»Kaj najbolje raste v vročini: fantazija; nerazumnost; pohota.« Tako piše Salman Rushdie v romanu Otroci polnoči, polnem simbolike, magičnega realizma, metafizične estetike in zgodovinskega niansiranja stvarnosti, ki bi lahko preskočila stoletje in se pojavila tukaj pred nami.
Vročina je v romanu skorajda lik, fizična in metafizična sila, ki zamegljuje meje med fantazijo in stvarnostjo, med zgodovino in mitom. Zdi se, kot da je roman nastal iz tega podnebnega kaosa, ki je za jug Indije običajen, hkrati pa tudi poudarjen s trenutkom rojstva neodvisne države.
Glavni pripovedovalec v romanu Saleem Sinai je bil rojen prav v trenutku, ko je Indija postala neodvisna od britanskih kolonizatorjev, nato pa opaža, da so vsi otroci, ki so bili rojeni 15. avgusta 1947 med polnočjo in uro po polnoči, obdarjeni s posebno močjo, ki je še posebej poudarjena v vročini dneva. Uničujoča toplota tako postaja simbolična slika Indije, razdeljene po verskih šivih, od katere se je takoj po osamosvojitvi odcepil Pakistan.
Komentarji