Prva svetovna kibernetska vojna

Filmski kritiki, ki so imeli priložnost videti predpremierno projekcijo filma Intervju niso prav nič navdušeni nad vulgarno komedijo, v kateri je preveč seksističnih metafor in nesmiselnih zapletov. Vendar pa se politični analitiki bojijo, da je film veliko več kakor pa komedija. Pravijo, da bi lahko zaznamoval začetek prve svetovne kibernetske vojne.

Intervju je na površje vrgel povsem drugačno Severno Korejo od tiste, ki jo je svet poznal do nedavno. Seveda ne takšno, kakršna je prikazana v filmu, ampak takšno, ki ima močno vojsko dobro izurjenih hekerjev, sposobnih prodreti v telekomunikacijske sisteme ter v elektronske sisteme podjetij, bank in jedrskih elektrarn. Prav zdaj je potrebno resno razmisliti, ali je Pjongjang nevaren za svetovni mir. Ne zato, ker ima atomsko bombo in rakete dolgega dosega, ampak zato, ker drži prst na tipkovnici, s katero lahko napade kibernetske arterije katerekoli države, ki zatrese mit o božanskemu vodji na vrhu dinastične ureditve.

Kibernetski vandalizem

Besedni spopad med Pjongjangom in Washingtonom se je ta teden nadaljeval. Predsednik Barack Obama je zagrozil, da bi Amerika lahko Severno Korejo zopet uvrstila na seznam držav, ki podpirajo terorizem. Mogočna Narodna obrambna komisija, na čelu katere je vodja Kim Džong Un, še naprej zanika, da za hekerskim napadom na Sony, ki je produciral sporni film, stoji severnokorejska država. Vendar pa so ZDA prepričane, da so prepoznale njen »podpis«. Bela hiša razmišlja o tem, kako odgovoriti na »dejanje kibernetskega vandalizma«, kot je to označil Obama ter se s tem ognil besedi »terorizem«. Vendar pa je severnokorejski vrh to besedo izrekel, ko je razglasil »najbolj močno protiakcijo, ki jo bodo izvedli proti Beli hiši, Pentagonu in celotnim ZDA, ki so leglo terorizma«. »Borci za pravico,« je zapisano v sporočilu tiskovne agencije KCNA, »že ostrijo bajonete. Ne samo na ameriških tleh, ampak tudi v drugih delih sveta.«

Ni težko razumeti, zakaj je Intervju tako razburil Pjongjang. Severna Koreja svojo stabilnost vzdržuje z ideologijo, ki je podobna religiji. Da bi ta ostala pri življenju, mora ostati kult vodje neokrnjen. Film, v katerem Kim Džong Unova glava eksplodira zaradi zla, ki se je v njej nakopičilo, se ne samo poigrava s svetinjo nezmotljivega vladarja, ampak tudi ruši skrbno negovano iluzijo, da ves svet spoštuje oziroma se boji severnokorejskega diktatorja. Glede na to, da v to državo od zunaj prodira vse več informacij, je težko zagotoviti, da se komedija Setha Rogena ne bo na nek način priplazila skozi bodečo žico in prišla vsaj do mobilnih telefonov nove severnokorejske gospodarske elite.

Status quo kot vir negotovosti

Čeprav je Pjongjang ameriško administracijo obtožil, da stoji za snemanjem tega »reakcionarnega« filma in čeprav je preko KCNA izrekel niz težkih groženj, pa to ne pomeni, da bo katerokoli od njih tudi uresničil. Severna Koreja je med drugim predlagala skupno preiskavo izvora hekerskega napada na Sony. To pa je bilo ponovno povabilo za vzajemno priznanje, četudi v sovražnem ozračju. ZDA in Demoratična ljudska republika Koreja (DPRK, kakor se uradno imenuje severni del Korejskega polotoka) od konca korejske vojne leta 1953 še nista sklenili mirovnega sporazuma, še manj pa vzpostavili diplomatske odnose. Mnogi analitiki menijo, da je prav ta status quo največji vir negotovosti in frustracij, ki jih je moč čutiti v burnih reakcijah Pjongjanga na vsako ameriško potezo, vključno z zasmehovanjem vodje.

Vendar pa kibernetski obračun ni niti malo smešen. Ni si težko predstavljati, kako bi ZDA, Južna Koreja in Japonska reagirale, če bi Severna Koreja posegla po enem od svojih projektilov z jedrsko glavo. Takšna vojna bi se hitro končala. Težko pa je oceniti, kakšno moč ima severnokorejska enota s preko šest tisoč hekerjev, združenih v Biroju 121, ki je že nekaj let sestavni del vojaške protiobveščevalne službe. Vsako leto rekrutirajo 300 novih, talentiranih kibernetskih strokovnjakov, ki so se večinoma izobraževali v vojaški računalniški šoli. Dva od teh, Jang Se Jul in Kim Heung Kvang, sta pobegnila v Južno Korejo. Trdita, da je napad na Sony najuspešnejši podvig njunih nekdanjih kolegov. Tudi Sonyjev preklic premiere filma, ki je bila napovedana za 25. december, je nedvomno politična zmaga v vojni, ki se šele začenja.

Tarče severnokorejske vojske hekerjev so infrastrukturni sistemi Južne Koreje in ZDA, pravita Jang in Kim. Samo lansko leto so v južnokorejskih bankah blokirali 30 tisoč računalnikov. Nacionalna tajna služba v Seulu trdi, da so v zadnjih nekaj letih zabeležili čez 75 tisoč kibernetskih napadov na vladne sisteme. Prejšnji teden so napadli tudi dva južnokorejska podjetja za jedrsko energijo. Potem, ko so jima ukradli preko 100 tisoč dokumentov, povezanih z reaktorji, so jim postavili ultimat, da do božiča ugasnejo nuklearke, sicer bodo ukradene dokumente dali na voljo internetni javnosti.

Možno je, da za tem napadom stoji Severna Koreja, pravi južnokorejska tajna služba, oziroma ena od skupin, ki simpatizira s Pjongjangom. Povsem možno pa je tudi, da je to delo protijedrskih aktivistov. Prav nezmožnost natančnega identificiranja hekerjev vsebuje v sebi nevarnost napačne presoje in usmerjanja reakcije v napačno smer.

Tudi ni izključeno, pravijo strokovnjaki, da so severnokorejski hekerji napadli Sony s kitajskega ozemlja. Tiskovna predstavnica kitajskega zunanjega ministrstva Hua Chunying je v ponedeljek celo potrdila, da kitajska vlada o tej stvari nima dovolj informacij ter ob enem obsodila »vse oblike kibernetskih napadov« s pomočjo sistemov druge države. Peking se vse bolj ograjuje od potez Severne Koreje. Upokojeni general Wang Hongguang je v komentarju celo opozoril, da je »Kitajska prevečkrat počistila nered za DPRK in da ji v bodoče tega ni več treba početi.«

Kljub vsemu so kitajski partijski časopisi Intervju obsodili. »Karkoli si že ameriška družba misli o Kim Džong Unu, je on še vedno voditelj Severne Koreje. Zlonamerno norčevanje izhaja iz brezumne kulturne arogance,« je zapisano v uvodniku Global Timesa. V eni stvari pa se kitajski partijski predstavniki in ameriški filmski kritiki vendarle strinjajo: film je sam po sebi slab. Kibernetska vojna, ki bi jo utegnil izzvati, pa je izjemno nevarna.