Razlike med vzhodom in zahodom še vedno glavna tema
Se bodo Ossiji sploh kdaj izenačili z Wessiji?
Odpri galerijo
Nemška družba se sprašuje predvsem, zakaj se vzhodna Nemčija vse bolj barva v politične barve skrajne desnice. Foto Reuters
Frankfurt – Nemčija praznuje 29. obletnico ponovne združitve. Po skoraj treh desetletjih se Nemci sprašujejo, zakaj razlike ostajajo in se celo večajo, predvsem politično.
Nemška družba se sprašuje predvsem, zakaj vzhod čedalje bolj podpira Alternativo za Nemčijo (AfD). Na zadnjih deželnih volitvah v Saški in Brandenburgu je AfD postala druga največja grupacija. Praznovanje obletnice ponovne združitve je tako obarvano v vprašanje, kaj je šlo narobe.
Povprečna bruto plača je bila na zahodu ob združitvi skoraj dvakrat višja kot na vzhodu. Zdaj je razlika manjša – na zahodu znaša približno 3300 evrov, na vzhodu okoli 2800 evrov. A to je le del zgodbe. Da gre vzhodu še vedno slabše, kaže, denimo, podatek, da so nova delovna mesta odpirali izključno v zahodnonemških deželah. Na vzhodu je danes v primerjavi z letom 1991 še vedno okoli 800.000 manj delovnih mest. Ne preseneča, da se prebivalstvo še vedno seli na zahod. Z izjemo Brandenburga, ki se zaradi Berlina razvija bolje, so vse vzhodnonemške dežele do danes izgubile od 14 do 22 odstotkov prebivalstva v korist zahoda. To še poglablja ekonomsko-socialne težave vzhodnonemških dežel, ki tako v produktivnosti kot BDP zaostajajo za zahodnonemškimi od 10 do 15 odstotnih točk.
Raziskava je pokazala, da 58 odstotkov vzhodnih Nemcev meni, da danes niso nič bolj zaščiteni pred samovoljo države kot v času Sovjetske zveze, 22 odstotkov pa je prepričanih, da je danes slabše. Razloge za takšne zaznave raziskovalci vidijo v propagandi AfD, ki je očitno padla na plodna tla, in v prepričanju, da Zahod njihovega prispevka ne ceni dovolj. Nižje so plače, na vzhodu je malo zveznih uradov, le peščica sedežev velikih koncernov ...
A te razlike niso nastale le med hladno vojno, kot običajno poudarjamo. V knjigi Najkrajša zgodovina Nemčije James Hawes argumentira, da enovita Nemčija, kot jo poznamo danes, nikdar ni bila naravna tvorba. Na zahodu kultura grških Aten, katolicizem, podjetniško jedro, na vzhodu grška Šparta, protestantizem in gospodarsko šibkejše območje. Pruska duša, ki je močno militantna in vedno v strahu pred tujim (nekoč Slovani ali Judi, danes migranti z Bližnjega vzhoda), je še vedno živa, zatrjuje. Hawes prikazuje, kako so Hitlerja pripeljali na oblast glasovi Nemcev vzhodno od Labe, ki so od nekdaj bili kolonizatorji in priseljenci vzhodno od Labe. Zato današnja podpora vzhodnonemških dežel AfD zanj ni presenetljiva. Hawes postavlja tezo, da AfD v današnji Nemčiji nikoli ne bo najmočnejša stranka v zveznem parlamentu. Kot razlog navaja dejstvo, da je vhodna Nemčija danes geografsko precej skrčena v primerjavi s tisto pred drugo svetovno vojno, zato ima precej manjšo težo. Zahodni Nemci AfD nikoli ne bodo večinsko podprli, kot niso Hitlerja.
»Migracijska kriza je dvignila podporo AfD. A to ni vzrok, je le povod za uspehe stranke. Raziskave kažejo, da kar dve tretjini Nemcev ocenjuje gospodarske razmere v državi kot nepravične. Se pravi, razdelitev blaginje po njihovi oceni ni več pravična. To je eden od ključnih vzrokov, da desni populizem pridobiva moč,« je dejal raziskovalec skrajnih desnih gibanj Tim Engartner. »Na zahodu podpora AfD še ni tako razširjena, a ne smemo pozabiti, da ima AfD v vseh deželnih parlamentih zastopnike,« je povedal. Po njegovi oceni je stranka zelo nevarna in lahko zaneti požar. »Nevarnost stranke podcenjujemo, pravzaprav smo šokantno mirni. Če bi Nemčija na neki način padla s prestola prvakinje v svetovnem izvozu ... in z recesijo se lahko hitro približamo razmeram iz tridesetih let prejšnjega stoletja, ko je Nemčija pognala Evropo in svet na najnižjo točko človeške zgodovine,« je poudaril sogovornik.
Razloge za tako milo obravnavo AfD vidi v prepričanju Nemcev, da imajo stabilno demokracijo, ki jo zagotavlja proporcionalni volilni sistem, ki zagotavlja delitev moči med več strank, tudi Pirate ali Zelene. Ta pisanost strank je po Engartnerjevem mnenju za Nemce zagotovilo, da jih bo politični sistem ubranil pred skrajno desnico. Sam pa ni prepričan o tem.
Nemška družba se sprašuje predvsem, zakaj vzhod čedalje bolj podpira Alternativo za Nemčijo (AfD). Na zadnjih deželnih volitvah v Saški in Brandenburgu je AfD postala druga največja grupacija. Praznovanje obletnice ponovne združitve je tako obarvano v vprašanje, kaj je šlo narobe.
Številčna primerjava
Povprečna bruto plača je bila na zahodu ob združitvi skoraj dvakrat višja kot na vzhodu. Zdaj je razlika manjša – na zahodu znaša približno 3300 evrov, na vzhodu okoli 2800 evrov. A to je le del zgodbe. Da gre vzhodu še vedno slabše, kaže, denimo, podatek, da so nova delovna mesta odpirali izključno v zahodnonemških deželah. Na vzhodu je danes v primerjavi z letom 1991 še vedno okoli 800.000 manj delovnih mest. Ne preseneča, da se prebivalstvo še vedno seli na zahod. Z izjemo Brandenburga, ki se zaradi Berlina razvija bolje, so vse vzhodnonemške dežele do danes izgubile od 14 do 22 odstotkov prebivalstva v korist zahoda. To še poglablja ekonomsko-socialne težave vzhodnonemških dežel, ki tako v produktivnosti kot BDP zaostajajo za zahodnonemškimi od 10 do 15 odstotnih točk.
Raziskava je pokazala, da 58 odstotkov vzhodnih Nemcev meni, da danes niso nič bolj zaščiteni pred samovoljo države kot v času Sovjetske zveze, 22 odstotkov pa je prepričanih, da je danes slabše. Razloge za takšne zaznave raziskovalci vidijo v propagandi AfD, ki je očitno padla na plodna tla, in v prepričanju, da Zahod njihovega prispevka ne ceni dovolj. Nižje so plače, na vzhodu je malo zveznih uradov, le peščica sedežev velikih koncernov ...
Praznovanje združitve v Berlinu. Foto: Fabrizio Bensch/Reuters
A te razlike niso nastale le med hladno vojno, kot običajno poudarjamo. V knjigi Najkrajša zgodovina Nemčije James Hawes argumentira, da enovita Nemčija, kot jo poznamo danes, nikdar ni bila naravna tvorba. Na zahodu kultura grških Aten, katolicizem, podjetniško jedro, na vzhodu grška Šparta, protestantizem in gospodarsko šibkejše območje. Pruska duša, ki je močno militantna in vedno v strahu pred tujim (nekoč Slovani ali Judi, danes migranti z Bližnjega vzhoda), je še vedno živa, zatrjuje. Hawes prikazuje, kako so Hitlerja pripeljali na oblast glasovi Nemcev vzhodno od Labe, ki so od nekdaj bili kolonizatorji in priseljenci vzhodno od Labe. Zato današnja podpora vzhodnonemških dežel AfD zanj ni presenetljiva. Hawes postavlja tezo, da AfD v današnji Nemčiji nikoli ne bo najmočnejša stranka v zveznem parlamentu. Kot razlog navaja dejstvo, da je vhodna Nemčija danes geografsko precej skrčena v primerjavi s tisto pred drugo svetovno vojno, zato ima precej manjšo težo. Zahodni Nemci AfD nikoli ne bodo večinsko podprli, kot niso Hitlerja.
Podcenjevanje nevarnosti AfD
»Migracijska kriza je dvignila podporo AfD. A to ni vzrok, je le povod za uspehe stranke. Raziskave kažejo, da kar dve tretjini Nemcev ocenjuje gospodarske razmere v državi kot nepravične. Se pravi, razdelitev blaginje po njihovi oceni ni več pravična. To je eden od ključnih vzrokov, da desni populizem pridobiva moč,« je dejal raziskovalec skrajnih desnih gibanj Tim Engartner. »Na zahodu podpora AfD še ni tako razširjena, a ne smemo pozabiti, da ima AfD v vseh deželnih parlamentih zastopnike,« je povedal. Po njegovi oceni je stranka zelo nevarna in lahko zaneti požar. »Nevarnost stranke podcenjujemo, pravzaprav smo šokantno mirni. Če bi Nemčija na neki način padla s prestola prvakinje v svetovnem izvozu ... in z recesijo se lahko hitro približamo razmeram iz tridesetih let prejšnjega stoletja, ko je Nemčija pognala Evropo in svet na najnižjo točko človeške zgodovine,« je poudaril sogovornik.
Razloge za tako milo obravnavo AfD vidi v prepričanju Nemcev, da imajo stabilno demokracijo, ki jo zagotavlja proporcionalni volilni sistem, ki zagotavlja delitev moči med več strank, tudi Pirate ali Zelene. Ta pisanost strank je po Engartnerjevem mnenju za Nemce zagotovilo, da jih bo politični sistem ubranil pred skrajno desnico. Sam pa ni prepričan o tem.
