Regionalno odpiranje je dobro za vso Evropo
Končno čez mejo, v hrvaško Istro: Javno življenje se počasi vrača, epidemiološka slika je že tedne dobra.
Odpri galerijo
Istra je previdna, v Novigradu so odprti samo posamezni lokali. Fotografiji Mimi Podkrižnik
Novigrad – Kaj se ne bi človek želel odmakniti iz mišje luknje, polne prepirov! Četrtkova nočna odločitev, da smejo ob »političnem« koncu epidemije v Sloveniji v sosednjo Hrvaško vsaj lastniki nepremičnin in plovil – ne da bi morali ob vrnitvi v karanteno –, je po dveh mesecih zaprtosti za domačimi plotovi gotovo zazvenela pozitivno, tudi kot kolektivno olajšanje. A popolnoma narobe je trditi, da so posledično Slovenci kar preplavili Istro. Ta konec tedna je, denimo, vsaj Novigrad, najbolj »slovensko« mesto na polotoku, po spokojnosti spominjal na zimski januar, čeprav so temperature vse bolj poletno prijetne.
Številke so lahko psihološko zoprne, strašijo in po svoje zavajajo. Petkova medijska poročanja o tudi štiriurnem čakanju v koloni na mejnih prehodih, ker je Hrvaška za menda 110.000 slovenskih lastnikov nepremičnin in plovil končno odprla meje, je treba razumeti v izredni luči zdravstvene krize: potniki v vsakem vozilu so bili deležni skrbne obravnave, a ob predložitvi vnaprej zahtevanih papirjev (osebni dokument, izpis iz zemljiške knjige, zaupanje telefonske številke in trajanja bivanja onkraj meje) je bil pregled hiter in tekoč. Vsaj ob osmi uri zvečer na manjšem mejnem prehodu za mednarodni promet Podgorje - Jelovice ni bilo več kot šest vozil, še štiri so bila spuščena prednostno, saj so bili v njih domačini s hrvaške strani.
Za veliko večino čakajočih je postopek stekel gladko: v povprečju deset minut prijazne obravnave in preverjanja podatkov na avtomobil – pri kakšnem je trajalo dlje, pri drugem manj, eno vozilo je moralo na stran, morda celo nazaj –, potem pa vrnitev dokumentov in SMS-sporočilo hrvaškega ministrstva za notranje zadeve spoštovanim potnikom, da so »vstopili na Hrvaško«, ter nadaljevanje poti – s stiskanim priporočilom nacionalnega inštituta za javno zdravje, kako se v pandemiji vesti samozaščitno. Denimo: prvih štirinajst dni bivanja naj bo gibanje omejeno na najnujnejše; treba je nositi masko, upoštevati fizično razdaljo 1,5 metra in skrbeti za higieno rok; vsako jutro si izmeriti telesno temperaturo; dosledno se izogibati skupinam in se ne javno združevati; pripravljati si hrano in izkoriščati storitev dostave na dom; plačevati s karticami, in ne z gotovino, ter podobno previdno naprej.
Kakor v nič koliko situacijah so besede eno in realnost vsaj malo drugačna. Istra zlagoma oživlja javno življenje komaj od prejšnjega ponedeljka, ko so vrata spet odprli nekateri lokali, v Novigradu, na primer, bolj ali manj posamezne restavracije in kavarne. Medtem ko je razkužilo pravilo in za fizično razdaljo vsakdo, ki mu je mar za lastno zdravje, tako in tako odgovorno skrbi sam, pa mask skorajda ni videti na obrazih (vselej niti pri zaposlenih po uradih in v gostinstvu). Toda na ulicah mesteca je ljudi res malo, sploh pa so Istrani, kot vsaj povedo nekateri domačini, vestno spoštovali protikoronavirusne ukrepe, zato je epidemiološka slika polotoka že tedne spodbudna.
Po pisanju Glasa Istre so v torek resda potrdili nov primer okužbe, vendar po tem, ko kar 23 dni ni bilo nobenega; sploh pa je bil bolni Španec, ki je 2. maja z letalom iz Frankfurta pripotoval v Zagreb iz Španije, tako in tako v samoizolaciji. Dan pozneje je zbolela še njegova žena Hrvatica, ki je bila prav tako na letalu in zatem samo doma. A po tistem se ni, kot so poročali pristojni, okužil nihče, čeprav je ravnateljica splošne bolnišnice v Puli opozorila na morebitni drugi val, lahko da manjši.
Covid-19 je za dva meseca ustavil življenje bolj ali manj po vsej v Evropi, v Istri so se najbrž tudi zaradi bližine Italije in tamkajšnjih grozljivih prizorov odzvali disciplinirano, in vendar je, medtem ko so povsem obstali turizem in nepremičninske transakcije, vidno napredoval vsaj kateri gradbeni projekt; proti pogubi se je delalo naprej. V izogib gospodarski in socialni krizi je zdaj, če še ni vseevropskega svobodnega pretoka ljudi, nujno vsaj regionalno evropsko povezovanje ob, kot poudarja stroka, primerljivih epidemioloških slikah.
Sobotno srečanje notranjih ministrov Slovenije, ki je prejšnji teden razglasila konec epidemije ter odprla meje za državljane EU, in Hrvaške, torej Aleša Hojsa in Davorja Božinovića v Ormožu na temo lažjega prehajanja meje – za prav vse Slovence iz turističnih oziroma gospodarskih razlogov –, je dobro znamenje za vso Evropo.
Številke so lahko psihološko zoprne, strašijo in po svoje zavajajo. Petkova medijska poročanja o tudi štiriurnem čakanju v koloni na mejnih prehodih, ker je Hrvaška za menda 110.000 slovenskih lastnikov nepremičnin in plovil končno odprla meje, je treba razumeti v izredni luči zdravstvene krize: potniki v vsakem vozilu so bili deležni skrbne obravnave, a ob predložitvi vnaprej zahtevanih papirjev (osebni dokument, izpis iz zemljiške knjige, zaupanje telefonske številke in trajanja bivanja onkraj meje) je bil pregled hiter in tekoč. Vsaj ob osmi uri zvečer na manjšem mejnem prehodu za mednarodni promet Podgorje - Jelovice ni bilo več kot šest vozil, še štiri so bila spuščena prednostno, saj so bili v njih domačini s hrvaške strani.
Previdnosti ni nikoli preveč.
Za veliko večino čakajočih je postopek stekel gladko: v povprečju deset minut prijazne obravnave in preverjanja podatkov na avtomobil – pri kakšnem je trajalo dlje, pri drugem manj, eno vozilo je moralo na stran, morda celo nazaj –, potem pa vrnitev dokumentov in SMS-sporočilo hrvaškega ministrstva za notranje zadeve spoštovanim potnikom, da so »vstopili na Hrvaško«, ter nadaljevanje poti – s stiskanim priporočilom nacionalnega inštituta za javno zdravje, kako se v pandemiji vesti samozaščitno. Denimo: prvih štirinajst dni bivanja naj bo gibanje omejeno na najnujnejše; treba je nositi masko, upoštevati fizično razdaljo 1,5 metra in skrbeti za higieno rok; vsako jutro si izmeriti telesno temperaturo; dosledno se izogibati skupinam in se ne javno združevati; pripravljati si hrano in izkoriščati storitev dostave na dom; plačevati s karticami, in ne z gotovino, ter podobno previdno naprej.
Papir in življenje
Kakor v nič koliko situacijah so besede eno in realnost vsaj malo drugačna. Istra zlagoma oživlja javno življenje komaj od prejšnjega ponedeljka, ko so vrata spet odprli nekateri lokali, v Novigradu, na primer, bolj ali manj posamezne restavracije in kavarne. Medtem ko je razkužilo pravilo in za fizično razdaljo vsakdo, ki mu je mar za lastno zdravje, tako in tako odgovorno skrbi sam, pa mask skorajda ni videti na obrazih (vselej niti pri zaposlenih po uradih in v gostinstvu). Toda na ulicah mesteca je ljudi res malo, sploh pa so Istrani, kot vsaj povedo nekateri domačini, vestno spoštovali protikoronavirusne ukrepe, zato je epidemiološka slika polotoka že tedne spodbudna.
Temperature so prijetne. Foto Mimi Podkrižnik
Po pisanju Glasa Istre so v torek resda potrdili nov primer okužbe, vendar po tem, ko kar 23 dni ni bilo nobenega; sploh pa je bil bolni Španec, ki je 2. maja z letalom iz Frankfurta pripotoval v Zagreb iz Španije, tako in tako v samoizolaciji. Dan pozneje je zbolela še njegova žena Hrvatica, ki je bila prav tako na letalu in zatem samo doma. A po tistem se ni, kot so poročali pristojni, okužil nihče, čeprav je ravnateljica splošne bolnišnice v Puli opozorila na morebitni drugi val, lahko da manjši.
Gradimo naprej
Covid-19 je za dva meseca ustavil življenje bolj ali manj po vsej v Evropi, v Istri so se najbrž tudi zaradi bližine Italije in tamkajšnjih grozljivih prizorov odzvali disciplinirano, in vendar je, medtem ko so povsem obstali turizem in nepremičninske transakcije, vidno napredoval vsaj kateri gradbeni projekt; proti pogubi se je delalo naprej. V izogib gospodarski in socialni krizi je zdaj, če še ni vseevropskega svobodnega pretoka ljudi, nujno vsaj regionalno evropsko povezovanje ob, kot poudarja stroka, primerljivih epidemioloških slikah.
Sobotno srečanje notranjih ministrov Slovenije, ki je prejšnji teden razglasila konec epidemije ter odprla meje za državljane EU, in Hrvaške, torej Aleša Hojsa in Davorja Božinovića v Ormožu na temo lažjega prehajanja meje – za prav vse Slovence iz turističnih oziroma gospodarskih razlogov –, je dobro znamenje za vso Evropo.
