje krvavega kaosa v Iraku bo odgovarjalo marsikomu.
